Pester dan. Predvsem pa dolg in rahlo čutim okončine po koncu dneva.
Jutro sem uspešno nadaljevala z vajami joge. Še vedno ugotavljam, kaj me je pičilo. Če kdo ve, naj pove.
Lahko se zgolj čudite skupaj z menoj.
Včeraj sem se tudi strinjala, da imam danes čas in malo priletim na delo v Ljubljano. Tisto, ki ponavadi vključuje packanje. No, danes je vključevalo malo manj packanja, eno hitro hojo čez center Ljubljane, v izvidnico in po nakupih. In naredila sem paketke, ki so vsebovali mivko zavito v nekaj vrečkastega.
In ker sem ravno v fazi nepredvidljivega razgibavanje se je vsemu skupaj pridružila hoja po strmih stopnicah gor in dol s kupom stvari v rokah. Kar nekajkrat. Za zaključek pa še hitra hoja, da se ujame zadnji vlak.
Ironično ob pol devetih. Ah, slovenske železnice in vozni red...
Skratka, sedaj čutim, da obstajajo mišice v nogah. Malo.
No, ta občutek se me drži že dan ali dva, pa ga malo ignoriram.
Zgubljala sem se po vaških poteh pred Škofjo Loko. Ampak sem na koncu našla in dočakala tudi tisto po kar sem prišla.
Na pošto sem oddala drugi film. Komaj čakam posnetke, ker sem že pozabila, kaj se je sploh fotografiralo. To je sedaj postal tako zabaven proces kot včasih. Ko si komaj čakal, da vidiš kaj je uspelo in kaj si posnel. Me blazno veseli, da ta občutek lahko še vedno obstaja.
Potem, ko je bil tudi predpasnik oblikovan in sprintan, sem se odločila, da je dosti vožnje naokoli in sem raje kupila vozovnico za vlak.
Zadnjič sem gledala What to Expect When You're Expecting pa sploh ni tako zelo napačen film. Mogoče se mi je v tistem trenutku zapasalo nekaj takšnega in nisem bila razočarana na koncu. Mogoče je pri takšnih filmih res odvisno s katere plati jih gledaš in kako jih vzameš.
Za eno nedeljo popoldne, ko ti ni do nečesa s pretirano vsebino, je to čisto fino polnilo časa.
Samo toliko, v vednost.
Jutro sem uspešno nadaljevala z vajami joge. Še vedno ugotavljam, kaj me je pičilo. Če kdo ve, naj pove.
Lahko se zgolj čudite skupaj z menoj.
Včeraj sem se tudi strinjala, da imam danes čas in malo priletim na delo v Ljubljano. Tisto, ki ponavadi vključuje packanje. No, danes je vključevalo malo manj packanja, eno hitro hojo čez center Ljubljane, v izvidnico in po nakupih. In naredila sem paketke, ki so vsebovali mivko zavito v nekaj vrečkastega.
In ker sem ravno v fazi nepredvidljivega razgibavanje se je vsemu skupaj pridružila hoja po strmih stopnicah gor in dol s kupom stvari v rokah. Kar nekajkrat. Za zaključek pa še hitra hoja, da se ujame zadnji vlak.
Ironično ob pol devetih. Ah, slovenske železnice in vozni red...
Skratka, sedaj čutim, da obstajajo mišice v nogah. Malo.
No, ta občutek se me drži že dan ali dva, pa ga malo ignoriram.
Zgubljala sem se po vaških poteh pred Škofjo Loko. Ampak sem na koncu našla in dočakala tudi tisto po kar sem prišla.
Na pošto sem oddala drugi film. Komaj čakam posnetke, ker sem že pozabila, kaj se je sploh fotografiralo. To je sedaj postal tako zabaven proces kot včasih. Ko si komaj čakal, da vidiš kaj je uspelo in kaj si posnel. Me blazno veseli, da ta občutek lahko še vedno obstaja.
Potem, ko je bil tudi predpasnik oblikovan in sprintan, sem se odločila, da je dosti vožnje naokoli in sem raje kupila vozovnico za vlak.
Zadnjič sem gledala What to Expect When You're Expecting pa sploh ni tako zelo napačen film. Mogoče se mi je v tistem trenutku zapasalo nekaj takšnega in nisem bila razočarana na koncu. Mogoče je pri takšnih filmih res odvisno s katere plati jih gledaš in kako jih vzameš.
Za eno nedeljo popoldne, ko ti ni do nečesa s pretirano vsebino, je to čisto fino polnilo časa.
Samo toliko, v vednost.
1 komentar:
Joj, jaz sem se pa po gledanju What To Expect When You're Expecting odločila, da ne bom imela otrok. Osebno mi je res grozen film in tudi nosečnost ter stvari, povezane z njo, so predstavljene na precej parodičen način. :)
Objavite komentar