petek, 24. julij 2009

Vidra [torek]

zapiski...

Zjutraj sem se premetavala v postelji in zaspala za 15 minut. Se ponovno zbudila, obrnila in zaspala nazaj. Sicer sem potem mislila, da sem že pol dneva prespala ampak je bila ura šele malce čez 9.
Spomnim se poročil od včeraj, ko sem samo poslušala in zadnja stvar, ki se jo spomnil preden sem zaspala je bila plaža ob Seni sredi Pariza. Oh, Pariz.


Potem pa družinsko “sprehajanje” po Rogli in okolici. Zaradi reklame o postrvih na tv-ju ter včerajnega prispevka o soški velikanki, smo se tako odpravili, ne ravno v dolino, ampak nekam malce nižje.
Že smo bili vsi pripravljeni za pot in smo odrinili k cilju naproti. Za takojšno dodatno energijo smo se ustvili še v trgovini in se okrepčali s sladoledom ter poskusili novo pridobitev Bandidosa - Cubo Libre.
Že so bile pred nami krave, z nami pa navigacija, ki je oddajala čudne piske. Pot je potekala skozi gozd, lepo po senci. Najprej samo ravninsko, potem pa se je začela malce spuščati in že smo pazili kam stopamo, saj je bil preplet korenin neverjeten. Gozdne odejice iz mahu.
Šumenje vode. Borovnice. Metuljčki ob poti. Ogromna mravljišča in na tisoče mravelj.
Potem smo poskusili vsak potoček. Mali in pes sta se ganjala celo pot.


Tisti potoček in mali jez, ko je moj bratec lani skoraj notri padel. Ledeno mrzla voda. Ampak, kar je pa najbolj neverjetno je pa to, da je pes kar zaplaval. Sam od sebe. Neverjeten je in bil je kot majhna vidrica.
In ne glede na dejstvo, koliko se valja po blatu, koliko je moker in potem posledično umazan – na koncu ima vedno lepo bleščečo črno dlako.


Okusne postrvi. Res so se prilegle, pa še dobre so bile.
Samička Lia. Bila je prav prikupna. 6-mesečna labradorka.
Potem pa se je poigral še s kokeršpanjelom.



Pot nazaj. Sicer smo iskali senčno pot po gozdu, ampak na koncu ni bilo druge opcije kot da gremo direktno po soncu strmo v klanec. Bogi metuljček.
Po mučnem času in malce vleki in podobnih zadevah smo se znašli med kravami. Sicer sem imela občutek, da me bo v naslednjem trenutku kakšna napadla (ne vem zakaj) ampak so preveč lene.
Končno smo prispeli nazaj v apartma in odspali zaslužen počitek.


Potem pa malica, družabne igre in prižgana televizija.

Alexia - Uh La La La

Ni komentarjev:

Related Posts Plugin for WordPress, Blogger...