Zmedena sem glede dneva v tednu. Zdi se mi, da je četrtek, ker imam že cel dan v glavi, da je jutri petek. Moram pa kar precej pošturidrati, da ugotovim da sploh ni res.
Zopet smo bili v MSUM-u. Tokrat na razstavi in ogledovanju. Intenzivnem ogledovanju. Diskutiranju in enournem tavanju v samoti po muzeju.
In ko smo ravno pri tihem, samotnem, lahko rečem, da je bila danes na vlaku ena punca, ki ni znala biti tiho. Verjetno bi na vsako temo, ki bi ji jo podal, govorila v neskončnost. Dobesedno.
Še potem, ko sem šla dol z vlaka in jih nevede ujela na poti iz glavne, je govorila in govorila in govorila. Ostale štiri so komaj prišle do besede.
Mislim, da je imela ena še nekaj za pripomnit - v smislu, kako jo fant sploh prenaša. Ampak ne vem, če je sploh dojela to opazko med vsem gobezdanjem.
Skratka, kar je pa preveč je pa preveč. In tista tišina danes mi je bila čisto na mestu. Saj sem hotla samo v miru brati knjigo. In je malce težje, ko ti možgani ves čas skušajo preklapljati med angleškim besedilom v knjigi in maternim jezikom poleg tebe. Saj v določeni fazi, mi je uspelo popolnoma ignorirati. Cel dosežek.
Bila sem na Ljubljanskem gradu. Ha.
Na sončku. V čudovitem vremenu. Čudoviti družbi.
Izgledalo je kot, da sva šla malo na izlet, ampak kaj ko je bilo vse rezervirano in zasedeno. Tako, da sva naredila zgolj en krog okoli gradu in šla v Plečnikov hram na ocvrt sir z rižem.
Če je pa tako nenavadna kombinacija. Ampak dobro paše skupaj.
Okoli Križank mi je še vedno precej domače. Poznano.
Doma pa sem izpolnila prvi projekt. Ali pa prvi del projekta, ki sem si ga zamislila.
Razposlala sem paket voščilnic naokoli. Sicer sem po dvournem mučenju s tiskalnikom, barvami in velikostjo paprija, enkrat obupala, pa se kljub vsemu nisem dala in sem vztrajala toliko časa, dokler ni tiskalnik popustil pri njegovem prav in sem uspela vse skupaj natisnit.
Slikc še ne bo. Mogoče v prihodnjih dneh, ko prispejo na domove.
Danes samo Ljubljana v soncu.
Zopet smo bili v MSUM-u. Tokrat na razstavi in ogledovanju. Intenzivnem ogledovanju. Diskutiranju in enournem tavanju v samoti po muzeju.
In ko smo ravno pri tihem, samotnem, lahko rečem, da je bila danes na vlaku ena punca, ki ni znala biti tiho. Verjetno bi na vsako temo, ki bi ji jo podal, govorila v neskončnost. Dobesedno.
Še potem, ko sem šla dol z vlaka in jih nevede ujela na poti iz glavne, je govorila in govorila in govorila. Ostale štiri so komaj prišle do besede.
Mislim, da je imela ena še nekaj za pripomnit - v smislu, kako jo fant sploh prenaša. Ampak ne vem, če je sploh dojela to opazko med vsem gobezdanjem.
Skratka, kar je pa preveč je pa preveč. In tista tišina danes mi je bila čisto na mestu. Saj sem hotla samo v miru brati knjigo. In je malce težje, ko ti možgani ves čas skušajo preklapljati med angleškim besedilom v knjigi in maternim jezikom poleg tebe. Saj v določeni fazi, mi je uspelo popolnoma ignorirati. Cel dosežek.
Na sončku. V čudovitem vremenu. Čudoviti družbi.
Izgledalo je kot, da sva šla malo na izlet, ampak kaj ko je bilo vse rezervirano in zasedeno. Tako, da sva naredila zgolj en krog okoli gradu in šla v Plečnikov hram na ocvrt sir z rižem.
Če je pa tako nenavadna kombinacija. Ampak dobro paše skupaj.
Okoli Križank mi je še vedno precej domače. Poznano.
Doma pa sem izpolnila prvi projekt. Ali pa prvi del projekta, ki sem si ga zamislila.
Razposlala sem paket voščilnic naokoli. Sicer sem po dvournem mučenju s tiskalnikom, barvami in velikostjo paprija, enkrat obupala, pa se kljub vsemu nisem dala in sem vztrajala toliko časa, dokler ni tiskalnik popustil pri njegovem prav in sem uspela vse skupaj natisnit.
Slikc še ne bo. Mogoče v prihodnjih dneh, ko prispejo na domove.
Danes samo Ljubljana v soncu.
Ni komentarjev:
Objavite komentar