Jasno zvezdnato nebo.
Že tako dolgo nisem tega izvajala, da sem že skoraj pozabila kako lepo in kako čarobno jo nebo ob poletnih nočeh.
Z vsako minuto se ti ostri vid in vsrkava vso svetlobo iz odaljenih zvezd, ki so nakoncu samo še nekakšna "pršica" v Mlečni cesti. Z vsako minuto je bistrejši pogled v vesoljno neskončnost.
Ko si samo ti in milina zvezdnega neba nad teboj.
V ušesih pa doni pesem lanskega poletja. Pesem lanskih poletnih noči pod zveznatim nebom na isti način, z enako čarobnostjo.
Enaka rutka me objema, ki še vedno diši z vonjem ne vem kakšnega mehčalca.
Ko se sopara konča in svojo pot preposti svežini. Rahlemu vetriču.
Ko misli skačejo skozi spomine in ko ni nič drugega pomembno - samo jaz in ta moment.
Patrick Doyle - Harry in Winter
Ni komentarjev:
Objavite komentar