Imela sem ustvarjalni navdih sredi noči. Hotela sem narisati snowboarderja, samo mi nekako ni najbolje ratalo.
Po dolgem času sem zopet opazovala zveznato nebo.
Bila je zvezdica. Zvezdica v katero sem se zagledala. Počasi je začela žareti. Postajala je vse svetlejša in svetlejša. Bila je kot lučka sredi neba (poleg lune). Padla ti je v oči. Potem pa je ugašala. Dokler ni izginila iz vidnega polja. Bila je samo še praznina na prostoru, kjer je nekaj trenutkov pred tem žarela. Po nekem času se je zopet pojavila. Čisto nežna.
Zapisal je hladen vetrič. Jaz pa sem se zazibala ob zvokih Zablujene in se zavila v ruto.
Potem sem šla spat.
To je bilo ponoči. Potem nekih 12 ur pozneje pa sem občudovala konje, ki so se pasli pred sosedovo hišo.
Takoj sem tekla po fotoaparat in skicirko.
Nekaj minut sem jih samo občudovala.
Potem je sledil spet bazen. Bazen in jaz spet.
Vodna aerobika. Animator in evolucija plesa. Trkaj in Werner. Dejansko je bilo zabavno.
Potem pa skanjanje in izgovarjanje besede ČEVAPČIČ in ČEVAP. Po 100i izgovorjavi že ne veš več kam kakšen č paše in potem se začne zapletanje jezika in nastanejo razni čevapačiči, čepaviči, čevapičiki in podobno.
Reklama za Radensko je huda.
Trkaj - Pleš
