Prejela sem najbolj prikupno darilce. Tistega krtka iz česke risanke, ki jo verjetno vsi poznamo in smo jo gledali kot otroci. Mali krtek s kapo z velikim cofom. Cel car je.
Zadnje dni se delam pridno, to poskušam biti in upam, da sem na pravi poti. Teden pred mano kaže kar nekaj oddaj projektov. Eno učenje in pester urnik.
Že sedaj se mi zdi, da cele dneve presedim za risalno mizo ali pa za računalnikom in se trudim, da spravim kaj iz sebe. Ker v mene gre samo čokolada, ki jo je Miklavž prinesel. Šment.
Skozi okno samo opazujem kako se vreme menja. Za trenutek poskušam ven pomoliti nos, potem pa na hitro zaprem okno, ker hlad udari v prostor.
Danes sem sledila poti Sonca. Kako se je pomikal iz leve strani okna proti desni. Mi vmes prav nagajivo, berimo to kot - malce nadležno, svetil v obraz, kjer sem se morala branit z listom nalepljenim na steklo. In na vsake toliko sem zaznala nenadne spremembe sončnih žarkov.
Pogledala, preposlušala bolj, sem Pitch Perfect. Ta film mi je precej všeč. Res. Gre na moj seznam filmov za večkratni ogled. Definitivno. Mogoče bi si morala izpisati ta seznam. Ker to na nek način pomeni, da so moji najljubši filmi.
Poleg tega pa sem na Youtubu poslušala, gledala, bolj prvo kot drugo, koncerte. Pink, The Script, Ed Shreen in Jason Mraz so bili na tapeti.
Zadnje čase prav veselo kukam po spletnih straneh in ugotavljam kdo ima kdaj koncert kje v bližini, koliko so karte in koliko so letalske karte. Tako nekako.
Bomo videli kaj bo iz tega. Dejansko še nisem šla na koncert koncert.
Nekoč morda.
Kakšno naključje je, ko pregleduješ fotke z njim na telefonu in ugotoviš, da obstaja nekaj podobnega na tvojem računalniku izpred dveh let. Enaka scena. Iste poti. Morda malenkost drugačen zorni kot.
Resno.
Kresničke imam!
Zadnje dni se delam pridno, to poskušam biti in upam, da sem na pravi poti. Teden pred mano kaže kar nekaj oddaj projektov. Eno učenje in pester urnik.
Že sedaj se mi zdi, da cele dneve presedim za risalno mizo ali pa za računalnikom in se trudim, da spravim kaj iz sebe. Ker v mene gre samo čokolada, ki jo je Miklavž prinesel. Šment.
Skozi okno samo opazujem kako se vreme menja. Za trenutek poskušam ven pomoliti nos, potem pa na hitro zaprem okno, ker hlad udari v prostor.
Danes sem sledila poti Sonca. Kako se je pomikal iz leve strani okna proti desni. Mi vmes prav nagajivo, berimo to kot - malce nadležno, svetil v obraz, kjer sem se morala branit z listom nalepljenim na steklo. In na vsake toliko sem zaznala nenadne spremembe sončnih žarkov.
Pogledala, preposlušala bolj, sem Pitch Perfect. Ta film mi je precej všeč. Res. Gre na moj seznam filmov za večkratni ogled. Definitivno. Mogoče bi si morala izpisati ta seznam. Ker to na nek način pomeni, da so moji najljubši filmi.
Poleg tega pa sem na Youtubu poslušala, gledala, bolj prvo kot drugo, koncerte. Pink, The Script, Ed Shreen in Jason Mraz so bili na tapeti.
Zadnje čase prav veselo kukam po spletnih straneh in ugotavljam kdo ima kdaj koncert kje v bližini, koliko so karte in koliko so letalske karte. Tako nekako.
Bomo videli kaj bo iz tega. Dejansko še nisem šla na koncert koncert.
Nekoč morda.
Kakšno naključje je, ko pregleduješ fotke z njim na telefonu in ugotoviš, da obstaja nekaj podobnega na tvojem računalniku izpred dveh let. Enaka scena. Iste poti. Morda malenkost drugačen zorni kot.
Resno.
Kresničke imam!
Ni komentarjev:
Objavite komentar