3. dan (proti domu)
Zjutraj v Londonu. Popoldne v Ikeji v Celovcu. Zvečer doma.
Torej v današnjem dnevu sem prepotovala že pol Evrope.
Noro.
Skratka danes sem bila jaz tista, ki se je iz nenada zbudila in z vsemi močmi odpeketala iz tretjega nadstropja pograda do toaletnih prostorov. Saj pravim, cel podvig. Takšen, da se ti ne da več splezati nazaj in še malo zadremati. Ampak poješ zajtrk. Spakiraš vse. Se odjaviš na recepciji in začneš popotovanje proti domu.
Imaš zelen majhen kovček in na njem malo potovalko, ki gre bolj v razred ročne prtljage potovalk kot tistih športnih. In to vlečeš gor in dol. Čez drm in strm.
Podzemno sva že prejšnji dan dodobra spoznali in se super znašli. Med vsemi smermi, postajami in povezavami.
Danes sva lahko samo označevali kje sva prejšnji dan prestopali, na katerih železniških sva se pojavili in katere barvne črte uporabili.
London ima zelo dobro označeno vse. Pač ta njihova podoba, ki zajema vso označevalno grafiko - funkcionira super. Takoj se znajdeš, ker je pregledno. Vsaj meni se je zdelo tako, ker sem bila tam kot bi vse poznala.
Avtobus naju je iz Liverpool St. odpeljal naravnost do letališča Stansted.
Načrtovani odhod je bil precej pozen in sva se rajši znašli na avtobusu, oziroma dveh pred najinim. Skoraj popolnoma praznim, sprva. In to je bila dobra ideja.
Gospa Rowling pa ima menda že novo knjigo, ker sem jo danes videla v nekaterih knjigarnah po železniških in letališču. Pa včeraj pri zajtrku je bila na televiziji. Kot tudi pri večerji - isti prispevek menda.
Če letiš iz celovškega letališča v London, tisti deluje kot neko malo zasebno. Ker priti do vrat/izhoda s številko 57, je cel podvig. In tistih napisanih 12 minut sploh ni tako zelo faljenih.
Predno se je pa prikazala ta številka pri našem letu, sva stikali po trgovinah s spominki, šteli kovance in opazovali kako hrana teče v sushi baru.
Nekaj kar mi edino ni logično pri Angležih so njihovi kovanci. Ok, so zlati, srebrni in bronasti. V isti barvi so vrednosti razdeljene po velikostih - ampak to sploh nima nobenega smisla. Napisi so pa tako neočitni, da porabim preveč časa, da dojamem kolikšna je vrednost.
Let mirn in je hitro minil. Paketek glasbe. Luštno.
Avto naju je čakal kot tudi pozno kosilo v Ikeji.
S tem vred, niti ne vem kaj bi si lahko še zaželela. Dobila sem mesne kroglice in sladico in sem bila spet (še vedno) srečna. Tako.
Še vedno sem v Londonskem času na mobitelu in se čudim, kako da je šele toliko ura.
Zjutraj v Londonu. Popoldne v Ikeji v Celovcu. Zvečer doma.
Torej v današnjem dnevu sem prepotovala že pol Evrope.
Noro.
Skratka danes sem bila jaz tista, ki se je iz nenada zbudila in z vsemi močmi odpeketala iz tretjega nadstropja pograda do toaletnih prostorov. Saj pravim, cel podvig. Takšen, da se ti ne da več splezati nazaj in še malo zadremati. Ampak poješ zajtrk. Spakiraš vse. Se odjaviš na recepciji in začneš popotovanje proti domu.
Imaš zelen majhen kovček in na njem malo potovalko, ki gre bolj v razred ročne prtljage potovalk kot tistih športnih. In to vlečeš gor in dol. Čez drm in strm.
Podzemno sva že prejšnji dan dodobra spoznali in se super znašli. Med vsemi smermi, postajami in povezavami.
Danes sva lahko samo označevali kje sva prejšnji dan prestopali, na katerih železniških sva se pojavili in katere barvne črte uporabili.
London ima zelo dobro označeno vse. Pač ta njihova podoba, ki zajema vso označevalno grafiko - funkcionira super. Takoj se znajdeš, ker je pregledno. Vsaj meni se je zdelo tako, ker sem bila tam kot bi vse poznala.
Avtobus naju je iz Liverpool St. odpeljal naravnost do letališča Stansted.
Načrtovani odhod je bil precej pozen in sva se rajši znašli na avtobusu, oziroma dveh pred najinim. Skoraj popolnoma praznim, sprva. In to je bila dobra ideja.
Gospa Rowling pa ima menda že novo knjigo, ker sem jo danes videla v nekaterih knjigarnah po železniških in letališču. Pa včeraj pri zajtrku je bila na televiziji. Kot tudi pri večerji - isti prispevek menda.
Če letiš iz celovškega letališča v London, tisti deluje kot neko malo zasebno. Ker priti do vrat/izhoda s številko 57, je cel podvig. In tistih napisanih 12 minut sploh ni tako zelo faljenih.
Predno se je pa prikazala ta številka pri našem letu, sva stikali po trgovinah s spominki, šteli kovance in opazovali kako hrana teče v sushi baru.
Nekaj kar mi edino ni logično pri Angležih so njihovi kovanci. Ok, so zlati, srebrni in bronasti. V isti barvi so vrednosti razdeljene po velikostih - ampak to sploh nima nobenega smisla. Napisi so pa tako neočitni, da porabim preveč časa, da dojamem kolikšna je vrednost.
Let mirn in je hitro minil. Paketek glasbe. Luštno.
Avto naju je čakal kot tudi pozno kosilo v Ikeji.
S tem vred, niti ne vem kaj bi si lahko še zaželela. Dobila sem mesne kroglice in sladico in sem bila spet (še vedno) srečna. Tako.
Še vedno sem v Londonskem času na mobitelu in se čudim, kako da je šele toliko ura.
Ni komentarjev:
Objavite komentar