Še nobenega predmeta se nisem toliko učila v teh štirih letih, kot samo slovenščino.
Pa pojma nimam. Preveč je teh butastih avtorjev, ki naj bi spisali nevemkakšneneverjetne pesmi. Halo. In potem moraš razlagati in interpretirati pesem, ker če ne nas sploh ne bi mučili in bi bilo življenje lepše.
Saj imam nekatere knjige namen še enkrat prebrat ali sploh prebrat, ampak ne pod tako prisilo, pač pa zase.
In tisti govori, ja saj zase se učite, zase bla bla bla. Kdo bi si sploh želel potem to nakladnje poslušati.
Saj problem ubistvu ni v samih pesmih, ampak v samem odnosu profesorice. Če nas je štiri leta nadirala, se znašala nad nas in nas do potankosti izsiljevala z nemogočimi podrobnostmi. Kdo potem še vzdržuje veselje do književnosti in jezika.
Resnično mi ni do tega, da bom še jutri poslušala kako cela štiri leta nisem nič delala, kako se nisem nič naučila, kako da ne morem tega vedeti in kako da nič ne znam. Nočem. Nočem!
Sploh si ne želim biti tam. Ampak... Ne, ne želim.
Sladoledni posladek.
Komaj čakam, da bo teh 5, 6 dni mimo, da se bodo začele počitnice. Skoraj no.
Debussy - Clair De Lune
Ni komentarjev:
Objavite komentar