Luštno nam je. Če gremo kar takole spontano v Bovec.
Kakšno naključje je, da zjutraj poslušaš Imagine Dragons in ko se čez nekaj ur usedeš v avto zaslišiš njihove pesmi. Najboljše naključje.
Ja, predvčerajšnjim je bil plan tak, da gremo na morje pogledat. Potem se je v drugem klicu to spremenilo v dejstvo, da ne gremo na morje, ampak bi lahko šli v Bovec. Z zadnjim sms-om večera pa je prišel pritrdilen odgovor, da gremo naslednji dan.
Torej včeraj, dogovorjeni nekje med 10to in 11to, ki se je spremenilo na opoldne in to se je močno bližalo eni uri. Ampak smo šli. In to je vse kar šteje.
Imeli ravno toliko sreče, da nismo čakali v tisti vrsti, ki je nastajala za Karavanke, ampak je vrsta do izvoza za Kranjsko Goro imela še nekaj avtomobilov prednosti. Na našo srečo. Ker danes se je ta nekajkilometerska vila prav izpred predora Karavank do nekje pol poti med zadnjo bencinsko in izvozom za Jesenice. Noro. Ljudje so morali stati uro, dve, kdo bi vedel, mi pa smo se samo čudili sami sebi kakšno srečo smo imeli prejšnji dan.
Sami šaljivci. In šale smo zbijali eno za drugo, tako da nam med vožnjo ni bilo dolgčas. Kaj šele, ko se je KajaGarmin vklopljal na vsake toliko časa. Za popestritev. In smo se zopet ustavili pri tistem jezeru z otočkom na italijanski strani.
Ni minilo dolgo, ko smo premagali Strmec, se spustili mimo Loga pod Mangartom in bili en, dva, tri v Bovcu. No, skoraj. Še vsi ovinki.
In zadnja šala predno smo se razpakirali je bila, če imamo ključe. Kot bumerang nas je udarila resnica iz šal nazaj, ko smo ostali zunaj pred zaprtimi vrati. Imeli smo ključe, ampak očitno, ne pravih. Dobro, da obstajajo rezervni ključi.
Kaj torej sledi? Popoldanski dremež. Skiciranje skozi okno. Igra Tangrama. Igra Catana s kockami. Igra Acitvitya. In dejstvo, da smo pokonci vse do jutra. Tako mimogrede.
Luštno nam je, ko se smejemo pri igranju Catana s kockami. Kjer je možnost, da dobiš tisto, kar si zamisliš izredno, presnetljivo, nenavadno velika. Tako izredna, da ni za verjeti.
Očitno prinašam veliko sreče, ali nekaj kar se ne da bolje opisati in nadomestimo to, kar z besedo sreča.
Če enkrat pihneš v kocke, tako za srečo, in dobiš tisto, kar hočeš - je to sreča.
Ko se ti to naredi šestkrat, sedemkrat zapovrstjo - je to zgolj nedojemljivo in izredno nenavadno. Takšne možnosti bi morale biti tako majhne, da jih skoraj ni. Ampak ne pri nas. No, pri nama.
Mogoče pa drugim res prinašam srečo. Z držanjem pesti, pihanjem v kocke za srečo in podobno. Najboljša moralna podpora in najboljši škrat pod celotnim sončnim osončjem. Ja, to bo to. To sem.
Pri igranju Activityja pa je zanimivo, da imamo pod nekaterimi pojmi vsi drugačne predstave kaj bi to bilo. Bilo je pri razvratu, letvici, hevreki in še kaj bi se verjetno našlo. Saj nam je šlo dobro. Recimo.
Plešec - plešast plesalec, ki prečka cesto. Takšno definicijo smo iznašli. Drugače je samo ekspresiven izraz za plešastega človeka.
Ko je najbolj mučna stvar v dnevu, da se dopoldne usedeš za mizo in poskušaš pojesti kos kruha.
To sem po koščkih in s premori jedla dobesedno pol ure. Dobesedno.
Ker ravno, ko sem se usedla za mizo sta bila kazalca tako razporejena, da je bil veliki kazalec na šestici. Ko sem pobrala vse stvari z mize pa je bila polna ura.
Žličkanje. A ni zabaven izraz?
Ko me med dopoldanskim dremežem zbudi zvok kitare in prepevanja, se pretihotapim nazaj v sobo.
Sprehod. Skozi Bovec in mimo vseh apartmajev do stop znaka ob cesti, kjer se nasproti nekaj gradi. To je bil prvi sprehod.
Drugi je šel mimo blokov do gugalnic in se je tam obsedelo za dobro uro. Ko naju je pospremila glasba in petje iz našega apartmaja. Ja, očitno smo bili tako glasni.
Ta izlet je bil tako na mestu, da bolj ne bi mogel biti. Blazno kulj je vse skupaj izpadlo.
Kakšno naključje je, da zjutraj poslušaš Imagine Dragons in ko se čez nekaj ur usedeš v avto zaslišiš njihove pesmi. Najboljše naključje.
Ja, predvčerajšnjim je bil plan tak, da gremo na morje pogledat. Potem se je v drugem klicu to spremenilo v dejstvo, da ne gremo na morje, ampak bi lahko šli v Bovec. Z zadnjim sms-om večera pa je prišel pritrdilen odgovor, da gremo naslednji dan.
Torej včeraj, dogovorjeni nekje med 10to in 11to, ki se je spremenilo na opoldne in to se je močno bližalo eni uri. Ampak smo šli. In to je vse kar šteje.
Imeli ravno toliko sreče, da nismo čakali v tisti vrsti, ki je nastajala za Karavanke, ampak je vrsta do izvoza za Kranjsko Goro imela še nekaj avtomobilov prednosti. Na našo srečo. Ker danes se je ta nekajkilometerska vila prav izpred predora Karavank do nekje pol poti med zadnjo bencinsko in izvozom za Jesenice. Noro. Ljudje so morali stati uro, dve, kdo bi vedel, mi pa smo se samo čudili sami sebi kakšno srečo smo imeli prejšnji dan.
Sami šaljivci. In šale smo zbijali eno za drugo, tako da nam med vožnjo ni bilo dolgčas. Kaj šele, ko se je KajaGarmin vklopljal na vsake toliko časa. Za popestritev. In smo se zopet ustavili pri tistem jezeru z otočkom na italijanski strani.
Ni minilo dolgo, ko smo premagali Strmec, se spustili mimo Loga pod Mangartom in bili en, dva, tri v Bovcu. No, skoraj. Še vsi ovinki.
In zadnja šala predno smo se razpakirali je bila, če imamo ključe. Kot bumerang nas je udarila resnica iz šal nazaj, ko smo ostali zunaj pred zaprtimi vrati. Imeli smo ključe, ampak očitno, ne pravih. Dobro, da obstajajo rezervni ključi.
Kaj torej sledi? Popoldanski dremež. Skiciranje skozi okno. Igra Tangrama. Igra Catana s kockami. Igra Acitvitya. In dejstvo, da smo pokonci vse do jutra. Tako mimogrede.
Očitno prinašam veliko sreče, ali nekaj kar se ne da bolje opisati in nadomestimo to, kar z besedo sreča.
Če enkrat pihneš v kocke, tako za srečo, in dobiš tisto, kar hočeš - je to sreča.
Ko se ti to naredi šestkrat, sedemkrat zapovrstjo - je to zgolj nedojemljivo in izredno nenavadno. Takšne možnosti bi morale biti tako majhne, da jih skoraj ni. Ampak ne pri nas. No, pri nama.
Mogoče pa drugim res prinašam srečo. Z držanjem pesti, pihanjem v kocke za srečo in podobno. Najboljša moralna podpora in najboljši škrat pod celotnim sončnim osončjem. Ja, to bo to. To sem.
Pri igranju Activityja pa je zanimivo, da imamo pod nekaterimi pojmi vsi drugačne predstave kaj bi to bilo. Bilo je pri razvratu, letvici, hevreki in še kaj bi se verjetno našlo. Saj nam je šlo dobro. Recimo.
Plešec - plešast plesalec, ki prečka cesto. Takšno definicijo smo iznašli. Drugače je samo ekspresiven izraz za plešastega človeka.
Ko je najbolj mučna stvar v dnevu, da se dopoldne usedeš za mizo in poskušaš pojesti kos kruha.
To sem po koščkih in s premori jedla dobesedno pol ure. Dobesedno.
Ker ravno, ko sem se usedla za mizo sta bila kazalca tako razporejena, da je bil veliki kazalec na šestici. Ko sem pobrala vse stvari z mize pa je bila polna ura.
Žličkanje. A ni zabaven izraz?
Ko me med dopoldanskim dremežem zbudi zvok kitare in prepevanja, se pretihotapim nazaj v sobo.
Sprehod. Skozi Bovec in mimo vseh apartmajev do stop znaka ob cesti, kjer se nasproti nekaj gradi. To je bil prvi sprehod.
Drugi je šel mimo blokov do gugalnic in se je tam obsedelo za dobro uro. Ko naju je pospremila glasba in petje iz našega apartmaja. Ja, očitno smo bili tako glasni.
Ta izlet je bil tako na mestu, da bolj ne bi mogel biti. Blazno kulj je vse skupaj izpadlo.
Ni komentarjev:
Objavite komentar