Hvala 2014!

Za zaključek nekaj utrinkov mojega čudovitega leta.
2014 hvala za vse! Da bo 2015 tako čudovito, ali pa še lepše.

Skupni trenutki.
Čeprav sem nomad, vedno več časa preživim v svojem drugem domu. Ali pa ob potepanju naokoli, po svetu. Imela sva čudovite skupne trenutke. Polno smeha, polno zabave, pa tudi tisti trenutki, ko sva bila en drugemu opora. Če nisva imela morja poleti zase, sva imela toplice. Piknik s košarico in Kranjsko goro. Pa še marsikateri drug trenutek.

Piknik košarica.

Konočzaspi.
Letos se je moja znamka KONOČZASPI še bolj razvila, dodala sem izdelke, izbrala novo trgovino in sedaj že pišem, iščem in ustvarjam nove ideje. KONOČZASPI podloge za miške so potovale v trgovinico SMILE concept store v središču Ljubljane kot tudi novi rokovniki za leto 2015.
Letos sem našla kombinacijo med živalmi, pregovori in barvnimi ploskvami. In sem navdušena nad končnimi izdelki.

Podlogice za miško!

Egipt.
Prvič sem zapustila Evropo in se odpravila čez morje na drugo celino.
V marcu sva dopustovala v Egiptu. Kaj takšnega, kar tako iz neneada. Malo sva šla v raj ob koncu zime in on na prvi wake, ki je bil v tem času že odprt. Win-win. Modro morje, peščene plaže in koktajli, ki so vključeni v all inclusive. Uživancija. Pa besede že niso potrebne, dokler se ne vrneš nazaj.

Uživancija na polno.

Pag.
Z dekleti, mojimi kolegicami s faksa, smo na kavi pred zadnjim predavanjem sklenile, da gremo na morje. Da si naredimo absolventa in se sprostimo pred vsemi izpiti, da se bo lažje učiti.
Pa smo šle. Pet deklet, en velik avto in deset minut makadama, pa se znova znajdeš v čudovitem svetu. Apartma, pod njim pa kristalno čisto morje, ki kar vabi v svoj objem. In sem dobila tisto jutranje kopanje ob prvih sončnih žarkih. Pa še ob začetku junija smo imele pravo poletje.

Kje bi rekli, da se potepam?

Teden restavracij & hrana.
Letos jeseni sem imela plan, da tega tedna ne zamudim. In sem naredila plan, rezervirala in uživala v hrani. V tem tednu sem imela priložnost poskusiti jedi v treh različnih restavracijah in sem bila zadovoljna s kulinarično izbiro.
Sem pa tudi sama kuhala, pripravljala kosila za družino in prijatelje. Tiste obilne pojedine, ki so jih vsi hvalili in so si oblizovali prste. Enkrat za rojstni dan mojega dragega, enkrat za Martinovo in še enkrat za božič. Da se je miza šibila pod dobrotami. Mislim, da prav uživam v tem.

Res fino kosilo.

Mjuzikli v Križankah.
Zaljubljena sem v mjuzikle. Mene popeljejo v popolnoma drugačen svet. Ko te noge zasrbijo in se ti ramena zibljejo, občuduješ kostumografijo in scenografijo. Tako, da nisem hotela zamuditi priložnosti, ki se je ponudila v okviru Festivala Ljubljana. Pa še tisti osemdeset procentni popust sem lahko prvič in zadnjič izkoristila. Druga vrsta na Eviti in prva na Cvetju v jeseni. In odšla sem zasanjana, z melodijami v glavi. Nisem še bila v Križankah, ampak sta bili obe predstavi vrhunskih. Polna vtisov, malenkostno bolj izpopolnjena.

Pred prestavljenim začetkom.

Morski dnevi ali dopustovanje v okolici Poreča.
Letos je bilo spet nekaj tistih morskih dni, nekaj skokov do morja in nazaj, ampak sem komaj kaj zaplavala v vodi. Uživala sem v tistem čudovitem morju na Pagu, poreškega nisem kaj dosti marala. Ampak sva kar nekaj dni preživela tam. Dvakrat po nekaj dni pri sosedih v Valkaneli. Nekaj dni s kolegi v mobilni hiški v Poreču. Še rojstni dan sem praznovala na morju. Zanimivo, da sem šla od vseh teh dni, samo dvakrat v vodo. Sem rajši uživala pod drevesi, v senci. Ob igranju namiznega nogometa in balinčkanja na mivki. Pa še žar smo zapekli kar na plaži. Luštno je bilo.
Pa še na morje se odpravljamo za novo leto.

Za menoj pa mavrica.

Insanity.
Še vedno ne vem kako sem se sploh strinjala, samo vem, da sem tisti ponedeljek, ko sva se vrnila z dopusta začela z fit testom in omagala. Ampak, ko z nekom to delaš, najdeš motivacijo, najdeš podporo in skupno jamranje o tem kako težki treningi so, pomaga. Zelo pripomore.
Tako, da sva dala skozi en cikel Insanityja. Noro. Nisem mogla verjeti sama sebi, sploh pa so vsi hodili v sobo preverjati in se čuditi svojim očem, ko sem skakala skupaj z ljudmi v mojem ekranu. Ampak je šlo mimo in po tem sem se "nagradila" še z enim DM tekom. Po poletju sva se lotila novega programa, vendar sva T25 manj zvesto delala.
Zanimiva izkušnja, ni kaj.

Končano, dva meseca Insanity.

Izleti.
Tako ali pa tako obožujem izlete. Tiste spontane, tiste v neznano, tiste s presenečenjem.
Eden takšnih je bil naš izlet do Madžarske in s postankom v Ptuju, nazaj. Polno smeha, zabave in nenadnih postankov. Končale pa smo na Čukih. Na otroškem pustovanju v Ptuju, skoraj v prvi vrsti, ko smo prepevale in plesale na vse njihove pesmi. Zanimivo, da nisem bila prvič na Čukih takrat. Trikrat sem se znašla na njihovem koncertu to leto. Dejstvo za mimogrede.
Drugi je bil na hiško. To je bila zanimiva izkušnja, ko se strinjam, da gremo v gore. V savno.
Tretji je bil izlet v neznano z novim Passatom, kot božično darilo. Če že novega avta ne morem dati pod smrečico. Da sva šla malo naokoli, na krofe in nazaj. Ampak tistega nasmeha, ki se prikaže na ustnicah ob šesti prestavi, si človek ne more izbiti iz glave.
Pa še tisti izlet do Italije, ko se nazajgrede ustavimo v dveh Ikejah.

Tudi tako se konča izlet v Ikejo.

Darilca.
Zdi se mi, da sem se to leto res poglobila v vsa darila in darilca, na katere sem mislila že mesece prej. Za mojega sem družabne igre začela načrtovati že mesece poprej. Za božična darila sem za vsakega po nekaj ugotavljanja, tuhtanja in brskanja po spominu, našla pravo stvar.
Jaz pa sem šla v gledališče. Pa še dve oblekici za rojstni dan. In na vožnjo z golf avtomobilčkom. Res odlično darilo.

Pod smrečico.

Abba - Thank You For The Music

DM tek in konec z Insanity

A je res že junij? Tako zares?
Saj sem zadnjič dala skozi zadnja predavanja, čakata me še dva izpita tekom tega mesca in potem diploma, ampak kljub temu komaj verjamem, da je šlo že pol leta mimo. Pa še številka se mi v prihodnjih dneh poveča za eno več.
Sicer bo šel pa tudi ta mesec še bolj hitro mimo kot vsi prejšnji. Verjetno zaradi tega, ker se zdi, kot da je vsakega mesca manj in ko enkrat pride december smo v naslednjem koraku že spet v juniju.
Menim, da nisem edina, kateri čas tako hitro beži.

Ker zadnji dnevi so šli mimo, ko smo bili pridni in zaključevali naročila. Tako zelo, da noben niti ni imel časa, da bi kuhal kosilo. In potem smo jedli hrenovke. In hodili po koščke čokolade, ko je zmanjkalo energije. Ob koncu dneva se je najbolj prilegel tuš in odsotnost računalnika. Presedlala sem na knjige.
Predvsem takšne, ki niso kaj dosti zanimive, ampak obvezno branje. Nekaj o likovni teoriji, nekaj o slikarskem mišljenju. Skratka, nekaj za izpit.

Pavza po 6h urah sejma.

Zgodilo se je to, da sem šla prejšnji teden v Nemčijo na strokovni izlet. Če komu kaj pove, sem šla na sejem FESPA Digital v München.
Zanimivo, da to sploh ni tako lahkotna stvar, kot bi se morda slišalo. V prvem dnevu z očetom nisva uspela pogledati celega sejma, ker sva se zadržala ne eni izmed stojnic precej dolgo in sem v naslednjem trenutku že kazala na uro, da nama zmanjkuje časa, ker naju bo avtobus čakal.
Ob koncu dneva sem bila tako vesela tiste postelje. In zanimivo smo bili nastanjeni v hotelu Motel One, ker v tej verigi že bila, ko sva šla s fantom na koncert na Dunaju.
Spoznala sem tudi kakšen napor je preklapljati med jeziki - v smislu prevajanja. Drug dan sem zato začela malo manj optimistično, ker sem imela občutek, da sploh ne bom zmogla več. Ampak nekaj sem še iz sebe spravila in v naslednjem trenutku, sva zamujala na avtobus. Ups. Ampak saj naju niso dolgo čakali, so pa na srečo še bili tam. In vožnja do doma. Pestra vožnja do doma, ko imaš na avtobusu Štajerce, ki zabavajo cel avtobus in vodiča, ki stresa šale iz rokava med strokovnim delom.

Ravnokar z domačega vrta.

Veselila sem se že cele posode domačih jagod. Tudi gozdnih med njimi. Mislim, da počasi zmagujemo boj nad polži. Sedaj so naše orožje bezgovi listi in cvetovi. In jagode so skoraj nepogrižene.
Ampak jagode so takšne, da bi se jih lahko vikalo, sijoče, dišeče in sladke. Ni jih čez domače jagode.

Prejšnjo nedeljo sem dosegala svoj cilj in zaključila z vadbo Insanity. Presenečena sama nad seboj. Iz nič na polno. Ampak šlo je iz dneva v dan in potem sta bila tudi dva mesca naokoli. Zdi se mi, kot da nekaj pa je le bilo iz tega. Lahko posežem tudi po eni številki manj.
Predvsem pa je bilo vse skupaj tudi zagon, da sem se letos zopet udeležila DM teka.

Končano, dva meseca Insanity.

In sem ga pretekla. Včeraj.
Tekli sva na 5 kilometrov in v družbi je lažje teči.
Dejansko sem šla pred tem enkrat teči, toliko da sem ugotovila, da bo šlo. No, saj je šlo. Po ravnem. V hrib smo malo hodili. Ampak saj se niti ni dalo teči, tudi če bi želel.
Ampak največje presenečenje je bilo to, da smo tekli na Rožnik. Čisto na Rožnik. Od tam pa je šlo na srečo samo še navzdol. In čeprav smo pretekli tablo z napisom 5km, je bilo še nekaj do cilja. In ko enkrat zaslišiš Čuke, veš da si tam. In samo še ciljna ravnina navzdol in veš, da si zopet presegla samo sebe.
DM tek je eno tako fino druženje. Včasih ugotoviš, da je tek čisto tako za zraven, slučajno.
Je ena velika zabava, polno energije, polno poplesavanja in prepevanja. Na štartu smo prav zvesto s Čuki prepevali in poplesavali, ko so vsako skupino pospremili na pot. Mi smo prišli na vrsto dvajset minut po uradnem štartu. Toliko žensk v modrih majčkah je bilo tam. Kul je bilo.

Ljubljana po dolgem času, z razgledom.

Oh, Ljubljana. Čudovita v sončnih dneh. Z gospodično Melisso, ki se vsako leto vrača ob tem času za dober mesec in pol ter gospodično Ireno, ki se pridno potepa po svetu, smo imele zanimivo izkušnjo na Nebotičniku. Morda ste že slišali, da naj bi imeli tam dober sladoled, in smo to dejstvo želele preveriti iz prve roke. In tu je nastala komplikacija. Ko imaš na voljo pet okusov, se zazdi, da si še bolj v dilemi kot, če bi jih imel dvajset. Skratka med njimi smo izbrale vanilijo, melono in mandelj. Prinese vanilijo, mandelj in štrudelj. Ga opomnimo, da to ravno ni naše naročilo. Torej vzame mandelj in štrudelj, jaz sem se svoje vanilije lotila. Nekako je pri tem prišlo do zmede, ker sta bila sladoleda ravno obratno razporejena in je odnesel oba. Prinese melono in pove, da nima več mandlja. Nam nič jasno in na koncu potem prinese hruško.
Na koncu se je končalo tako, da smo vse njihove okus sprobale, povzročile zmedo, a vseeno do konca zmazale sladolede, ker so bili res odlični. Izjemno izraziti okusi, ker so bili sladoledi domači.

Modre majčke na startu.

Potem je bilo veliko narejenega in pretečenih pet kilometrov in danes smo že pri koncu tedna. Saj pravim, da se stvari tako hitro obračajo naokoli.
Danes sem si dala duška in Nino Pušlar na glas in sem bila pridna zraven. Tako, da se sedaj vse sveti.

Nina Pušlar - Sva super par

Eksaktno

Čajasto, luštno in polno dogodivščin.
Fini dnevni so ti pred menoj. Malo naporni, ampak so fini. Trenutno sem v zen delovnem vzdušju. Že dva ali tri dni. Čisto. Taki "work mode" sem vklopila. Cel čas samo še gruntam, kako kaj narediti. Če pa ne gruntam, pa verjetno delam tisto, kar sem prej skušala sprocesirati. Eksaktno pa je definitivno beseda dneva. Sploh ne bom štela kolikokrat sem se danes zapazila, da sem jo izrekla. Na koncu se mi je zdelo že malo butasto in sem se nazaj držala ter iskala sopomenke.

Gozdna vila.

Country podlaga je trenutno moja najljubša podlaga na poti. Tako fino se vozi po vseh teh regionalnih cestah. Ni mi jasno kdaj nisem uspela ujeti novice, da je po novem hitrost na hitrih cestah 110 km/h. Jaz sem bila do pred enega tedna prepričana, da je 100 km/h. Dobro, da brat dela CPP-je.

Kolektiv pridnih. Res smo prve na faksu. Ampak to samo z enim taktičnim namenom - dobiti parkirišče. Čeprav danes se je izkazalo za zapleteno potezo. Ko ji zaparkirajo avto, ampak do te mere, da obstaja način, da ga spravi iz parkirišča. Samo s pomočjo štirih, da stojimo vsak na svoji strani avta. Po dolgih minutah premikanja po centimetrih in neprenehnega popravljanja smo tudi tist kratek rdeč avtomobil spravili na cesto. Sedaj moramo samo še ugotoviti kateri izmed profesorjev oziroma zaposlenih vozi črno Ford Fiesto. Jutri bomo na preži.
Kdor prvi pride prvi parkira - ne velja pa puščati avtomobilov sredi vsega.

Fotografiramo čaj.

Pridni na kvadrat, da smo dobili še dodatno nalogo. Kot, da smo bili mi vsega krivi.
Ampak, ker smo prej končali je bilo to za izkoristit. Kosilo v mongolski. Jaz sem bila prvič tam, čeprav je to zelo popularna destinacija med sošolkami. No, vsaj lani je bila, ko je bila tam blizu.
Po vrteči mizi in obilnem kosilu pa sva se namenili v center. Šla je prevzet čaje in ker sva bile ravno v čajni hiši, sva šle na čaj. Kakopak.
Jaz sem pila aromatiziranega črnega, ki sliši na ime "gozdna vila" in je bil prav fin. Z mlekom.
Skratka zaklepetali in začvekali sva se tako zelo, da je tista ura in pol, kolikor sva vplačali parkiranja, minila, da sva se obe čudili. Če ne bi v nekem trenutku pogledali na uro, bi verjetno še klepetali naprej.

Ugotovitev z vprašanjem dneva. Zakaj imajo fantje vedno čas, res skoraj vedno in se lahko zmenijo za kavo v trenutku? Zakaj ženske pri tem tako zelo komplicirajo ali pa kompliciramo, saj ne vem, in se moramo zmeniti za datum mesec ali dva vnaprej in še pri tem je možnost odpovedi. Kaj je tu razlika? In zakaj je tako?

Skype klepet in skype brainstorming. Prišle nismo nikamor, ampak smo vsaj malo poklepetale. Kot, da ne bi bili pol Evrope vsaka oddaljeni.

Carrie Underwood - See You Again

Krota

Dan pol iger, smeha in druženja.
Če sem se zjutraj še vsa zaspana sprehodila po hodniku, ko sta na kavču ležale dvoje postav in sem takoj dobila delo, smo se ob večeru kar pošteno nasmejali.
Dan, ki je šel mimo je bil zanimiv. Izredno zanimiv.

Kar nekaj prepričevanja z vseh strani je bilo, da se šole pač preprosto ne "šprica" in na koncu, smo ugotovili kako scrkljani so fantje. Prevoz sem in tja. To je lažje, ko imaš avto ali ko imaš svoj avto. Predvsem takšnega, ki ga vsi samo hvalijo.
Joj, samo še o tem govorim…

Preživljala sem čas z bratovo punco, ko je on moral v šolo. Nama so pa takoj našli del in hitro sva našli skupne točke, kar je pomenilo, da se je vrtela božična glasba sredi oktobra. Michael Bublé.
Do industrijske cone Komenda v Lidl in v "pravi" Lidl po kruh. Po poti sva našli še nekaj skupnih glasbenih točk. Predvsem, ko v avtu presenečeno ugotovi, da se ravnokar vrti Celtic Women in potem z navdušenjem opisujeva katere pesmi so nama najljubše. Tudi gledališče je skupna točka. Zanimiva odkritja. Brat pa cel užaljen, ko je ugotovil, da je bil za trenutek ignoriran.

Tortilje za kosilo. Zopet. Tokrat v dveh menijih.
Vsi so popolnoma navdušeni nad tisto, ki sem jo sčarala skupaj in je smetanova-sirova omaka in piščanec. Pa še kombinacija začimb. Ena za drugo so izginjale s krožnika, kar pa je ostalo pa je šlo za paketek "za domov".

Stiskali smo se na kavču in gledali nove in stare dele komičnih serij. The Big Bang Theory in How I Met Your Mother sta bili na tapeti. Sami luštni in smešni trenutki. Ko je en avtobus odpeljal, se je vseeno našel čas za partijo remija. Ni bil v zasedbi, ki smo jo pričakovali, pa vseeno. Nismo pa končali pri tem, saj smo se skoraj do sedaj igrali še Activity. Vedno zabavno. Vedno smešno. Vedno se kaj novega naučiš.

Celtic Woman - Spanish Lady

Mestni malček za na obvoznico

Še preden sem se dodobra zavedala, sem imela stereo zvok super prebliska, ki je vseboval idejo o novem avtu. Presenečeno sem zrla v povedano, v številke in izračune o porabi.
Če se ne bi srečali z realno situacijo, bi že skoraj kupili avto.

Mali malčki. Ne bi rabila velikega avtomobila. Rabila bi varčnega in malega, da ga lahko parkiram v vsak majhen prostor. Mestnega malčka za na obvoznico.
Preobračali smo številke o porabi, o kilometrih in o tem koliko moram mesečno plačevati za ta luksuz. Tista subvencionirana vozovnica za 20€ je tako grozno poceni, jaz pa nimam možnosti, da bi jo koristila. Oziroma nimam kaj dobre povezave.
Ker to bi še vedno pomenilo, da moram z avtom do železniške ali z avtobusom do Kranja. Od Kranja z vlakom ali avtobusom naprej do Ljubljane. Tam počakati na vlak ali avtobus, prej drugo, ker prvo ne ustreza urniku in jo šele takrat kreniti naprej proti Trzinu.
To pomeni, da dnevno izgubim ogromno časa z vožnjami in predvsem s čakanjem, da se vse "poklapa". In po tej strani se človek vpraša, če je vredno?
Zadnjih sedem let se že prevažam med Kranjem in Ljubljano z javnim prevozom in če bi seštela vse ure čakanje, bi to naneslo na kakšen mesec.

No, dejansko sem naredila izračun. Če sem vsak dan čakala vsaj 45 minut. Povprečno. Upoštevano, da sem se vozila dvakrat na dan. In če sem enkrat na dva tedna čakala še dodatno uro. Če odštejem tri mesece počitnic. To znese v sedmih letih 49 dni. Kar je mesec in dve tretjini.
Lahko realno rečem tudi mesec in pol.
Ampak dejanski mesec! V sedmih letih sem se načakala dobesedno za en mesec!

Vse kar sedaj slišim v glavi je: "Obvestilo o zamudi vlaka… opravičujemo se vam in vas prosimo za razumevanje."

Carrie Underwood - The Night Before (Life Goes On)

Ajla

Še enkrat sem videla Definitely, Maybe. Po televiziji je bil in se nisem mogla upret. Sem se zabubila na kavč in gledala. No, edino med reklamami sem skakala naokoli.
Če je pa tako izredno prikupna zgodba. Mislim ta odnos med očetom in hčerko. In Abigail Breslin tako doživeto odigra. Ko ga napada z vprašanji in čisto preveč očitno "obsoja" med pripovedjo. Pa tudi celoten preplet z ženskami skozi leta, se mi zdi prav fascinanten.

Šele sedaj mi je uspelo ugotoviti, da je Isla Fisher, katero ime se seveda prebere Ajla - bravo jaz, pravzaprav v Omanu rojena Avstralka s škotskimi koreninami. Ali tako nekako. Ker v nobenem njenem filmu še nisem zasledila naglasa, vedno pa sem presenečena nad raznoraznimi igralci, ko gledam intervjuje. In opa, nekateri imajo drugačne naglase, kot jih slišiš v filmu. In potem googlam. In poslušam intervjuje, pa sem zaposlena za nekaj časa.

Za vzdušje.

Videla sem tudi še en del Dexterja, preden pride nov ven. Še vedno nisem uspela do konca pogledati Vampire Diaries od zadnje sezone. Še dva dela mi manjkata. Čeprav mi niti zanimivo ni več, samo še za ozadje, ko kaj počnem jih imam. Ker vseeno pa me malo zanima kaj se bo zgodilo. Rada bi pač videla zaključek. Ampak tako ali pa tako bodo serijo sedaj razvlekli v dve različni. Eno nadaljevanje in eno "pred začetkom". Kakorkoli.

Če sem zadnjič pospravljala, sem sedaj pa moram vse nazaj razpakirat in moja miza zopet izgleda kot moja miza. Preprosto razmetana.
Kaj naj rečem, kdaj se je pojavil september, niti ne vem. Samo sedaj je tu. Otroci gredo jutri v šolo, jaz pa še en mesec ostajam doma. Fino.

Lana Del Rey - Burning Desire

Mednarodni dan levičarjev

Ko bom velika, bom imela doma zbirko luštnih ilustriranih knjigic. A prav?
Sicer je to mogoče že malo, ampak samo malo protislovno, ampak presneto luštne ilustracije so za vse generacije.
To pa zato, ker sem šla mimo knjigarne in je mojo pozornost ujela zbirka Čudežna bolha Megi avtorice Dese Muck, ki je bila ilustrirana s strani Maše Kozjek. Oglaševana je kot - Desa Muck pomaga otrokom skrbeti za živali (z nasveti veterinarke!).

Čisto po nesreči sem danes ugotovila, da je danes mednarodni dan levičarjev.
Jeej. Torej vesel dan zame. In vse tiste, ki se mi pridružujete ter pišete in rišete z levo roko.

Kolo imam! Saj vem, da sem že rekla. Ampak zame je to nekaj precej čudnega za reči in trditi. Saj sem ga že imela, ravno tega, samo je za nekaj let obležal v garaži. Kljub temu pa so se stvari obrnile tako, da je danes zopet kot nov. Z novo košarico, delujočimi lučmi in se ves svet. Še nov design rabi, pa bo. Za vožnjo.

Gledam Teen Choice Award in sem se sedaj resno zamislila nad svojim mentalnim zdravjem. Resno? Tudi ob poslušanju Demi. Resno!? Ah, bo že.
Saj, če bi imela razlog, da to gledam, bi ga z veseljem povedala. Ampak sem samo čisto prelena, da bi se izpodkopala izpod računalnika in mizice ter se sprehodila do televizije in prestavila malo naprej ali ugasnila. Ali nekaj.
Včasih je potrebno gledati kaj neumnega ali poslušati kričeče najstnike, samo zato, da se opomnim, da res nimam kaj boljšega za početi. Oh, to bo meja.

I am Oak - Palpable

Podmet

Kaj smo se danes naučili?
Amažnik je revež.
Furež so koline.
Podmet pa je tisto za zgostit omako.

Snega ne bo konce. Imam posnetke od včeraj in danes. Zgleda nekako enako. Kljub temu, da so vsi zjutraj pridno vse odkidali. Nikakršnega učinka ni več nikjer.
Ves čas je vse belo. Sneg, kam to pelje?
Najdi vse razlike. Ha!

Danes je po nekem dolgem času padel nekakšen šoping. Delno spotoma, delno z namenom. Delno - niti ne vem kako.
Obiskali nisva le ene izmed teh velikih super-nekaj-marketov. Vse ostalo sva pregledali po dolgem in počez in do vrha napolnili hladilnik.
Imam nekaj novih kosov, ker mora nekaj starih kosov leteti v koš, ker niso več v obliki na svojem mestu. Govorimo predvsem o spodnjem perilu.
Žal pa moram zamenjati tudi svoje pikčaste škornje, ki so odslužili namenu in so začeli puščati. Upam, da se bodo novi vsaj tako dolgo držali.

Imela sem nekaj sreče. Za srečko. Za Ekspres srečko.
Zadela sem milijone. Ha. No, v resnici euro in pol, ampak sem bila precej srečna.
Potem sem uspešno dokončala zadnjič začet remi, kjer sem rekla, da bom ostala pri številki svojega letnika in je bilo res tako. Runda je šla k meni.
Luštno. Danes se mi je sreča prav zapeljivo nasmihala. Lumpa mala.
Kot tista gesta, ko ti s prstom nakazuje - pridi sem, pridni bližje.

Za večerjo je sledila pojednina.
Ker je danes sobota. Ker je poln hladilnik. In ker smo si zaslužili po eni dobri družinski partiji remija in eni dobri tekmi smučarskih skokov. Carji so!

Moji nohti so v barvi "Green or Blue?", ker je res takšna. Barva neba s kančkom zelene. Svetla turkizna z malo več modre. Skratka ne vem, kako takšne barve sploh definiraš. Ta spekter od modre do zelene se mi zdi blazno kulj. Ampak problem je, ko ne znam opisati barv. Ko so vse modrozelene in zelenomodre.
Ker ko bom velika, bom poskušala definirati vse te odtenke. Ja! To bom naredila!
Ko bom velika.

Don Juan - Rdeča Roža

Zaverdino

Zunaj je bila prava mala snežna idila. Ampak kakor hitro se je sneg oprijemal cestišča, tako hitro je iz vsega nastala plundra. Obvezna oprema - gumjasti škornji.
Za trenutek sem ležala v snegu in se zazrla v nebo. Dokler se ni pasji gobec prikazal pred mojimi očmi in sem v smehu vstala.

Tehnične težave malce nagajajo. Kljub vsemu bi rada imela nasmejan obraz pred seboj. Ker v zadnjih dneh nama zdravje nagaja in naju tehnika rešuje. Pa še to se mi zdi, da se bacili kar preko telefona širijo. Grozno. Ni najbolj prijetno obdboje za bivati.

Ugotovila sem, da se da ob glasni glasbi precej dobro razmišljati. Ker sem bila sama sem si to privoščila in pisala. Cele strani.
Še vedno pripravljam delo za prihodnje dni. In mogoče mi uspe.
Bodimo optimistični. Vsi skupaj. Danes sem še samo sebe nasmejala med pisanjem. Včasih imam takšne, da se lahko nad lastnim delom čudim.
No, ubistvu to se kar precejkrat.

John Mayer - Gravity

Šlafrok

Porabili smo nekaj minut in nekaj predloženih dokazov, primerov, da smo mogoče za eno malenkost bolje razrešili primer šlafrok-ogrinjalo.
Na videz svilnata stvar se ne more nikoli imenovati šlafrok, ker ta izraz ima skrit negativen prizvok za kopalni plašč. Konec debate.
Svilena halja. To bo to. Čeprav se mi zdi, kot da ima kakšen še bolj specifičen izraz.

Zadnje dni sem se zopet malo izgubila. Internet pri nas sicer je, ampak do mene ponavadi ne pride. Vedno ga prestreže kakšen opozorilen znak, ki nakazuje njegovo nedelovanje. Ampak žično rešeno gremo na izmeno - brat gleda serijo, medtem ko brskam po svetovnem spletu in obratno. Sicer je več obratnega dela. Precej več.
Ampak saj mi ni hudega.

Poskušam ilustrirati, ampak mi v resnici niti ne gre tako zelo obetavno. Se mi zdi.
Še vedno sama zgodba ni še razvidna. Nekaj o luni, noju, žerjavu in razbitemu jajcu.
Poleg tega pa smo imeli govorne nastope. Vsak je moral 3 minute govoriti o Etruščanih. Zanimivo, da smo se trudili, da se ne bi ponavljali in povedali vsak kakšno novo zanimivost, ali pa vsaj na drug način povedali isto. Baje so bili še bolj kruti kot Rimljani z njihovimi gladiatorskimi igrami. Očitno je bilo trplenje drugih vedno zabava celotnega naroda.
Saj ne, da bi se sedaj kaj preveč spremenilo. Smešnice so vedno posnetki sestavljeni iz prizorov, ko se drugi poškodujejo. Ker nas to blazno zabava.

Naughty Boy feat. Emeli Sandé - Wonder

Novembrski dnevi

Hočem pisat, ampak se ne morem pripraviti do tega. Raje izberem pol ure spanca več.

Ker kljub temu, če imam že vse pripravljeno za "zapisnik", mi vse skupaj vedno vzame ravno en kanček preveč časa.

Grozna sem. November je obupen.

In ne, ne bom vsake objave začenjala tako. Samo sama sebe opomnim in v mislih naderem, ker mi preprosto zmanjka energije. Resnično se preveč, ali pa vsaj veliko več dogaja kot se je. To je to.

Objavo o Bienalu imam še nekje na pol spisano.
Ker to je daleč naokoli moja najljubša razstava, ki se pojavlja vsake dve leti.
Daleč, daleč naokoli.

Lahko povem, da sem končno prišla do kart za Sugar v MGL-ju. Tako, končno po nekaj letih.
Dejansko se že tri leta menim za to predstavo. Tam nekje od četrtega letnika naprej.
Pa včasih datum ni ustrezal, včasih je družba odpovedala, včasih pa so bile vstopnice preprosto razprodane. Kot za predstavo v sredo, ko sem čisto razočarano odšla ven iz tam, kjer prodajajo karte, ker mi je teta na blagajni povedala, da jih ni več. Ampak, da bo spored za december čez dva dni objavljen.
Kar je tudi bilo in sem se takoj naslednji dan lotila nakupa, nakar sem ugotovila, da je bilo v tistem času, ko sem jaz prišla po vstopnice že tri četrt dvorane razprodane oziroma rezervirane. Šment.
Ampak sedaj grem na Sugar. Jeej.
Mogoče bi mogla iti v London na kakšen mjuzikal. West End in te scene.
Nekoč. Nekdaj.

Razmisliti sem morala tudi o petih predmetih, ki bi predstavljali mene. Ali predmetom podobnim zadevščinam.
Po tehtnem razmisleku in analiziranju same sebe. No, saj ni tako kot se sliši. Čisto naključno so se mi pri eni izmed voženj z vlakom pojavili v glavi in sem jih hitro zapisala. Četala enega ali dva. In petega še zamenjala po enem izmed življenskih tuhtanj pod tušom.
Torej tukaj imamo seznam 5 predmetov, ki bi opisali mene. Definirali mene?

Ok, dodam poleg vsakega pet ključnih besed.
Leva. Left is right. Sem levičarka.
Blog. Združuje navdušenje nad pisanjem, fotografijo.
Zlato srce. Ker sem en velik srček.
Nihalo. Nihanje razpoloženja in dejansko nihalo.
Čaj. Ker čaj je preprosto zakon.

Prvi petek, ko smo bili po dolgem času na faksu. Že kar malo čudno. In ker sem imela predno sem se odpravila proti Bežigradu še malo preveč časa, sem se ustavila v prikupni trgovinici, kjer bivša sošolka dela. Presneto, ko sem pozabila ime, samo vem, da ime takšna vijolična vrata in je nekaj na P. Se mi zdi.
Malo sva prišli na tekočem z vsemi trači preteklih let. Zabavno.

Owl City - To The Sky

Recipročnost

Zastavljeno in dano nalogo sem vzela precej resno, ker sem se poglobila v Etruščane. V njihova dela, poslikave in kiparske skulpture. Ko sem ravno pri kiparstvu - danes Google krasi Rodinov Mislec. Luštno.
Skratka, ravnokar sem vso svojo pisalno energijo vrgla kar v kratek spis o tem, kako sem jaz dojela Etruščane na podlagi vsega, kar sem v zadnjih dneh zasledila o njih.
Pa sploh ne vem, kje sem našla še ta čas, da sem se tako spotoma spuščala še v take globine raziskave. No, saj ni tako hudo, kot je sedaj tu napisano. Ampak to je zgolj avtorska svoboda, hvala lepa.

Danes sem stala v prazni sobi. S pogledom na atrij. Na sosednje male hiške, ki so se držale skupaj.
Na čisto drugem koncu Ljubljane. Ki to nekako ni več. S Hoferjem v bližini. Niso kot gobe po dežju? Na vsakem vogalu je. Razen, ko ga rabiš.
Luštno. Simpatično. Všeč mi je.

Danes me že cel dan spremlja Pink. P!nk. Kakorkoli.
Povsod se sedaj predvaja njena pesem Try. Jaz imam na mojih predvajalnih napravah še vedno Blow Me Last Kiss. Potem pa sem se navdušila nad Just Give Me A Reason z novega albuma. Morda se še kakšna najde. Ob konstantnem poslušanju.

Besede mi ne gredo najbolje od rok. V tem smislu, da se ne spomnim primernih izrazov, ki se včasih vsujejo kar z neba, da še meni ni znan pomen. Ampak danes pa to tako ne gre ne od rok, ne od ust, da bom rekla, da ni moj dan.
Votiven in recipročnost sta današnja izraza. Prvič slišim oba. Za prvega sem izvedala, da pomeni nekaj v smislu z podarjenostjo in zaobljubo. Drugi pa citiram iz SSKJ-ja kot dejstvo, da je kaj povezano s čim enakim, ustreznim kot povračilom.
Vsak dan se naučimo kaj novega.

In potem sva prešnofala cel Rutar. Toliko, da sva prišla do sklepa, da skoraj nič ni dobilo oznake - všečno. Ampak vsaki sedežni garnituri sva lahko pripisala, kje bi jo našla. Vse od tiste pri mami, babici do družinskih, uradnih, pisarniških in podobno.
Ne razumem, zakaj so biserčki tako popularni pri omarah in zakaj ni nobene lepe posteljnine nikjer.
Kljukica za sahara briljant barvo ter za azzurro modro. Modro globino morja. Slovenski jezik ima pomankanje izrazov za barve, zato hitro pridem do sklepa, da jih na nek način niti ne znam definirati. In všeč so mi nedefinirane barve.

P!nk - Just Give Me A Reason

Vest in zeleno jabolko v rumenem avtomobilu

Današnji dan je tak prepelt pozitivnih in negativnih informacij. Naklujčij. Zamujanja in lovlenja.
Skratka, če sem zjutraj zamujala na vlak, ker se mi je zdelo, da je vstajanje iz postelje največji podvig dneva, sem nekako imela srečo. Ker je tudi vlak zamujal. Potrebno je upoštevati dejstvo, da je bil to zadnji vlak za nadaljnje štiri ure.
Pa tega sem lovila zgolj, da bi končno uredila tisto mesečno Urbano. No, saj sem naredila korak naprej in se prikazala na okencu, samo kaj, ko mi je bilo rečeno, da so podatki napačni in da ne morem z njimi nič. Tako, da sedaj še vedno nimam ničesar.
Ampak mislim, da se bom s tem naprej ubadala naslednji mesec, saj moram resno naštudirati, kako bom sedaj hodila v Ljubljano, ko očitno opcija potovanja z vlakom ne pride več v poštev ob mojem urniku.
Avtobusa pa ne prenašam najbolje. Večino vožnj imam malo potovalne slabosti in edino kar lahko počnem je to, da nemo strmim skozi okno. Vse ostalo moj želodec pač ne prenaša dobro.
Ker vlak ima vsaj toliko enakomerno vožnjo in vem kje so postaje, da lahko berem ali rišem. Tu pa ne morem početi ničesar in še dalj časa traja. Grozno.
Torej po šestih letih oziroma sedmem v teku imam še vedno polno problemov z vsakodnevnim prevažanjem.
Kombinirane karte ne morem imeti in me vsi čudno gledajo, ko povem, da pač nimam vlaka od osmih do dvanajstih in moram na avtobus. Potem se jim še bolj čudno zdi zakaj potem preprosto nimam mesečne za avtobus.
Zato ker sovražim avtobus! Na, tu imate.

Ampak to je pa tako ali pa tako zanemarljivo dejstvo in se moram prilagoditi sistemu. Tako to gre.

Torej. Dan ni zajemal samo mojega tarnarja o prevozih.
Če sem se na faksu trudila s 59% baterije preživeti štiri ure, mi je to tudi uspelo. S tem, da mi jih je ostalo še 10%. Koliko pa sem naredila? Ne vem. Saj sem sledila "vajam", nekako.
Potem sem se postavila na avtobusno postajo in čakala. Naštela sem 5 trol, ki so se ustavile in šle mimo. In ne, ni mi bilo dolgčas, samo zmenjena sem bila za kosilo.
S kolegico iz prejšnega faksa, s katero se loviva za ta kosila in pijače že od lanskega leta in je končno uspelo. Pa tudi jaz sem zmazala celo lazanjo in še sladico poleg. Sploh nisem vedela, da sem bila tako lačna.
Ko mi je uspelo priti domov, pa me je čakala še en sprehod. In malo slabše vesti. Iz nenada.
Ker nekje vmes med dnevom, so bile ene zelo optimistične in fine. Ampak ni vse tako optimistično.

Roman Lob - Standing Still

Modra modra stena

Že dva dni imam popolno blokado. No, vsaj ko se usedem pred računalnik. Potem pa prepolna glava postane brez vsakakršne misli.
Kar izgine vse. Puf.
Nekaj časa strmim v belino površine, kjer bi se moralo nahajati besedilo. Potem obupam in se vrnem delati kaj drugega, saj dela nikoli ne zmanjka.
Malo nadležno.

Torej. V nedeljo sem se potepala po domžalskem koncu.B
Z namenom, da se rdeča stena prebarva v modro.
Po predpripravah in vsemu leplenju stropa, sva hitro našli vse pleskarske pripomočke in se lotili dela. Vse skupaj je šlo tako hitro, da sva bili sami nad seboj presenečeni, šokirani.
Barva je bila super prekrivna in v čudovitem odtenku. Imeli sva zabaven sistem. Čeprav se ponavadi upiram, sem lezla tudi na lojtrico.
Navdušeni nad rezultatom.
Skratka zvečer je bilo že vse na svojem mestu. Z novo barvo za podlago.
In zbirko CD-jev iz prejšnega tisočletja.
Skratka dobro preživeta nedelja z obilno večerjo.

Dežvnik na deževen dan na lužastih tleh.
Pogrešam...

Mogoče sem danes prišla do dveh spoznanj.
Prvo je, da imam za precej jedi izdelan podzavesten sistematičen način prehranjevanja. Skratka, nekako sem šokirana sedaj. Zanimivo...
Drugo je pa ironično - ker so črte moja šibka točka, ampak očitno tudi najljubša likovna prvina zadnje čase. Ugotovila sem, da se nezavedno začenm zelo hitro izražati s črto. In ne - nikoli ni ravna.
Ja, to sem pogruntala danes.
Še vedno se vsak dan naučim kaj novega in nekako mi je všeč. Mislim, da vsaj večinoma.

Vonj po mandarini.

Skratka zadnje dni preživljam v dobri družbi. Z zbeganim vremenom, ki ne ve kaj bi bilo.
In čas prehitro mine.

Mando Diao - Dance With Somebody

Iz česa je mošt?

Naši izleti so poučni. Danes je pogovor nanesel na mošt in v naslednjem trenutku smo bili v dvomih, saj smo imeli mešane informacije - o tem, iz česa je narejen. Jaz sem trdila, da je iz jabolk, ostali pa, da je iz grozdja.
No, nekako nismo prišli zadevi do dna. Vsaj ne čisto.
Ker smo naleteli na mošt na Kostanjevem pikniku v Besnici, ampak glede na to da je imel okus po jabolkih, so se še vedno porajali dvomi.
Jaz sem še vedno za jabolka in Google je razkril, da je tega več sort.
In da smo po svoje imeli prav. Vsi.

Vodafon. Kakšen smeh se je razlegel ob tej naši šali.
Zgodba okoli - meni je pred leti v morje padel telefon. Omrežje "vodafon". In sedaj to dvoje povežimo eno z drugim v šalo in se lahko sladko smejimo. Saj dejansko sem se takrat tudi smejala, ker se mi je zdelo to popolnoma nemogoča stvar. Prav bizarno. Ampak tako sem izgubila enega od telefonov.
Drugega sem utopila v torbici, vendar je to že druga zgodba.

Včeraj sem čisto naključno in najbolj spontano končala v Topu. Še celo v VIP prostorih in to brez petk.
Strinjala sem se z idejo o Ljubljani, Topu in penini in končala na avtobusu na poti v Ljubljano. Bolj naključno pač ne bi moglo biti.
Ker so prišli iz otvoritve salona, do proslavljana. In sva pili penino iz steklenih kozarcev sredi Ljubljane in nabirali kroge in plesali s celim mestom pod nami.
Na koncu sem se znašla v Domžalah. Kako nenavadno...
Ampak je bilo presenetljivo zabavno in dobro.

Zjutraj sem imela sanje v sanjah. Ampak ne samo ene sanje v sanjah, ampak sanje v sanjah v sanjah v sanjah. Torej sem se zbudila iz prvih sanj in sem še naprej sanjala. Potem sem v teh sanjah ugotovila, da imam tattoo na roki, ki je bil nekako zasran. In potem sem se iz teh sanj zbudila in ugotovila, da imam "res" tattoo na roki, da nisem samo sanjala in je bil še vedno čudne oblike. Potem sem se zbudila in se pogovarjala z Laro, ki se je ravno zbudila. Ampak v resnici so bile tudi to sanje, ko sem se čisto za res zbudila. Ugotovila, da na roki nimam tattooja in da se sploh nisva pogovarjali.
Čudne sanje. Prav Inception scena. In nivoji.
Tolikokrat se zbuditi iz sanj človeka lahko kar malo zmede.

Ja, danes je bila prav lepo sončna in topla nedelja, ravno pravšnja za Kostanjev piknik. Vreme smo zrihtali fenomenalno, saj je dež začel šele, ko smo se že skoraj pripeljali domov.
Tista lokacija, kjer se je ponavadi nahajal, se je letos prestavila na bolj sončno stran in se je bilo tudi bolj prijetno sprehajati naokoli. Ker se spomnim, da je bilo drugače vsako leto precej mraz.
Evre smo menjali v dimeže. Pili mošt, poskusili medico in jedli kostanj. Kostanj brez okusa.
Noben ni bil, kaj preveč navdušen.
Vse po parih.
Na koncu pa se je obsedelo na travniku s pogledom na Jošt in Šmarjetno v daljavi. Dejansko sredi "otroškega igrišča", ker so okoli naju ves čas skakali otroci, se lovili in kotalili dol po hribu. Skupaj z druščino psov.

Tale blog in moje pisarije pa nekako ne ostanejo nespregledane. Včasih se nekje nekdo najde, ki deli z menoj kakšno pohvalo. Nepričakovano ponavadi.
Jaz pa se vedno znova in znova samo čudim.

Nite Jewel - In The Dark

Zebe kot mačka in spoznavajmo Domžale

Prikupen dan. Ki smo ga preimenovali v "Spoznajmo Domžale!"
Ali nekaj takšnega.

Skratka, ko so včeraj starši izginili na štajerske konce. Ko je bilo za psa poskrbljeno in se je brat odpravljal nekam proti Preddvoru, sem šla jaz na pot proti Domžalam.
Ker je bil odličen večer za nekakšen "filmski večer" in ker se je urnik ravno ujel.
Tako kot me je včeraj zeblo, me verjetno še nikoli ni. Mislim, da me res še nikoli ni. Vsaj tako zelo ne.
Pa sem se oblekla kot medved. Skoraj sem se utopila pod vročim tušem. Niti vroča čokolada ni zalegla.
Šment. Potem sem se zabubila pod odejo in deko ter zaspala v dolgih rokavih, dolgih hlačah in nogavicah. Pokrita do nosu. Kot sredi največje zime.
Res je bilo mraz včeraj. Ne hladno. Mraz. V nos me je zeblo. Skratka, ledena kocka sem bila.

Ampak saj je šlo. Z enim čajem. Filmom in dobro družbo. Z gospodično Ireno sva si ogledale film Izlet, ki sem ga sama sicer že gledala, ampak čisto nič nisem imela proti še enemu ogledu. Še vedno mi je všeč.
Zaspali sva pa takoj, ko sem utihnila.

Aja, da omenim, kaj je bil prvotni plan srečanja - sestavi zeleno mizico. Tisto, ki je prejšnji dan prišla skupaj z navodili za uporabo. Mislim z vsemi možnostmi uporabe.
In sva sestavili mizico in jo takoj uporabili v namen - podlaga za računalnik. No, v resnici sva imele še prej fotošuting in "green screen" oziroma zeleno ozadje, presnetljivo, v ozadju.
Potem sva prišle do ugotovitve, da bo tudi kot podaljšek postelje prav odlično prišla svojemu namenu, ker je ravno prave višine.

Ko se zaveš, da je dan. Ko pohrustaš zajtrk in se psihično pripraviš na tisto kar sledi, potem se vse skupaj razvije v zanimiv dan.
Jutranji oblaki, ki so kazali precej kisel oblak, so čudežni izpuhteli. V torbe sva naložili vse, kar sva potrebovali in poskušali v pogon spraviti kolesa. No, jaz sem imela precej težav, ker nekako moj odnos s kolesi je...,  no ne kaže mu najbolje.
Mene videti na kolesu - je dogodek, ki se zgodi na vsake toliko časa. Ponavadi ni prostovoljno ali z veseljem, čeprav se celo pot na kolesu smejim, ker se mi zdi blazno bizarno, ampak je zgolj razplet naključnih dogodkov in vdanosti v usodo. Tako je to, če se že peljem po dveh kolesih.
Pa sem se danes. Kolesarila sem po Domžalah. Verjetno bom naredila križec v koledarju ali nekaj.

Odkrila sem skrivni vhod v "pikčastem" Mercatorju. Prav tak vhod, ki vodi v knjižnico. A ni to fino, ko se še vedno vsak dan naučiš toliko novega? Skratka bolj kot vse me je presenetilo dejstvo, da je nekdo sposoben zaviti tako naglo levo in izginiti pred mojimi očmi. To potem poimenujem skrivni vhod.
Sploh, če si greš sposodit knjigo z naslovom "Pojdimo k morski obali".

Ko to naključno najdeš in pokažeš v smeri, kjer si uvidel knjigo, potem se v naslednjem trenutku znajdeš pred Kitajskim skladiščem. Če tukaj ne najdeš "svega in svašta", potem nikjer nimajo nič. Verjetno si lahko samo zaželiš in se v naslednjem trenutku znajdeš pred tisto stvarjo. In ko misliš, da si že vse videl, ugotoviš, da še en prehod vodi v nov prostor. Skratka sploh ni nikjer konca te stvari. Skladišča.

Pot se je z naglimi zavoji levo in desno, ki so bili nakazani z besedo "zavij" in kupom zmedenosti v moji glavi, končala z odlaganjem koles nasproti Hitovega sejmarjenja. Če sem se prav seznanila s celotno orentacijo po domžalskem mestu je to pri Vele-tu.
Torej sejmarjenje čez cesto in sprehod gor in dol. Izgleda tako kot sedaj izgledajo te stvari, kot so kranjske noči, šuštarske nedelje in podobno. Nekaj domačih izdelkov iz okolice v kombinacije z ogromnim številom oblačil. Res ne vem, ali se to sploh kaj kupuje?
Nastop folklorne skupine ali dveh. Boj s čebelico Majo, ki me je strašila z vsakim mešanjem zraka. Nastop žabic, sovic, kakorkoli. Še z murnom sem se slikala. In neko zeleno kapljico. Ker se je gospodični, ki mi je delala družbno, to zdela blazno kul-najboljša ideja. Ja, tako nekako.

Potem, ko sem se odločila, katero obleka izgleda najbolje - pri vseh nastopih, sva bili že naokoli in na tržnici. Kjer sva šli čez cesto na sladoled. In to ne kakršnkoli okus. Sladoled z okusom kremšnite. Kaj takšnega.
In potem sva šli skozi park nazaj. In tu se je zaključil kolesarski izlet in se je začelo čudenje, zakaj je moja avtomobilska tablica postala srebrna. Nekdo se je nesladno pošalil in obrnil tablico, tako da je vsak, ki je imel minuto časa - začudeno strmel zakaj so ga možgani ravnokar pretentali s trikom.

In danes nisem samo jedla sladoleda z okusom kremne rezine, danes se čečkala po avtomobilu. Imeli so tako kulj predstavitev, da so en avto malo porisali in sva pridno sodelovali pri tem projektu. S pujso pepo in balonom pa napisi in še čim. Še nikoli nisem tako prosto po prešernu z veseljem risala po avtomobilu.

Sledil pa je počitek. Kosilo. Počitek ob zvokih Cetinskega, Proeskega, Gibonnija in Dragojevića.
Malo sva zadremali. Jaz buba. Ona polh.
Potem pa sva gledali najbolj kulj film današnjega dneva.
Like Crazy. Blazno, blazno simpatičen film. Tako super se je umestil v današnji dan in današnje razpoloženje, da se bolje ne bi mogel. Obe sva bili precej navdušeni nad njim. Se vidi, da je film, ki se predstavlja po filmskih festivalih. Da ima veliko nakazanih momentov, kateri te prisilijo, da razmišljaš. Zgodba o fantu in punci ter razdalji oceana med njima. Zanimivo je, da na koncu pusti vse nekje v zraku, ampak dejansko ni važno, kako se je pletlo naprej. Važna je bila zgodba do sedaj.
Ker ta odnos, ki je med njima deluje pristno. Prikupno. In tudi nekatere scene, ki so narejeno so prav genialne. Tista s steklenimi. Tisti posnetki dol na posteljo. Zadnja scena pod tušom. In še kje se kaj najde.
Nekako je vse razpeto med izredno romantičnimi momenti in neko čustveno pogubo. Izmenjava obeh pripelje, da na koncu ne občutiš neke žalosti ob zadnji sceni, ampak upanje.
Skratka, jaz sem navdušena.

Od tega filma je šlo k čajanki z jabolčno pito in sedenjem na terasi. Opazovanjem oblakov in spreminjanju vremena. Vse dokler ni bil čas, da grem počasi domov.

Tony Cetinski - Umirem 100 puta dnevno

13 avtomobilov, en traktor in en kombi

Prolog pospravlanja sobe se je zgodil danes. Po celem tednu sem končno vse skupaj spravila v red. Za tiste pol ure. Sedaj je stanje že bolj "normalno" razmetano. No, razen kup, ki mora ven, ostaja sredi sobe. Papriji, kartoni in odvečna, polomljena plastika.

Mogoče bi se lotila albuma, ampak niti ne vem, kje se lotiti. Imam material. Slikce. Samo mogoče nimam papirja, da bi lahko natisnila. In nimam vseh fotografij zbranih. Ker jih je toliko, da komaj pridem skozi.
Sem pa naredila risbo v spominsko. Tudi takšne stvari se po vseh teh letih zopet pojavijo. Že lani je ena potovala okoli, od sošolke. Moja počiva v škatli. Sedaj pa se je pojavila nova. Še prazna. S častjo, da prva nekaj narišem.

Mad Men je serija, ki se gleda te dni. Tako poleg vsega. Ker se moja smer študija malo povezuje z njihovo tematiko. Ker je zanimivo obdobje in na sploh dobra serija. Sem nekje sredi četrte sezone.

13 avtomobilov, en traktor in en kombi na nasprotni strani ulice.
Torej v treh hišah število petnajstih vozil. Zanimivo dejstvo. Zato, ker danes ko si pogledal na drugo stran ulice si videl samo poločevino. Pločevino razporejeno od začetka do sredi ulice. Potem pa se je verjetno nadaljevalo, ampak le na območju naše parcele je bilo takšno število.
Kam smo prišli. Pa lahko rečem, da sta bila samo 2 več kot ponavadi.

Všeč so mi te septemberski dnevi. Ko se je vreme malo "skisalo" in temperature ohladile. Ko se pripravlja sezona čajank in pitja čaja. Ko bodo lepi dnevi za izkoristit in ko bodo deževni za sprehode v gumjastih škornjih. Otroci gredo v šolo in bo mir. Jaz pa se bom še en mesec poskušala delati pridno in na splošno delati kaj koristnega. Čaka me en izlet. Mogoče se kakšen še pojavi. Skratka zanimiv mesec bo. Se ga malce veselim. Nekako mi je september všeč.

Moji listi izvajalcev se je pridružil Olly Murs. Lady Antebellum so dobili več kot samo nekaj pesmi, kot tudi Train ter One Republic. Ampak nekako se potem vrnem nazaj k The Script. Poslušam The Kooks in imam The Fray za vmes, ko pridem do skupine The Bravery, katere pesem imam že nekaj let za zvonenje. Čisto naključno se vmes vrine nekaj pesmi Celtic Woman in zaključim z Edom. Ed Sheeran. Michel Teló je samo za popestritev.
Skratka to je nekako na moji playlisti zadnje dni in tedne.

Olly Murs feat. Chiddy Bang - Heart Skips A Beat

Razkrita telesa

Že september je. Še ta mesec.
Verjetno bo najbolj zanimiv.

Razstava Razkrita telesa je bila presenetljivo estetska in zanimiva. Poučna.
Pričakovala sem, da se mi bo kje želodec obrnil ali pa da me bo oblilo in se mi zvrtelo. Ponavadi se mi je, ko smo v šoli prišli do živcev, žilic in podobnih arterij pri biologiji.
Ampak tukaj sem občutila to samo enkrat, ko sem slišala ožilje. Potem pa sem se postavila v vlogo nekoga, ki bi se tega lotil z likovne plati in je postalo bolje.
Torej stvar, ki me je najbolj fascinirala so bili možgani, ki jih je zadelo več manjših kapi. Ker izgledajo, kot bi nekaj skurilo tisti predel. Stvari z rakom izgledajo plesnive. Skratka blazno zanimive so se mi zdele te "napake". Sedaj smo se že toliko časa poglabljali v dele človeške lobanje z vseh zornih kotov, da jo še vedno gledam z likovnega vidika. Kot vse mišice, katere sem lani risala. Fasciniralo me je oživlje srca in sem na dan izvlekla beležko in sem začela skicirati. Ker se ni smelo slikati. Ali nekaj.
Risanja noben ni prepovedal.

Zanimiva so bila dejstva, ki so napisana krasila stene. Mogoče imamo pet okusov. Pisalo je tudi, da naj bi depresijo povzročala kombinacija kemičnih reakcij v možganih, vzorcev razmišljanja ter travmatične okoliščine. Ampak zanimivo o kemičnih reakcijah v možganih je nekaj povedanega tudi v sami knjigi Usoda duš, ki pravzaprav govori o reinkernaciji.
Nekaj je na tem.
Beseda dneva pa je bila - papile. To so pravzprav izbočenje sluznice na hrbtišču jezika. Nisem vedela.
Zapleteno je to človeško telo, ni kaj.

Kaj ostane najbolj nadležen občutek - ko v avtu slišiš neko pesem, jo bežno poznaš, veš nekaj ključnih besed in potem doma, ko je že pozabljena in se jo ponovno spomniš, takrat ne veš več ničesar. Ne melodije. Ne tistih nekaj ključnih besed, mogoče ostane samo ena, ki pa čisto nič ne koristi. In tavaš v temi.
Torej danes sem slišala neko predelavo, ki je v refrenu vsebovala "baby". Torej, to je vse kar se spomnim. Ker si vedno pozabim zapisati še kaj in potem mi je žal.
Mogoče bi rabila samo radio več poslušati, saj se ves čas ponavljajo ene in iste pesmi.

Gym Class Heroes feat. Adam Levine - Stereo Hearts

Zlati tuš

Važno, da skoraj leto po tem, ko konstantno uporabljaš mobitel prideš do sklepa, kako se pravzaprav aplicirajo šumniki, oziroma bolje, kako sploh prideš do njih.
Čudovito. Važno, da mi je uspelo.
Mislim za opcijo, ko se ti tipkovnica na ekranu pokaže vem. Le na qwerty tipkovnici nisem uspela pogruntati. Mogoče sem samo sumila.

Včeraj.
Vpis na faks, ki se podaljša v kosilo. To kosilo v šoping. Ta šoping v neuspešno videno kino predstavo. Ta v film, ki je bil v načrtu ze nekaj tednov nazaj. Ni kaj, precej zanimiv razplet dogodkov.
Lepo po vrsti. Ha, drugi letnik. Kaj takšnega. Uspešno sem oddala vse liste v zvezi z vpisom v višji letnik. Sedaj lahko samo še čakam, na tisto položnico za vpisnino in se dvakrat pokrižam. Ker smo dobili, da so se stroškom vpisnine cene še dodatno dvignile.
Uspešno porabljen študentski bon v obdobju po začasni ukinitvi oziroma vmesni luknji. Ker če tehtaš odločitev med pico in lazanjo - problem rešiš z bolonjsko pico. Pa še v slast je šla. Takšna je bila modrost dneva.
Naletela sem na zlato črnilo. Zlat tuš. Kako nenavadna stvar za katero se nisem zavedala, da mi lahko povzroči tolikšno veselje. Takšna mala steklenička nenavadne tekočine. Še vedno jo nisem odprla in preizksuila, ampak že samo pretakanje me neznansko zabava. Samo še ustvarjat!
In hecno je, ker sploh nisem takšen ljubitelj zlate barve. Dolgo sem se jo otepala, ampak sedaj sem se pač sprijaznila z njo. Mislim, odkar sem ugotovila, da sem obdana z zlatimi srčki, so mi takšni mali detajli všeč. Kot sposojanje zlatega akrila za svetleče detajle na slikah. To mi je bilo v neizmerno veselje drug semester.
Torej nevede, sem začela zbirati zlata srca, ampak to je morda zgodba za kakšen drug dan s kakšno fotografijo. Torej, o tem morda drugič.

Načrt je bil, da se izkoristi tušov dan z v kino, ampak si malce šokiran, ko prilezeš do blagajne slabih sedem minut pred začetkom predvajanja in ti povejo, da je dvorana razprodana. Nezaslišano!
Morda je problem, ker je prvi torek po začetku predvajanja in ker ima samo en čas predvajanja na ta dan. Presneto! Pa te kinematografi...
Ampak sem slučajno naletela na del moje morske druščine in bila neznansko vesela, tega srečanja. Luštno jih je videti.
Torej prvi načrt propadel. Odkrili sva novega.
Načrt, ki je nastal kot tudi propradel že pred časom, je bil, da si na velikem platnu ogledava film Vroči Mike. Ker pač, mogoče se splača to gledati v velikih dimenzijah. Pa sem rekla, da bova rjuho napeli in projektor naštimali, če ne bo šlo drugače.
Ampak, glej ga zlomka. V našem De Luxe kinu so to vrteli, po tem ko se je vsepovsod drugod že odvrtelo. Naključje ali usoda, bi rekla gospodična.
To ni za zavrnit, tako sva pristali pri gledanju na pol golih moških na velikem platnu.

Magic Mike. Presenetljivo pusti najbolj pust vtis na koncu. Saj si malo z veseljem ogleduješ vse scene, ki se dogajajo v tistem nočnem klubu, ampak zgodba, ki teče poleg je tako pričakovano zbledela. Prav pokvari vse. Čeprav sem bila šokirana, ko je tisti Mali, pravzaprav blondinec iz Divjakinje. Jaz pa sem se tako presneto poglabljala kater model se je to sedaj dobro znašel v elementu. Mali je zrasel. Nič proti. Nič proti.
Ker če že Step Up skenslamo, oziroma naju skensla, potem naj nama ostane vsaj Channing. Saj vem, da ni več del teh plesnih filmov, pa vseeno.
Tako torej. Čeprav so bili najini zmedeni pogledi na poti iz kinodvorane precej neprecenljivi.

Danes.
Za zajtrk sem spekla cel kup palačink. Včasih pač količina kupa na videz vara, saj izgleda kakor, da jo pet članov ne bi moglo zmazati, ampak ena za drugo izginjajo, ko jih prinesem na mizo. Skupaj z domačimi marmeladami. Jaz z veseljem snedem tiste z marelično in jagodno marmelado. Potem pa je tu še obvezna z Nutello ali sladko smetano in kakavom. Za nameček pa še kakšen mandelj ali lešnik.
Hranjenje s palačinkami je cel proces. Cel obred. Ugotovljeno. Vsaj pri nas doma. Čeprav se je včasih peklo sproti in kradlo s krožnika - kdor prvi pride, prvi melje - se sedaj obnašamo bolj civilizirano, odraslo in počakamo, da so vse spečene. No, saj nimajo pretirane izbire. Red mora bit.
Od tu naprej gre. Računalnik. Pomivanje. Glasba. Računalnik. Zlaganje. Računalnik. Izlet v trgovine.
Da se pripraviš na vse je včasih potrebno zaviti k mami na obisk, ker veš, da hrani vse reklamne časopise. In po taktičnem pregledu, sva prišli do ugotovitve, da so sedaj najcenejše postrvi v Šparovih trgovinah. Dobro, da imamo te reklamne časopise. Res.
Nekaj s stvari s seznama. Vreča rib in mince za rezalnik. Pa smo.
Ter z vožnjo gor in dol po Kranju že dva dni zapored.

Ribe za kosilo in obvezen počitek po njem. Potem se je pa že mudilo.
Na eno pijačo v Ljubljano. Da se malo vidimo in pridemo z dogajanjem na tekoče.
Ampak še pred tem pa četrtič v H&M trgovino. Obredli sva prav vse možne v Ljubljani in bližnji gorenjski okolici. Torej Kranju.
Zavijanje darila kar na poti.
Še vedno ne vem zakaj je MTV-jev logo tako zelo popularen motiv letošnje leto. Že v vsaj treh različnih trgovinah sem ga zasledila. Morda še celo v štirih. Ker se na pulovarjih pojavlja poleg Disney-jevih motivov. Čeprav te puloverji na hitro zgledajo prav "kjutiš".

Sedenje na 'kongrescu'. Darilo. Odpiranje. Presnečenje. Pogled. Razglablanje.
Pijača pr' Skelet. Pehtin žmoht. In skeletov punč. Tja se gre vedno zaradi koktejlov in njihove izjemno pestre izbire.
Tako, da smo se zaklepetale. Ampak kaj, ko si na koncu vezan na vozni red in smo bile en-dva-tri na glavni postaji.

Foreigner - Feels Like The First Time

Padel balon

Ena misel za mimogrede iz knjige, ki jo prebiram.

"Vsevednost obstaja mogoče v nebesih ali v peklu, ne pa na tem našem človeškem svetu. Če nimate pred gospodično Onda nobenih skrivnosti, pomeni to samo, da vas sploh ni, da ne živite svojega lastnega življenja. Bodite čisto pošteni do sebe in premislite o mojih besedah."
(Yasunari Kawabata: Jezero; str. 25)

Nekaj mi ni čisto jasno pri današnjemu dnevu. Torej ne vem, ali kaj narobe delam ali so to kakšni znaki. Res. Čisto za res sem se opekla z vsako posodo v kateri sem danes kuhala. Čudežno se ne pozna nikjer.
Zaletela sem se v vsako kljuko na vratih. Če sploh bodo modrice - bo vidno šele čez čas. Zaletela sem se v odprte omare. Odprte predale. Enkrat še celo v vrata.
Zbodla sem se, ko sem stopila na trn. Zbodla sem se z bucko. Še z vrelo vodo sem se skoraj polila. Na srečo je samo nekaj kapljic končalo na meni.
Najhuje pa je, da se zaletim v improvizoriš mizo sredi sobe, vsakič ko grem mimo. Pa še podrgnila sem se. Porezala s paprijem.
Resno? Kaj je s tem danes?
Začelo se je pa nekje po tistem, ko me je neurje zbudilo in dež spodil iz okna.
Ampak čudežno se nobena od naštetih stvari ne pozna. Oziroma se ne pozna več.
Kakšno opozorilo ali znak sem spregledala? Kdo ve? Prosim? Kdorkoli?

Zdi se pa en zelo dolg dan. Malo se že pozna, da se preveša v naslednjega. Predvsem po tem, ko zjutraj precej na hitro vstaneš, da greš pogledati, če je vse pospravljeno pred neurjem, ki se je kazal.
Kakšen naliv. Še vse avtomobile so iz čiste preventive spakirali pod strehe ali nastavke proti toči. Samo moj je stal sredi vsega. Osamljeno. Pa ga ni doletelo nič drugega kot eno samo pranje.
In potem se je pokazalo sonce in v uri ali dveh nikjer ni bilo sledu o dežju. Vse je bilo precej suho, kljub temu, da je zemljo dodobra namočilo.
Senčni predel in pot po gozdu sta ob koncu dneva izdajala jutranji naliv.

Imela pa sem še filmski maraton. Zdi se mi, da sem v zadnjem času pogledala precej filmov. No, saj sem si malček izpisala vse. Za drugič. Za danes samo današnji.

Salmon Fishing in the Yemen. Presenečeno sem odkrila, da je ta film precej dober. Moje skromno mnenje. Prav z veseljem sem ga pogledala. Tako nenavadno je sedel v jutranje razpoloženje. In pustil dober končni vtis. Ko sem se skrila pod dekico in je hlad po dežju udaril v sobo. Zgodba gre o tem, da se en šejk odloči, da bo on upeljal lovlenje lososa kar v Jemen. In iz projekta se razvije zgodba. Plus točke dobi že samo zato, ker je angleški, britanski. Izogibam se ameriških zadev. No, dokaj neuspešno.

Tower Heist sem pogledala samo zato, ker se je zdel najbolj beden na seznamu. V mapi med filmi. Da bi potem lahko še pospravljala poleg in z enim učem spremljala dogajanje. No, saj je kar uspevalo. Bolj sem na koncu z enim učem pospravljala. Sam film - nič posebnega. Samo neka imena iz sveta komedij in sodobni Robin Hood. Za pospravlanje zraven je v redu.

Ponosno sem pa našla strgan obroč za lase in ga prenovila. Zagnala sem celo še šivalni stroj in dejansko zašila končni izdelek. Nobenemu povedati. Sedaj pa imam nov plan. Ena oblekica bi lahko postala krilo. Ampak ne vem, če ni to že malo preveč kompleksno. Jaz sem se zakoreninila pri šivanju povšterčkov. Ko sem bila še majhna.
Joj. Kar za mašino so me že spustili takrat. Sedaj pa le hodim mimo njih, vsakodnevno.

Demetra Malalan - Poišči me srečno