Na drugi strani ceste, se odpro vrata in iz njih iztopi cel kup starih ljudi, ki so bili na obisku. Mogoče pri prijateljih, ki jih že leta niso videli. Kdo bi vedel.
Potem pa spet tišina. Nekje prihaja brnenje. Mogoče od bližine avtocete, ki ne ostane nikoli prazna. Morda od sosednje gostilne, ki še ni potihnilo. Kdo bi vedel.
K sebi sem prišla. Dobila vse tolažilne sms-e, ki sem jih šele zjutraj videla, saj včeraj nisem želela nobenega šuma. In še vedno so mi spolzele solze po licih, ampak to so bile zadnje. Upam.
Če me niso hoteli, bodo oni na slabšem. Njihov problem, sama si bom utrla drugo pot, če ta ni dovolj dobra zame.
Mimo pripeljeta dva avtomobila. Vidim samo žaromete. Ne barve, ne znamke nič. Avtomobilske luči me zaslepijo. In potem spet tišina. Smeh iz zabave tam čez cesto.
Mogoče sem falila čas. Ali pa sem obstajala takrat. Ker imam neverjetno občudovanje in željo po retro stvareh. Noro občudujem kostomugrafijo filma The Notebook in zaljubila sem se v kopalke iz H&M-ja z visokim pasom.
Ampak niso imeli številke.
Kaj če sem bila takrat, ko je amerika cvetela. Kaj če sem bila kot Allie. Kaj če sem bila dekle, ki je svojega fanta čakalo, medtem ko se je on boril na fronti in presedelo vse noči v upanju, da se vrne domov. Kaj če sem že doživela veliko ljubezen in sem bila neskončno srečna. Kaj če sem živela čudovito življenje.
Prazna ulica. Še avto, ki se je pojavil v daljavi je z desnim smernikom opozoril, da se ne bo približal mojemu balkonu.
Nove cunjice. Modre. Kratke hlače. Bela srajčka. Trenč. Čisto slučajno. Čisto po naklučju. Ampak prisrčno.
V zraku utripajoča luč letala. Čez nekaj sekund pa še zvok.
Teoretično je tako, da energija je. Ne moreš jo ustvariti ali uničiti. Lahko jo samo pretvarjaš.
Mislim, da je tako tudi z našo dušo. Je zgolj samo energija, ki kroži. Ki potuje.
In zakaj ljudje vedno hočemo vse videti ali čutiti. Lahko samo je in ni nujno da je vidno.
Zakaj vsi predvidevajo, da so "vesoljci" vidni. Da so se druga življenja razvila s pomočjo vode. Zakaj rabijo točno in natančno takšne pogoje kot mi. Zakaj bi radi še več nas. Si nismo dovolj? Saj ne rabimo sovražnike, ker bomo tako ali tako sami sebe pokopali.
Res da nismo sami, saj bi bilo to velika potata časa in prostora in vesolje je preveliko samo za nas. Ampak oblik mogoče ni takšna kot jo želimo. In so med nami.
Znansteviki so tako močno zaverovani v eno in edino razlago, da ne vidjo ostalega. Vidijo kot fijakarski konj. Samo naravnost.
Mislim, da je vse povezano z možgani. Da je duša samo nit, ki povezuje vse skupaj. Da je kot spominska kartica, na katero se shranjuje vse, ampak z novim potovanjem se vse naloži znova, ampak nekje v nekem skirtem kotu vse ostane. Zato nerazložljivi spomini, deja vu-ji in podobno. Mislim, da je zgolj samo vez. Ampak zelo pomembna.
In zakaj za vraga si more človek za vse predstavljati, da je enako kot on. Da govori kot on. Da misli kot on. Da diha na kisik. Da je in pije.
Ampak to je človeška logika. Najprej ČLOVEK, potem vse ostalo.
Nikoli ne pomisli, ne razmišlja, ne dojame, da je okoli njega še nekaj, kar njemu mogoče ni vidno in razložljivo. Ampak nekateri znajo dati vse to nastran in videti pravo stvar. Ampak zelo redki, vsem ostalim je pomemben denar in uspeh.
Potem pa obsedim v tišini. Brez brnenja. Brez smeha. Brez hrupa avtomobilov. Sama pred celotnim vesoljem in zrem v preteklost. V zvezde, ki so že ugasnil. V satelite, ki so zgolj odsev. In v ulično svetilko, ki me spomni, da je noč in bo kmalu napočil nov dan.
Vrata soseda pa se končno zaprejo.
Yael Naim - Far Far
Ni komentarjev:
Objavite komentar