Sokec

Konec je. Dejansko je konec.
In beseda konec se zelo pogosto pojavlja v zadnjih mesecih.
Karel je imel prav. Prehitro je minilo, čeprav nismo hoteli in želeli verjeti.
S malce pomečkanim spričevalom sem se končno prikazala doma in sedaj lahko samo še napeto čakam, da nam sporočijo rezultate sprejemnih.
Kdor nam omeni maturo, se mu samo na široko nasmehnemo in takoj pozabimo na vse kar se je in kar se še bo dogajalo, ker to nas trenutno osrečuje. List papirja, na katerem je potrdilo, da smo dokočno in zares opravili s srednjo šolo. Z gimnazijo. S tistim delom, ko smo preživeli štiri nepozabna leta. Stkali marsikatere vezi.
To so bila štiri srednješolska leta, ki se bodo z vpisom na faks iztekla. Ni mi žal, da sem jih preživela tako kot sem jih.

Ko sem še zadnjič sedela v R1, veliki risalnici, se mi je v mislih odvrtel filmček vseh dogodkov, vsega dolgočasenja, vsega klepeta, vseh prestrašenih pogledov, učenja pred testi in podobnih zadev. Pomankanja lepilenga traka, deljenje listov, polomljenih ogelj in jamranja. Karlovih zgodbic. Narisanih risb. Razdeljenih ocen. Popotovanj.
Križanke. Vedno bodo naše. Križanke.

Ob takšnih trenutkih potem ugotoviš, da nič ni večno. Vse pride in gre. Vse steče mimo. Vse se vrti naprej.
Mi pa lovimo ta tok.

Pariško razpoložena. S torbico iz Pariza. Belo srajčko. Kratkimi hlačami. Obeskom z Eifflovim stolpom in francosko kito iz las. To mi je zdrsnilo v spomin, ker opazujem akvarele s Pariškim motivom v naši dnevni sobi. Najboljši nakup.

Vse smo se navdušile nad stanovanjem. Ker je veliko, zanimivo, na priročni lokaciji in z osupljivim razgledom. Malce smo klepetale in obujale spomine. Nazdravljale na narejeno maturo in uspešne rezultate. Matura je bila zapita.
V centru pa nič. Naj bi bil nek žur v Bachusu, ampak sta bila notri dva človeka in natakarica. Juhej.
Obsedele smo potem na koktejlih in opazovale prišleke, ki so s plastenkami v rokah hodili proti mestu, ki je bil ob našem preverjanju še prazen. Ampak glede na njihov stil oblačenja in na količino popitega alkohola z njihove strani smo si kmalu premislile o dejstvu, da bi ponovno poskusile.
Prekratka krila. Visoke pete. In to je očitno postal dress code, ker nisi videl dekleta, ki tega ne bi nosila.

Taksi nazaj.
Razlaga o planetih, ozvezdjih, utrinkih in podobnih pojavih ponoči. Ampak kaj, ko noben temu ne verjame in me imajo vsi za norca. Tako kot z lenivcem.
Zjutraj pa vlak in domov. V še en prevroč dan. Resnično čakam na naliv ali pa vsaj dež, ker tole je že rahlo neznosno. Sploh v kombinaciji s klimo, ki meni ni nič prijetna zadevščina.

Eric Clapton- Wonderful tonight