Danes sem si vzela čas za 4urni filmski maraton, ampak celoten čas je zavzel samo en film.
Dejansko so včasih snemali 4 urne filme, ki so bili sestavljeni iz dveh delov in z dolgim uvodom na začetku. Pazi to, iz leta 1939. Čeprav se meni zdi, da takrat sploh še niso poznali fotografije, kaj šele filme, se potem zavem, da nimam nobenega, ampak res nobenega občutka za letnice in zgodovino. Pač meni se zdi, da so filmi začeli nastajati šele po letu 1997. Ah, kaj čem.
Gone with the Wind. Mislim, da je film imenovan kot klasika. In na koncu filma sploh nisem vedela, kaj naj si mislim, ker sem ga gledala rekordno dolgo. Sicer sem bila ob zaključki, ko se je pojavil veleznan napis "the end" čisto presenečena, ampak čisto preveč dogajanja je bilo zajetega. Rada imam detajl in da se potem okoli tega vse dogaja, ne pa preseka nekaj let s podrobnim dogajanjem. Ampak so mi všeč stari filmi, ker je celotno vzdušje čisto drugačno, z zanemarljivim dejstvom, da se moram truditi prezreti to, da je izrazito opazno snemanje v studiu. Že sami igralci so bili drugačni. Nekako klasično lepi. Takšnih v današnjih filmih in filmskem svetu ne srečaš več, saj so redki naravno lepi in tudi sama lepota se dojema drugače.
Nekako si rabim moj repertoar popestriti s starimi klasikami, ker sem naveličana sodobnih nazelopodobennačinnarejenih filmov. Ali pa se naudušujem nad filmi neodvisne produkcije.
Kar pa me je cel film nauduševalo, so obleke. Ne vem zakaj se vedno poglabljam v kostumografijo. Resnično vsi ti stezniki in te obsežne krinoline. Sedaj vem zakaj so imeli tako široka stopnišča in dvojna vrata. Zanimivo je videti, kako so dekleta skoraj da lebdela v teh mogočnih zadevah, ki so jih nosile. In koliko truda ter pomoči so bile potrebne, da so jih oblekle. Ker zgodba je potekla v 19. stoletju v južnem predelu Amerike, ko so bili črnci še sužnji in ko so pred državljansko vojno vsi lepo živeli na plantažah in prirejali velike plese, ki so bili dejansko "pikniki". In presenetila me je malenkost, da so se po popoldanskem druženju dekleta spočila v sobanah, da bi se pripravil na večerni ples. Kaj takšnega.
Vse pa se je vrtelo okoli ljubezni. Do zemlje in do moža, ki je bil na koncu le iluzija in nikoli resnična ljubezen, ampak za to je bilo tako ali pa tako že prepozno.
Založila sem se s knjigama. Ker sem prelena, da bi šla v knjižnico in ker je bil popust na žepnice. Ker me privlači nalov in predfilm za eno izmed njih.
Za vsako rešitev se najde težava.
Jej, moli, ljubi.
In še nov ležalnik imamo na vrtu, ki ga bom sedaj pridno izkoristila. Čeprav bom še enkrat dokončala Beležnico in se poskušala namučiti z branjem Somraka do konca, ker mi res ne uspe. Ne razumem zakaj ne morem prebavit te knjige v slovenščini.
Polivanje z vodo v vročem dnevu. V kopalkah sem bežala okoli hiše pred pljuski večje količine vode. Se zabavala z vodnim pištolcam iz vodo iz vrne cevi. Ha.
Prav prijetna osvežitev v takšnem poletnem popoldnevu, dokler nisem končala vsa popikana. Po največji verjetnosti od "rusic". Auč.
Pes in vodna lučka. Jaz pa sem dobila svoje zaloge lumpi sladoledkov. Srečna.
Steven Curtis Chapman - Cinderella
Ni komentarjev:
Objavite komentar