Danes, ko bi lahko malce raztegnila in potegnila moj spanec čez osmo, deveto uro, ne danes sem bila že ob pol osmih pokonci in sem že poskušala funkcionirati. Ne tisto, ko se komaj zaženeš. Ne, tisto, ko si že zagnan in v polnem teku.
No, zjutraj sem še bila. Ravnokar pa počasi crkujem. Psihično in fizično. Niti ne vem na kakšen način sem bolj izmučena.
Končala sem knjigico. S pomočjo domačih. Starša sta se precej zagrela za pomoč. Predvsem mami. Kar mi je v teh zadnjih urah prišlo še kako prav, ko se je moja zaloga energije tako pridno izčrpavala, da nisem več vedela kaj bi sama s sabo.
Ko sem odoblikovala knjigo na računalniku, je sledilo tiskanje.
Na srečo imam takšne stvari doma. Kako priročno se je našel še "pravi" papir in tako se je začel projekt - natisni si.
Saj bi bilo vse lepo in prav, če ne bi vmes posegle tehnične težave. Najprej je zmanjkalo barve. Nekaj časa sem rabila, da sem to pogruntala, ker tehnika ni kazala ravno najbolje - ponavadi že vse utripa in sveti, ko se kartuše malenkost preveč spraznijo. Danes pa nič.
Ko je to šlo, po daljšem usposablanju, je nastala nova težava. Natisni na list, ki je malenkost debeljši. Ampak ker imamo tako vrhunsko napravo, ki ima precej možnosti nastavitev, sem po iskanju navodil in prebiranju prišla do ugotovitve, kako zadeva funkcionira.
Po nekaj poskusih je končno uspelo in prvi delni rezultati so bili tu.
Nastajala je knjigica. Čisto prava.
Bojni posvet kako naprej. Rabila sem naslovnico. Rabila sem način izdelave.
Vse je šlo, podmazano z malce Viki kreme naprej.
Risanje Sonca. Risanje zvezdic. Printanje. Rezanje. Upogibanje. Sestavlanje in vrtanje v karton.
Na koncu pa se je šivalo. Jaz sem začela, ampak mati se je tega tako resno lotila, da sem vse skupaj prepustila. Sama sem napisala krajši sestavek, ki mora biti priložen.
Torej končni rezultat - imam ilustrirano knjigico!
Zaenkrat je en sam izvod. Ročno delan. Nekaj muke in nekaj zabavnega packanja je bilo vloženega.
Če sem čez vikend ilustrator, sem čez dan serviser tiskalnikov in ponoči knjigovez. Ves čas pa se trudim biti oblikovalka.
Tako.
Prvi vtisi o fotoapratu so fenomenalni. Navdušena sem in vesela.
Se že veselim vseh nabranih kilometrov in porabljenih gigabajtov.
Sedaj pa zaslužen spanec. Dolg dan je za menoj.
No, zjutraj sem še bila. Ravnokar pa počasi crkujem. Psihično in fizično. Niti ne vem na kakšen način sem bolj izmučena.
Ko sem odoblikovala knjigo na računalniku, je sledilo tiskanje.
Na srečo imam takšne stvari doma. Kako priročno se je našel še "pravi" papir in tako se je začel projekt - natisni si.
Saj bi bilo vse lepo in prav, če ne bi vmes posegle tehnične težave. Najprej je zmanjkalo barve. Nekaj časa sem rabila, da sem to pogruntala, ker tehnika ni kazala ravno najbolje - ponavadi že vse utripa in sveti, ko se kartuše malenkost preveč spraznijo. Danes pa nič.
Ko je to šlo, po daljšem usposablanju, je nastala nova težava. Natisni na list, ki je malenkost debeljši. Ampak ker imamo tako vrhunsko napravo, ki ima precej možnosti nastavitev, sem po iskanju navodil in prebiranju prišla do ugotovitve, kako zadeva funkcionira.
Po nekaj poskusih je končno uspelo in prvi delni rezultati so bili tu.
Nastajala je knjigica. Čisto prava.
Bojni posvet kako naprej. Rabila sem naslovnico. Rabila sem način izdelave.
Vse je šlo, podmazano z malce Viki kreme naprej.
Risanje Sonca. Risanje zvezdic. Printanje. Rezanje. Upogibanje. Sestavlanje in vrtanje v karton.
Na koncu pa se je šivalo. Jaz sem začela, ampak mati se je tega tako resno lotila, da sem vse skupaj prepustila. Sama sem napisala krajši sestavek, ki mora biti priložen.
Torej končni rezultat - imam ilustrirano knjigico!
Zaenkrat je en sam izvod. Ročno delan. Nekaj muke in nekaj zabavnega packanja je bilo vloženega.
Če sem čez vikend ilustrator, sem čez dan serviser tiskalnikov in ponoči knjigovez. Ves čas pa se trudim biti oblikovalka.
Tako.
Prvi vtisi o fotoapratu so fenomenalni. Navdušena sem in vesela.
Se že veselim vseh nabranih kilometrov in porabljenih gigabajtov.
Sedaj pa zaslužen spanec. Dolg dan je za menoj.
Ni komentarjev:
Objavite komentar