Preživela sem čudovit dan. Pravzaprav večer.
Čudovit toliko, da ga lahko mirne roke pišem z veliko začetnico. In klicajem na koncu!
Očitno se bo leto 2012 poslovilo v najlepšem spominu.
Sodeč po večeru na decemberski dan tridesetega.
Končala sem v Ljubljani. Videla lučke. Se peljala z ladijco in jedla lignje.
Potem pa me je čakalo še presenečenje, darilo, pod smrekco.
Verjetno sem bila presenečena na najvišji stopnji, kar se tiče lestvice presenečenja. Nisem pričakovala. Kje...
Hvala za vse lepe trenutke. In za vse ukradene trenutke na sploh.
Čeprav se vse skupaj ni odvijalo najbolj po načrtu, sva prišla do vsega, kar sva si zamislila. Z malce zamude, čakanja in težav.
Točno ob petih sem se ustavila pri njem. To sem tako "dobro" zračunala, da če ne bi dvakrat malce zgubila, ne bi zaparkirala njegovega avto prav takrat. In ga presenetila. Po mojem je pričakoval, da ga bom klicala za napotke ali nekaj. Mislim, da se ne dam. Če si zastavim, bom našla. Malce po spominu, malce po zemljevidu pa bo šlo.
To je šlo pod iskanje prve lokacije oziroma drugega štarta.
Iskanje parkirišča je sledilo. V Ljubljani, na nedeljski večer, ko nastopajo Čuki, Modrijani in je Dedek Mraz za otroke - temu se na kratko reče - misija nemogoče.
Vladal je prometni kaos. V centru mesta se je promet skoraj da zaustavil. Vsak pred nama je dobil parkirišče, ampak pa kljub vsemu ni šlo po načrtu. Vsa parkirišča okoli Narodne, Opere in muzejov so bila zasedena. Garažne hiše so bile polne. Okoli Trnovega in Križank je bilo polno. Čakali so v koloni. Obupano sva se zatekla v garažno hišo pod Kongresnim trgom in z nekaj kroženja po garaži je tudi moj avto dobil parkirišče.
Potem sva imela še dobrih 10 ali 15 minut predno je bil napovedan odhod ladijce. Ampak, ko sva se približevala Ljubljanici, sem takoj opazila koliko ljudi že čaka. Kar je pomenilo čakanje tudi za naju.
Ni nama uspelo prvič. Ob 18h je bila napovedana zadnja vožnja, ampak je bilo na stopnicah še toliko ljudi, da so šli še brez problema z eno dodatno vožnjo. Oziroma dvema, ker sva prišla šele po dobri uri na vrsto.
Prvič sva se sprehodila malce nakoli. Lučke! Staro mestno jedro. Vendar veliko preveč ljudi. Predvsem otrok. Povsod so bili. Vsi z baloni.
Potem sva šla v drugo skrajnost in počakala na licu mesta in si s tem zagotovila naslednjo vožnjo.
In splačalo se je.
Ladijca je bila ogrevana. Bila sva takoj za prvo vrsto in dobila sva še vroče kuhano vino.
Bilo je neverjetno. Nekaj za videti.
Sama sem bila očarana. Lučke. Odsevi v vodi. In še enkrat lučke.
Splačalo se je. Res.
Potem pa je sledilo še eno razvajanje. Ko si decembra v okrašeni Ljubljani, se preprosto ne moreš, oziroma se ne morem, izogniti lignjem. Ocvrti kalamari na stojnici. Mmmm.
Res se je spet čakalo, ampak potem je vse skupaj še bolj teknilo.
Presenečenje me je čakalo pri njem. Pod smrečico. Ki je bila do konca okrašena.
Flaška za čaj in čaj. Kako kul.
Moje navdušenje in presenečenje. Pomoje bi morala videti lasten izraz na obrazu. Verjetno je bilo nekaj za videti.
Najlepše. Najboljše.
Sobo je napolnil soj lučk na smrečici.
Stara kaseta. Yuhubanda. Victory in Ljubezen niso metri.
Kdaj ste nazadnje zavrteli kaseto? In pritiskali gumba za prevertavanje?
Jaz sem jih prav danes.
Poslavlanje do naslednjega dne. In proti domu. Po avtocesti. Cel dosežek.
Čudovit toliko, da ga lahko mirne roke pišem z veliko začetnico. In klicajem na koncu!
Očitno se bo leto 2012 poslovilo v najlepšem spominu.
Sodeč po večeru na decemberski dan tridesetega.
Končala sem v Ljubljani. Videla lučke. Se peljala z ladijco in jedla lignje.
Potem pa me je čakalo še presenečenje, darilo, pod smrekco.
Verjetno sem bila presenečena na najvišji stopnji, kar se tiče lestvice presenečenja. Nisem pričakovala. Kje...
Hvala za vse lepe trenutke. In za vse ukradene trenutke na sploh.
Čeprav se vse skupaj ni odvijalo najbolj po načrtu, sva prišla do vsega, kar sva si zamislila. Z malce zamude, čakanja in težav.
Točno ob petih sem se ustavila pri njem. To sem tako "dobro" zračunala, da če ne bi dvakrat malce zgubila, ne bi zaparkirala njegovega avto prav takrat. In ga presenetila. Po mojem je pričakoval, da ga bom klicala za napotke ali nekaj. Mislim, da se ne dam. Če si zastavim, bom našla. Malce po spominu, malce po zemljevidu pa bo šlo.
To je šlo pod iskanje prve lokacije oziroma drugega štarta.
Iskanje parkirišča je sledilo. V Ljubljani, na nedeljski večer, ko nastopajo Čuki, Modrijani in je Dedek Mraz za otroke - temu se na kratko reče - misija nemogoče.
Vladal je prometni kaos. V centru mesta se je promet skoraj da zaustavil. Vsak pred nama je dobil parkirišče, ampak pa kljub vsemu ni šlo po načrtu. Vsa parkirišča okoli Narodne, Opere in muzejov so bila zasedena. Garažne hiše so bile polne. Okoli Trnovega in Križank je bilo polno. Čakali so v koloni. Obupano sva se zatekla v garažno hišo pod Kongresnim trgom in z nekaj kroženja po garaži je tudi moj avto dobil parkirišče.
Potem sva imela še dobrih 10 ali 15 minut predno je bil napovedan odhod ladijce. Ampak, ko sva se približevala Ljubljanici, sem takoj opazila koliko ljudi že čaka. Kar je pomenilo čakanje tudi za naju.
Ni nama uspelo prvič. Ob 18h je bila napovedana zadnja vožnja, ampak je bilo na stopnicah še toliko ljudi, da so šli še brez problema z eno dodatno vožnjo. Oziroma dvema, ker sva prišla šele po dobri uri na vrsto.
Prvič sva se sprehodila malce nakoli. Lučke! Staro mestno jedro. Vendar veliko preveč ljudi. Predvsem otrok. Povsod so bili. Vsi z baloni.
Potem sva šla v drugo skrajnost in počakala na licu mesta in si s tem zagotovila naslednjo vožnjo.
In splačalo se je.
Ladijca je bila ogrevana. Bila sva takoj za prvo vrsto in dobila sva še vroče kuhano vino.
Bilo je neverjetno. Nekaj za videti.
Sama sem bila očarana. Lučke. Odsevi v vodi. In še enkrat lučke.
Splačalo se je. Res.
Potem pa je sledilo še eno razvajanje. Ko si decembra v okrašeni Ljubljani, se preprosto ne moreš, oziroma se ne morem, izogniti lignjem. Ocvrti kalamari na stojnici. Mmmm.
Res se je spet čakalo, ampak potem je vse skupaj še bolj teknilo.
Presenečenje me je čakalo pri njem. Pod smrečico. Ki je bila do konca okrašena.
Flaška za čaj in čaj. Kako kul.
Moje navdušenje in presenečenje. Pomoje bi morala videti lasten izraz na obrazu. Verjetno je bilo nekaj za videti.
Najlepše. Najboljše.
Sobo je napolnil soj lučk na smrečici.
Stara kaseta. Yuhubanda. Victory in Ljubezen niso metri.
Kdaj ste nazadnje zavrteli kaseto? In pritiskali gumba za prevertavanje?
Jaz sem jih prav danes.
Poslavlanje do naslednjega dne. In proti domu. Po avtocesti. Cel dosežek.
Ni komentarjev:
Objavite komentar