Ampak ne. Prepozno je. Prepozna sem. Konec je s tem.
Housa sem začela do konca gledati. Manjka mi.
Uživala sem s knjigo v roki v senci hiše s pogledom na Storžič.
Z Beležnico v rokah sem obsedela. Padla je v naročje jaz pa sem strmela v daljavo. Ta zgodba me vedno gane. Polna neverjetne ljubezni. Zgodba v katerem se začne ljubezen z veliko črko. Žrtvovanje in vse. Navdih za marsikoga.
Tiho sediva in opazujeva svet okoli naju. Vse življenje sva potrebovala, da sva se tega naučila. Najbrž so samo starci sposobni, da brez besed sedijo drug ob drugem in se vseeno dobro počutijo. Mladi, ki so vihravi in nepotrpežljivi, morajo vedno prekiniti tišino. Škoda, kajti tišina je čista. Tišina je sveta. Združuje ljudi, ker lahko molče sedijo skupaj le tisti, ki se drug ob drugem počutijo sporščeno. V tem je veliki paradoks. (str. 164)
Brzice in valovi so mi to potrjevali, da se strinjajo, bleda jutranja svetloba je odsevala najin skupni svet. Potok in jaz. Valovanje, plima, oseka. Opazovati vodo pomeni opazovati življenje. Človek se lahko toliko nauči.
(Nicholas Sparks: Beležnica; str. 180)
Skicirala sem. Dobila sem navdih in željo. Drugače ni iz glave.
Fiona Apple - Why Try To Change Me Now
Ni komentarjev:
Objavite komentar