Prikupen dan. Ki smo ga preimenovali v "Spoznajmo Domžale!"
Ali nekaj takšnega.
Skratka, ko so včeraj starši izginili na štajerske konce. Ko je bilo za psa poskrbljeno in se je brat odpravljal nekam proti Preddvoru, sem šla jaz na pot proti Domžalam.
Ker je bil odličen večer za nekakšen "filmski večer" in ker se je urnik ravno ujel.
Tako kot me je včeraj zeblo, me verjetno še nikoli ni. Mislim, da me res še nikoli ni. Vsaj tako zelo ne.
Pa sem se oblekla kot medved. Skoraj sem se utopila pod vročim tušem. Niti vroča čokolada ni zalegla.
Šment. Potem sem se zabubila pod odejo in deko ter zaspala v dolgih rokavih, dolgih hlačah in nogavicah. Pokrita do nosu. Kot sredi največje zime.
Res je bilo mraz včeraj. Ne hladno. Mraz. V nos me je zeblo. Skratka, ledena kocka sem bila.
Ampak saj je šlo. Z enim čajem. Filmom in dobro družbo. Z gospodično Ireno sva si ogledale film Izlet, ki sem ga sama sicer že gledala, ampak čisto nič nisem imela proti še enemu ogledu. Še vedno mi je všeč.
Zaspali sva pa takoj, ko sem utihnila.
Aja, da omenim, kaj je bil prvotni plan srečanja - sestavi zeleno mizico. Tisto, ki je prejšnji dan prišla skupaj z navodili za uporabo. Mislim z vsemi možnostmi uporabe.
In sva sestavili mizico in jo takoj uporabili v namen - podlaga za računalnik. No, v resnici sva imele še prej fotošuting in "green screen" oziroma zeleno ozadje, presnetljivo, v ozadju.
Potem sva prišle do ugotovitve, da bo tudi kot podaljšek postelje prav odlično prišla svojemu namenu, ker je ravno prave višine.
Ko se zaveš, da je dan. Ko pohrustaš zajtrk in se psihično pripraviš na tisto kar sledi, potem se vse skupaj razvije v zanimiv dan.
Jutranji oblaki, ki so kazali precej kisel oblak, so čudežni izpuhteli. V torbe sva naložili vse, kar sva potrebovali in poskušali v pogon spraviti kolesa. No, jaz sem imela precej težav, ker nekako moj odnos s kolesi je..., no ne kaže mu najbolje.
Mene videti na kolesu - je dogodek, ki se zgodi na vsake toliko časa. Ponavadi ni prostovoljno ali z veseljem, čeprav se celo pot na kolesu smejim, ker se mi zdi blazno bizarno, ampak je zgolj razplet naključnih dogodkov in vdanosti v usodo. Tako je to, če se že peljem po dveh kolesih.
Pa sem se danes. Kolesarila sem po Domžalah. Verjetno bom naredila križec v koledarju ali nekaj.
Odkrila sem skrivni vhod v "pikčastem" Mercatorju. Prav tak vhod, ki vodi v knjižnico. A ni to fino, ko se še vedno vsak dan naučiš toliko novega? Skratka bolj kot vse me je presenetilo dejstvo, da je nekdo sposoben zaviti tako naglo levo in izginiti pred mojimi očmi. To potem poimenujem skrivni vhod.
Sploh, če si greš sposodit knjigo z naslovom "Pojdimo k morski obali".
Ko to naključno najdeš in pokažeš v smeri, kjer si uvidel knjigo, potem se v naslednjem trenutku znajdeš pred Kitajskim skladiščem. Če tukaj ne najdeš "svega in svašta", potem nikjer nimajo nič. Verjetno si lahko samo zaželiš in se v naslednjem trenutku znajdeš pred tisto stvarjo. In ko misliš, da si že vse videl, ugotoviš, da še en prehod vodi v nov prostor. Skratka sploh ni nikjer konca te stvari. Skladišča.
Pot se je z naglimi zavoji levo in desno, ki so bili nakazani z besedo "zavij" in kupom zmedenosti v moji glavi, končala z odlaganjem koles nasproti Hitovega sejmarjenja. Če sem se prav seznanila s celotno orentacijo po domžalskem mestu je to pri Vele-tu.
Torej sejmarjenje čez cesto in sprehod gor in dol. Izgleda tako kot sedaj izgledajo te stvari, kot so kranjske noči, šuštarske nedelje in podobno. Nekaj domačih izdelkov iz okolice v kombinacije z ogromnim številom oblačil. Res ne vem, ali se to sploh kaj kupuje?
Nastop folklorne skupine ali dveh. Boj s čebelico Majo, ki me je strašila z vsakim mešanjem zraka. Nastop žabic, sovic, kakorkoli. Še z murnom sem se slikala. In neko zeleno kapljico. Ker se je gospodični, ki mi je delala družbno, to zdela blazno kul-najboljša ideja. Ja, tako nekako.
Potem, ko sem se odločila, katero obleka izgleda najbolje - pri vseh nastopih, sva bili že naokoli in na tržnici. Kjer sva šli čez cesto na sladoled. In to ne kakršnkoli okus. Sladoled z okusom kremšnite. Kaj takšnega.
In potem sva šli skozi park nazaj. In tu se je zaključil kolesarski izlet in se je začelo čudenje, zakaj je moja avtomobilska tablica postala srebrna. Nekdo se je nesladno pošalil in obrnil tablico, tako da je vsak, ki je imel minuto časa - začudeno strmel zakaj so ga možgani ravnokar pretentali s trikom.
In danes nisem samo jedla sladoleda z okusom kremne rezine, danes se čečkala po avtomobilu. Imeli so tako kulj predstavitev, da so en avto malo porisali in sva pridno sodelovali pri tem projektu. S pujso pepo in balonom pa napisi in še čim. Še nikoli nisem tako prosto po prešernu z veseljem risala po avtomobilu.
Sledil pa je počitek. Kosilo. Počitek ob zvokih Cetinskega, Proeskega, Gibonnija in Dragojevića.
Malo sva zadremali. Jaz buba. Ona polh.
Potem pa sva gledali najbolj kulj film današnjega dneva.
Like Crazy. Blazno, blazno simpatičen film. Tako super se je umestil v današnji dan in današnje razpoloženje, da se bolje ne bi mogel. Obe sva bili precej navdušeni nad njim. Se vidi, da je film, ki se predstavlja po filmskih festivalih. Da ima veliko nakazanih momentov, kateri te prisilijo, da razmišljaš. Zgodba o fantu in punci ter razdalji oceana med njima. Zanimivo je, da na koncu pusti vse nekje v zraku, ampak dejansko ni važno, kako se je pletlo naprej. Važna je bila zgodba do sedaj.
Ker ta odnos, ki je med njima deluje pristno. Prikupno. In tudi nekatere scene, ki so narejeno so prav genialne. Tista s steklenimi. Tisti posnetki dol na posteljo. Zadnja scena pod tušom. In še kje se kaj najde.
Nekako je vse razpeto med izredno romantičnimi momenti in neko čustveno pogubo. Izmenjava obeh pripelje, da na koncu ne občutiš neke žalosti ob zadnji sceni, ampak upanje.
Skratka, jaz sem navdušena.
Od tega filma je šlo k čajanki z jabolčno pito in sedenjem na terasi. Opazovanjem oblakov in spreminjanju vremena. Vse dokler ni bil čas, da grem počasi domov.
Ali nekaj takšnega.
Skratka, ko so včeraj starši izginili na štajerske konce. Ko je bilo za psa poskrbljeno in se je brat odpravljal nekam proti Preddvoru, sem šla jaz na pot proti Domžalam.
Ker je bil odličen večer za nekakšen "filmski večer" in ker se je urnik ravno ujel.
Tako kot me je včeraj zeblo, me verjetno še nikoli ni. Mislim, da me res še nikoli ni. Vsaj tako zelo ne.
Pa sem se oblekla kot medved. Skoraj sem se utopila pod vročim tušem. Niti vroča čokolada ni zalegla.
Šment. Potem sem se zabubila pod odejo in deko ter zaspala v dolgih rokavih, dolgih hlačah in nogavicah. Pokrita do nosu. Kot sredi največje zime.
Res je bilo mraz včeraj. Ne hladno. Mraz. V nos me je zeblo. Skratka, ledena kocka sem bila.
Ampak saj je šlo. Z enim čajem. Filmom in dobro družbo. Z gospodično Ireno sva si ogledale film Izlet, ki sem ga sama sicer že gledala, ampak čisto nič nisem imela proti še enemu ogledu. Še vedno mi je všeč.
Zaspali sva pa takoj, ko sem utihnila.
Aja, da omenim, kaj je bil prvotni plan srečanja - sestavi zeleno mizico. Tisto, ki je prejšnji dan prišla skupaj z navodili za uporabo. Mislim z vsemi možnostmi uporabe.
In sva sestavili mizico in jo takoj uporabili v namen - podlaga za računalnik. No, v resnici sva imele še prej fotošuting in "green screen" oziroma zeleno ozadje, presnetljivo, v ozadju.
Potem sva prišle do ugotovitve, da bo tudi kot podaljšek postelje prav odlično prišla svojemu namenu, ker je ravno prave višine.
Ko se zaveš, da je dan. Ko pohrustaš zajtrk in se psihično pripraviš na tisto kar sledi, potem se vse skupaj razvije v zanimiv dan.
Jutranji oblaki, ki so kazali precej kisel oblak, so čudežni izpuhteli. V torbe sva naložili vse, kar sva potrebovali in poskušali v pogon spraviti kolesa. No, jaz sem imela precej težav, ker nekako moj odnos s kolesi je..., no ne kaže mu najbolje.
Mene videti na kolesu - je dogodek, ki se zgodi na vsake toliko časa. Ponavadi ni prostovoljno ali z veseljem, čeprav se celo pot na kolesu smejim, ker se mi zdi blazno bizarno, ampak je zgolj razplet naključnih dogodkov in vdanosti v usodo. Tako je to, če se že peljem po dveh kolesih.
Pa sem se danes. Kolesarila sem po Domžalah. Verjetno bom naredila križec v koledarju ali nekaj.
Odkrila sem skrivni vhod v "pikčastem" Mercatorju. Prav tak vhod, ki vodi v knjižnico. A ni to fino, ko se še vedno vsak dan naučiš toliko novega? Skratka bolj kot vse me je presenetilo dejstvo, da je nekdo sposoben zaviti tako naglo levo in izginiti pred mojimi očmi. To potem poimenujem skrivni vhod.
Sploh, če si greš sposodit knjigo z naslovom "Pojdimo k morski obali".
Pot se je z naglimi zavoji levo in desno, ki so bili nakazani z besedo "zavij" in kupom zmedenosti v moji glavi, končala z odlaganjem koles nasproti Hitovega sejmarjenja. Če sem se prav seznanila s celotno orentacijo po domžalskem mestu je to pri Vele-tu.
Torej sejmarjenje čez cesto in sprehod gor in dol. Izgleda tako kot sedaj izgledajo te stvari, kot so kranjske noči, šuštarske nedelje in podobno. Nekaj domačih izdelkov iz okolice v kombinacije z ogromnim številom oblačil. Res ne vem, ali se to sploh kaj kupuje?
Nastop folklorne skupine ali dveh. Boj s čebelico Majo, ki me je strašila z vsakim mešanjem zraka. Nastop žabic, sovic, kakorkoli. Še z murnom sem se slikala. In neko zeleno kapljico. Ker se je gospodični, ki mi je delala družbno, to zdela blazno kul-najboljša ideja. Ja, tako nekako.
Potem, ko sem se odločila, katero obleka izgleda najbolje - pri vseh nastopih, sva bili že naokoli in na tržnici. Kjer sva šli čez cesto na sladoled. In to ne kakršnkoli okus. Sladoled z okusom kremšnite. Kaj takšnega.
In potem sva šli skozi park nazaj. In tu se je zaključil kolesarski izlet in se je začelo čudenje, zakaj je moja avtomobilska tablica postala srebrna. Nekdo se je nesladno pošalil in obrnil tablico, tako da je vsak, ki je imel minuto časa - začudeno strmel zakaj so ga možgani ravnokar pretentali s trikom.
In danes nisem samo jedla sladoleda z okusom kremne rezine, danes se čečkala po avtomobilu. Imeli so tako kulj predstavitev, da so en avto malo porisali in sva pridno sodelovali pri tem projektu. S pujso pepo in balonom pa napisi in še čim. Še nikoli nisem tako prosto po prešernu z veseljem risala po avtomobilu.
Sledil pa je počitek. Kosilo. Počitek ob zvokih Cetinskega, Proeskega, Gibonnija in Dragojevića.
Malo sva zadremali. Jaz buba. Ona polh.
Potem pa sva gledali najbolj kulj film današnjega dneva.
Like Crazy. Blazno, blazno simpatičen film. Tako super se je umestil v današnji dan in današnje razpoloženje, da se bolje ne bi mogel. Obe sva bili precej navdušeni nad njim. Se vidi, da je film, ki se predstavlja po filmskih festivalih. Da ima veliko nakazanih momentov, kateri te prisilijo, da razmišljaš. Zgodba o fantu in punci ter razdalji oceana med njima. Zanimivo je, da na koncu pusti vse nekje v zraku, ampak dejansko ni važno, kako se je pletlo naprej. Važna je bila zgodba do sedaj.
Ker ta odnos, ki je med njima deluje pristno. Prikupno. In tudi nekatere scene, ki so narejeno so prav genialne. Tista s steklenimi. Tisti posnetki dol na posteljo. Zadnja scena pod tušom. In še kje se kaj najde.
Nekako je vse razpeto med izredno romantičnimi momenti in neko čustveno pogubo. Izmenjava obeh pripelje, da na koncu ne občutiš neke žalosti ob zadnji sceni, ampak upanje.
Skratka, jaz sem navdušena.
Od tega filma je šlo k čajanki z jabolčno pito in sedenjem na terasi. Opazovanjem oblakov in spreminjanju vremena. Vse dokler ni bil čas, da grem počasi domov.
Ni komentarjev:
Objavite komentar