Ko odplešeš Gangam Style sredi Planeta - potem je pa kar že kriza. Ali pa zgolj zabavno.
Saj že cel čas trdim, da je ta pesem blazno nadležna, ampak kaj, ko ti po dveh poslušanjih, ogledu videa, v glavi ostane tako refren, kot tudi koreografija.
Fino. Blazno fino... Zaznaj sarkazem.
Ampak potem zgolj iz čiste zabave z ljudmi okoli začneš plesti/skakati v ritmu.
Ritem mladosti.
Ubistvu ne vem več katerič, ampak dobro.
Letos je šel bolj kot ne mimo. Zdi se mi, da gremo vsako leto kasneje in potem se v tiste nekaj urah že čisto izgubi.
Dejstvo za mimogrede - za Kolosejem se ne sliši čisto nič. Vhod je bil daleč naokoli in nekje vmes se zgubi občutek, da se nekaj dogaja na drugi strani stavbe. Samo rešilec in zelo vinjeni mladi so spomnili na to, da dejansko se nekaj dogaja.
Ko so BFM prišli na oder, smo pospešili in druženje pred vhodom en-dva-tri ovrgli ter izginili za ograjo. Njih je vedno dobro slišati. Prepevati in poplesavati poleg. Morda sem vedno znova presenečena, ampak še vedno mi ni jasno zakaj so Kingstoni za Big Foot Mamo. Ampak mogoče se scena z njimi bolj sprosti. Kdo je nadaljeval ne vem - ker smo bili v fazi - čakanje na wc. Temu je sledila igra iskanja ter definiranja lokacij.
Vse dobro, konec dober. Sva se le našla. Na krožišču.
Potem pa je nekje v ozadju odmeval Tony Cetinski in ko sem se v naslednjem trenutku zavedala, smo se že pomikali proti izhodu in sem poskušala poslati sms v opravičilo pa je bilo omrežje tako zasedeno, da ni šlo nikamor. Nič jasno. Ampak prevoz je pa le bil.
Pa tudi zabava se ni končala, saj smo nadaljevali v Tušu. Mi in pet folka. Vse do jutra. No, vse dokler se Tuš ni zaprl.
Saj že cel čas trdim, da je ta pesem blazno nadležna, ampak kaj, ko ti po dveh poslušanjih, ogledu videa, v glavi ostane tako refren, kot tudi koreografija.
Fino. Blazno fino... Zaznaj sarkazem.
Ampak potem zgolj iz čiste zabave z ljudmi okoli začneš plesti/skakati v ritmu.
Ritem mladosti.
Ubistvu ne vem več katerič, ampak dobro.
Letos je šel bolj kot ne mimo. Zdi se mi, da gremo vsako leto kasneje in potem se v tiste nekaj urah že čisto izgubi.
Dejstvo za mimogrede - za Kolosejem se ne sliši čisto nič. Vhod je bil daleč naokoli in nekje vmes se zgubi občutek, da se nekaj dogaja na drugi strani stavbe. Samo rešilec in zelo vinjeni mladi so spomnili na to, da dejansko se nekaj dogaja.
Ko so BFM prišli na oder, smo pospešili in druženje pred vhodom en-dva-tri ovrgli ter izginili za ograjo. Njih je vedno dobro slišati. Prepevati in poplesavati poleg. Morda sem vedno znova presenečena, ampak še vedno mi ni jasno zakaj so Kingstoni za Big Foot Mamo. Ampak mogoče se scena z njimi bolj sprosti. Kdo je nadaljeval ne vem - ker smo bili v fazi - čakanje na wc. Temu je sledila igra iskanja ter definiranja lokacij.
Vse dobro, konec dober. Sva se le našla. Na krožišču.
Potem pa je nekje v ozadju odmeval Tony Cetinski in ko sem se v naslednjem trenutku zavedala, smo se že pomikali proti izhodu in sem poskušala poslati sms v opravičilo pa je bilo omrežje tako zasedeno, da ni šlo nikamor. Nič jasno. Ampak prevoz je pa le bil.
Pa tudi zabava se ni končala, saj smo nadaljevali v Tušu. Mi in pet folka. Vse do jutra. No, vse dokler se Tuš ni zaprl.
Ni komentarjev:
Objavite komentar