Še ta dan. Zadnji avgustovski dan. Hitro je minilo.
Jutri šola. In ljudje, ki jih nismo videli več kot 2 meseca. In ponovno vsako jutro zgodnje vstajanje in vožnja z vlakom. Za 10 mesecev. Seveda so vmes počitnice. Bodo ekskurzije. Mislim, da bo zanimivo leto.
Vsak dan izvem, da ljudje dejansko berejo moj blog. In da so zanimive objave. Zanimiv slog pisanja. Hude fotografije. Všeč vam je, da je na koncu vsake objave pesmica. In tako. Pa sploh nimam takega občutka. Ampak je to všečno slišati (prebrati), saj ti vzbudi tak lep občutek. Ampak vesela sem pa tudi vsakega komentarja tukaj. Pa čeprav so dokaj redki.
Tole je sedaj že 70 objava. Upam, da bom tudi med šolskim letom našla čas za pisanje in objavlanje fotografij. In pridno nadaljevala s tem, saj je meni v veselje to početi, vi pa očitno tudi radi prebirate.
Zdaj bi verjetno "morala" biti v Ljubljani. V parku Tivoli na žuru z razlogom. Na Umeku. Ampak ždim za računalnikom in pišem to objavo. Pač po spletu ne vem kakšnih dogodkov in lenobe se mi resnično ni dalo iti v Ljubljano.
Dejansko bo pojutrišnem 1. septemberin bo treba biti že ob 7.30 v šoli. In blog sem pridno pisala cele počitnice, upam pa da bom imela tudi čas to početi med šolskim letom. Ubistvu se mi zdi kot, da je bil včeri zadnji dan šole in smo šli vsak na svoj konce in je bil vmes samo en malo daljši vikend. Kot da nič ni bilo. Po drugi strani se mi pa zdi, da se je v teh dveh mescih in še malo, zgodilo toliko novih stvari in zapletov, da bo iti ponovno nazaj v šolo in to vsak dan nekako čudno. Ker imam občutek, da so se stvari čez počitnice spremenile. Da bo drugače. In pot nobenim pogojem ne bo tako kot pa da bi bil samo vikend vmes.
In nekaj je. Ostaja želja. Edina (skoraj edina) neuresničena želja čez počitnice. Morje. Vse kar sem si nekako resnično želela je bilo iti na morje, pa tudi če samo za en popoldne/večer. Ampak se ni zgodilo. Pa toliko videnih utrinkov.
Pleše se mi. Pri kosilu sem slišala pesem Dancing in the moonlight. Tako, da se mi od takrat pleše in poje ta pesem. Plesat bi šla (ne na Umeka). Tako nekam z nekom. In bi se pozibavala v nežnih ritmih. Ampak kaj, ko so samo neizpolnjene želje, sanje. Pa kdaj drugič. Bo enkrat bolje. In vse se zgodi z namenom...
Danes Ljubljana in šoping. Svetujem vam, da si stvar, ki si jo želite kupite takoj. Obstaja velika možnost, da jo pri naslednjem šopingiranju ne bo ali pa ne bo prave številke. Sladkorna pena pa se lahko zavoha tudi čez pol Ljubljane (smeh).
Aja zakaj me ni bilo toliko časa. Bila sem na Kolpi. Pač druščina 6ih ljudi se je odločila, da bo zaključek počitnic preživela s šotori v Vinici ob meji s našo sosednjo državo.
Moj preddan v Domžalah
V nedeljo sem se z vso prtljago odpravila v Domžale, kjer sem pri Lari prenočila noč pred odhodom.
Vožnja s kolesi. Sedenje na klopci in tleh. Zapisnik. Tuš time. Sol po 0,05€. McDonalds.
Prvi dan
Naslednji dan je sledilo poležavanje v postelji, medtem ko je Lara skakala dol in gor po hiši. Odhod ob 11ih z več kot pol urno zamudo. Vožnja. Postanek v Žužemberku. Šopingiranje v Sparu. Odločanje katere brisačke so cenejše in ali se splača vzeti več ajverja za nižjo ceno ali majhen loček, ki je dražji. Gospod s traktorjem v trgovini.
Vinica. Postavlanje šotora. Kopla. Tarzan. Njihova stran. Tunkanje. Poležavanje na dekcah v travi in plazenje v šotore kot paparazzi. Romantična vožnje s čolničkom. Rock Potočec. Žar in koristi pumpe. Pleskavice. Spanje na polni blazini.
Drugi dan
Bujenje sredi noči z ritjo na tleh. Napad blazine. Nočno aktivna žabica. Rosa. Darilo za sosedni parček v šotori, ki se uniči. Senčenje pod čolnom. Ležanje na dekcah pod drevesi. Visenje z dreves. Zabavanje s kockami na katerih so črke in iz tega so sledili razni napisi. Iskanje besed na Ž. Neprostovoljni met v Kolpo. Zopet "romantična" vožnja s čolnom. Najdba slovenskega tarzana - beri Gargamel.
Kuhanje kosila. Makaroni z naravnimi začimbami in tuno. Protestno hranjenje s Čokolinom. Pomivanje posode in sebe. Pripravlanje taborniškega ognja in roštiljada. Večerja in ležanje ob ognju na dekcah pod milim nebom in Mlečno cesto. Nakupovalni voziček in najhujši utrinek.
Tretji dan
Ponovo aktivna žabica. Auva namesto dobro jutro. Prestavlanje iz vročega šotora na dekce v senci pod drevesi. Gargamel. Prvi pravi slovenski aerobičar Janez oziroma Žiga v Larini trenirki, Adidas puloverju in Nike kapi. Večerna aerobika ob Kolpi. Hiperaktiven pes. Rabutanje drv pri sosedih. Obiski in roštiljada tretjič. Iskanje izgubljene Šovl of survajvl ali po domače lopate preživetja, ki je nesrečno končala v Rocku potočcu.
Sedenje okoli ognja. Glasba iz Petrinega mp3-ja. Sosedje iz Ljubljane na obisku in večerji. Pogovori pozno v noč. Umivanje zob in nato spanje in zaplenitev ribice. Nekakšno bujenje ob 5ih z namenom, da grem fotografirati sončni vzhod. Obisk in prenočitev soseda v šotoru. Položaj mumije. Parček. Ribica.
Zadnji dan
Gospod Janezek. Alfa samec. Študentka. Fotografinja. Vidve. Kot iz filma. Vsakodnevno iskanje Soleje. Romantični parček je objet počival na dekci pod drevesoma. Mazanje Davida. Wc papir, fotoaparat in odhod na wc. Fotošuting na wc-ju. Prihod staršev in Žigove sestrice Eve. Ta je nesrečno takoj letela napol oblečena v vodo. Jaz pa v prepričanju, da mi s fotoaparatam v roki nič ne moreta takoj za njo. Potem pa še Lara.
Ljubezensko sporočilce. Gargamel. Žiga kot hitrostni drsalec, atlet, tarzan in moška nosečnica. Malica in pospravanje. Pakiranje in poslavanje. Odhod. Nato pa še roštiljada zadnjič pri Ireni doma. Nato pa se vsak odpravi na svojo stran in jaz po 5ih dneh ponovno v domači kraj.
Močni naliv, ki sta ga spremljala grom in strela. Veter, ki je vrtinčil oblake in dežne kaplje. Dejansko je vse skupaj zgledalo nekako tako kot bi se pripravljalo na tornado.
Zadnjič sem ugotavlala, da se naslovi pesmi istega izvajalca ponavadi pojavlajo v drugi pesmi kot delček besedila.
Gledam letošnjo razredno fotografijo, ki je ravno osvetljena s strani moje lučke. Še malo, ja.
Dejansko gre ta avgust zelo hitro mimo proti juliju. Še en tlesk s prsti in spet bomo sedeli za šolskimi klopmi. Prestavljali teste. In se izgovarjali glede neopravičenih ur.
Upam, da mi rata uživati še ta preostali teden in se še toliko odpočiti in sanjati. Ker potem bo spet sledilo jutranje vstajanje.
Odločila sem se urediti moje galerije in mojo stran. Samo ta postopek mislim, da se bo nekako zavlekel.
Obiski, ki so se zavlekli (zato ni bilo objav). Maffini. Sprehod. Španščina. Fotošuting. Koktejli. Pač zanimivi in zabavni dnevi - preveč za pisat. Premalo za napisat. Ampak slikce pa so :P
Tjaša js res ne vem ka maš ti take probleme z lublano. Sicer jih mate očitno usi z vašga konca, če mene prašaš...
Danes. Ljubljana. City park. Šoping. Napadi smeha. Pogovori. Skratka dan, ki ga lahko tudi ponovimo. Pa rdeči čevli...
Še 2 tedna. Ne vem ali je to dobro ali slabo. Ustajanje ob 6ih. Vožnja z vlakom. Ljubljana. 3. letnik ja.
Še pred trenutkom smo bili v osnovni šoli. Jo zaključili. Bili fazančki. Sedaj pa smo na polovici šolanja v srednji šoli. Čas mineva precej hitro. In po mojem, da vsako leto malce hitreje.
Danes je tudi sledil sprehod. In poglablanje kako lahko na isto stvar gledaš s čisto drugačnimi očmi.
Enkrat opazujem to lepoto ob vodi. Kako se prebirajo sončni žarki skozi krošnje in svetijo na z listjem prekirta tla. Kjer se vidijo majhne rožice. Koliko odtenkov zelene lahko najdeš. Kako listki nežno padajo z dreves. Jih vodni tok odnaša, ko nežno poplesujejo na gladini.
Po drugi strani pa lahko gledaš koliko plastičnih vrečk se je zataknilo za veje. Koliko smeti se je znašlo med koreninami ali pa so jim pot prekrižale skale. Kako je na plaži nasedla plastenka. Kako je voda motna. In podobno.
Ne vidiš lepote. Samo najslabše. Ali pa ne vidiš nobenih smeti. Samo čarobnost.
Jasna imaš prav, da so marjetice fotogenične. Pa take energične so, ampak če bolj pogledaš pa skrivajo neko žalost in delujejo skrivnostno.
Marjetice so luškane. Obožujem jih. Obožujem jih fotografirati.
Rada imam fotografiranje. Ko proizkusiš ujeti trenutek. In skušaš še drugim ljudem prikazati trenutek lepote zajet v enem samem posnetku.
Sicer ne pravim, da to obladam. Se pa trudim. In vadim.
No danes sem fotografirala tudi mojega "malčka" s telefonom. Tega "malčka", ki je kriv za vse te čudovite posnetke. In me spremlja sedaj že dobri dve leti. In je kriv za tisoče klikov pa tudi stotine zbrisanih in neuspelih slik. Ki poskrbi za rahle bolečine in treniranje mišic na rokah, po "predolgem" nošenju naokoli.
Ja dejansko govorim o fotoaparatu.
Bosa hoja po travi je sproščujoča. Ko te nežno boža pod nogami. Opazovanje oblakov pa je zabavno. Ko iščeš oblike v njih.
Obožujem dolge klepete po telefonu.(ne me spraševat za račun)
Gilmore Girls (beri: Midve z mamo) je zakon serija. Trenutno gledam drugo polovico druge sezone. Najboljši mi je Mišel z njegovim francoskim naglasom - "Independenc in Mišel spikin".
Po dejstvu, da še toliko kot se trudiš narediti za druge, jim pomagaš in podobno. Je vračila bolj malo.
Po glavi prepolni misli. Po gledanju Gilmore Girls, do konca prva sezona in nekaj delov druge. Se z prepolno glavo misli, občutji in podobnih stvari odpravim ven početi stvar, ki me veseli. Fotografirat.
Sprehod po dolgem času. Nekako so krive tudi objave na blogu nekaterih.
Nadenem si torbo čez rame in nasmešek na ustnice. Z lahkotnimi koraki krenem na pot. Misli mi poplesavajo po glavi. Na ustnicah pa nasmeh. Vse nekako vidim skozi rožnata očala. Svet je preprosto čudovit.
Na poti se mi pridruži majcen bel metuljček. Poplesava okoli mene in me spremlja vse dol do vode. Jaz pa sem poplesavala po potki ob avtocesti. Kot vedno.
Odtrgam marjetico. Fotošuting. V roki. Ob listku. Visoko proti nebu.
