Sedemdeset

Četrtek.
Pri nas mama praznuje okroglo. Kar je pomenilo, da že drugi dan zapored nisem prišla do muslija za zajtrk, ker smo na veliko vdrli v kuhinjo in ji voščili z najboljšimi željami za rojstni dan. Pa smo ostali na zajtrku.
Malo podelam, potem pa vse skupaj napakiram in se napotim v center. Mislim najprej sem skočila do Kranja, potem pa v Ljubljano.
Dostava KONOČZASPI podlog za miške. Da Smile Concept store osveži svojo zalogo. Pa še posebne Valentinove podloge za miške sem dostavila. V omejeni količini.

Dobile smo se na kavi, po dolgem, dolgem času.
In zabavno ter zanimivo je bilo slišati vse trače in vse dogodke, ki so se zgodili v razponu zadnjih nekaj mesecev do pol leta. Saj sploh ne vem kdaj smo se nazadnje videli. Mora biti že zelo, zelo dolgo. Enkrat se meniš, pa ne gre skupaj. Drugič se meniš, pa ne gre skupaj. In potem tu minevajo meseci. Dobesedno.
Ampak je dobro biti spet tako na kavi v dobri družbi.
Ko smo podaljšale mojo parkirnino, sva se pa najavili še pri gospodični sedaj-Ljubljančanki doma. Zanimivo in luštno stanovanjce na pol v kleti z zelo visokimi stropi. Res ti dajo občutek ogromnega prostora. Simpatično urejeno.
Po še enem čaju, sem videla, da je tudi drugemu parkirnemu listku potekel čas in sem se napotila v drugi dom. Tistega skoraj v Ljubljani.
V Hofer sem skočila dobesedno za minuto, ker sem vse samo pograbila, šla na blagajno, bila takoj na vrsti in šla naprej. Dobro mi gre.

Kosilo. Da se cvetača ni hotela skuhati. En Mentalist in potem brainstorming na veliko. Na mizi sem v trenutku ustvarila ustvarjalni nered.

Zelenje v kuhinji.

Petek.
Razlagala sem o Tiffany. Pa sploh ne vem kako je prišlo na to, ampak kar naenkrat sem bila pri Audrey Hepburn, tistih ličnih turkiznih škatlicah in zajtrku. Ustvarijo pravljico, vsaj tako se zdi.
Pri sosedi sem bila na čaju. Dopoldne, da sva bili še sveži in polni idej.
Ta dan sem si vzela za risanje.
Same luštne živalice so mi delale družbo.
Sicer pa sem se pretvarjala, da je že sobota in na vrsto pridejo tista opravila, ki vsebujejo pralni in sušilni stroj pa mehčalec. Saj ni bilo dolgo, ko sta bili košari za perilo čisto prazni.
Potem pa sem kar nekaj začela drgniti, ko je bila vsa zelenjava že skuhana in štedilnik prazen, ker sem vse dala v pečico. V rumenih rokavičkah sem napadla vse kar ni bilo belo. Da se je svetilo.
Nekaj včerajšnjih ostankov in današnjih jedi, pa je nastala prava pojedina.
Cvetača, brokoli, korenje, riž z omako, pomfri in meso. Pa rečte, da ni pojedina.
Abba za spremljavo.

Sobota.
Pokonci sva bila že, ko so bili skoki zjutraj na sporedu. Tistih iz Sapora.
Pa sva držala pesti in komentirala komentatorja, ugibala dolžine in se šla te klasične stvari, ki jih ponavadi ugotavljaš med prenosi tekem.

Po skokih pa sva odrinila proti meni. Spotoma sva naredila še ovinek in pobrala bratovo punco in smo se vsi skupaj parkirali direktno v prvo vrsto, kjer smo imeli kot tiste strice na letališču, ki usmerjajo avion, samo da je bilo tukaj pol žlahte, ki je mahala, kje imam še prostor.
Mama praznuje okroglo. Letos je kar nekaj okroglih pri nas. Tako, da s to smo otvorili.
Gostilna Lakner za katero sedaj skrbi tisti Andrej, ki je zmagal enkrat na Gostilna išče šefa.
Seveda smo bili zadnji in zasedli še ostala prosta mesta, ko so bili drugi že nekje v globokih debatah.
Mama je imela kar neke govore in šale. Ko začne trkati ob kozarec in potem začne o tem, da je vesela, da smo se vsi zbrali.
Domači sokovi. Goveje roladice in pražen krompir. Sicer z zelo izrazitim oziroma močnim okusom, ampak je bilo dobro. Mislim končale so tako, da je ostal krožnik prazen, vendar ne samo po moji zaslugi.
Ko so tamali otroci šli, smo se malo večji otroci že spravili v kot ob peč in se kartali. In potem smo se zopet zamenjali. Vendar, da smo se poslovili, ker je bilo ob tisti peči tako toplo, da smo vsi končali v tistem zaspanem položaju, ko samo še na veliko zehaš.

Odpeketala sva domov.

Rada prebiram bloge. Mislim na seznamu jih imam toliko, da se kar začnejo nabirati. Ampak sem pa tja se najde še kakšen, ki ga tako mimogrede začnem prebirati in v naslednjem trenutku se zavem, da že pol ure berem objave, in da se številka poklikanih objav kar veča.
Ta dan je bilo tako z Anino kuhinjo. Kar nisem mogla zapreti. Pa ne zaradi receptov, začela sem brati tisti segment o vlogi mamice. Pa mi je bilo tako zanimivo, da kar nisem mogla nehati. Moj me je pa samo gledal, češ, kaj to berem.

Na veliko sem se lotila dela. Na kar je najbolje kazala tudi zelo razmetana miza.

Nedelja.
Včerajšnji skoki so me čisto izčrpali. Pride tisti del, ko se tekme odvijajo v Saporo in so zjutraj ali pa pozno zvečer ali zelo zgodaj zjutrja. No, tisto ob dveh sva počakala in gledala. Jaz sem samo gledala, brez pretiranih reakcij, ali reakcij na splošno, ker je bilo vse kar sem zmogla, gledati.
Pod toplo dekco, na kavču in držala pesti za vse naše skakalce. Dovolj dobro, da je Prevc zasedel še ene stopničke. Tiste bronaste.
Potem sem lahko samo spala do poznega dopoldneva. Pa vseeno še nisem povrnila vse energije, ker me je kar zmanjkovalo čez dan.
En zelo hiter skok do trgovine, ker sva imela nekaj zmenjenih stvari. Kosilo pri njegovih.
Bučna juha. Piščanec, krompir in grah. In popečena jabolka. Sem se kar dobro najedla.
Med kosilom smo ujeli še zmago brkatega Flisarja, ki je postal svetovni prvak.
Ampak sva se hitro poslovila, ker sem bila že nekaj dni prej dogovorjena, da greva pogledati s sosedo na poročni sejem. Ker sva dva velika firbca, se nobena ne moži. Jaz sem srečala bivšega sošolca, ki je poročni fotograf v timu That happy day. Res mi je všeč njun stil fotografije in lično dodelan album. Potem pa sva klepetali še z njeno kolegico, ki pa ustvarja Kjut dizajn. Sama luštna vabila. Vse vmes so naju pa ustavljali in ponujali vse mogoče, midve pa sva bili samo malo radovedni, brez datumov in obveznosti.

In sem se vrnila nazaj po hitrem obhodu. V objem.
Pa malo ustvarjat. Tisto mizo z ustvarjalnim neredom se pospravila in pisarno prenesla na zajtrk mizico kar na kavč. Malo ustvarjanja dobro dene.

Abba - Fernando

Retrograden

Nedelja.
Vstala sva ravno v času za skoke. Mislim, jaz sem se zbudila malenkost prej in šla še do trgovine po čudovitem sončku, po malico.
In potem sem se z zajtrkom vkampirala pred televizijo, da bi spremljala naše najboljše skakalce. Če smo jih imeli pravljično število tistih, ki so se uvrstili na tekmo.
Izteklo se je tako, da so nam stopničke ušle, da je slavil domači Stoch in je množica čisto ponorela.
Nekje med prenosom odbojke sva en na drugem zaspala. Midva imava en vzglavnik več kot dovolj. Vsak svoj konec in je več kot dovolj.

Potem naju je oba nekje naenkrat premamilo, da bi gledala Gordona Ramsaya, ki pomaga hotelom, no po tistem, ko nahruli vse po vrsti. Hotel Hell. Maraton. Čeprav bi bilo v določenih trenutkih bolje, da bi preskakovala in prestavljala naprej, ker se vse že ponavlja, le ljudje se menjajo.

Jaz sem gledala še Transcendence, on pa mi je delal družbo poleg, ni pa ravno gledal filma.
In kaj lahko povem o filmu? Hm… malo grozljivo se je zavedati, da bi se kaj takšnega zgodilo. Pač, da bi svet okupirala z nanodelci. Kako daleč od tega smo? In če opisujemo vzdušje, je kar malo temačen film. Tak, ki ti da misliti.

Ponedeljek.
Ob ponedeljku se vračam domov. Seveda preden grem pripravim še darilca, ki so ostala od božiča, da jih ne bo pozabil. Mogoče bo tokrat dovolj očitno.
Točno ob enajsti sem se vrnila, ampak je zabavno spremljati reakcije, ker nikoli ne vedno kdaj se vrnem.
Nekaj časa pred televizijo, da vidim kako Tina odpelje svojo vožnjo in šele potem se zglasim na delo. Nekaj tiste ustvarjalne energije se je zopet pojavilo v meni.

Merkur je retrograden. Luna je v praznem teku pa še mlaj bo.
Pravijo, da moramo v teh dneh počivati. Pa še nasveti za energijsko čiščenje prostora so bili Ob kavi.
Prezračimo. Sol. Sveča. Kadilo. Blagoslovljena voda. Daritev.
Sol v školjko. Počistimo za sabo. Zapremo prostor.
Tako povedano, zelo na grobo.

Torek.
Delo. Nekaj dela, veliko elektronske pošte.
En krajši sprehod z Ronom po kosilu. Ravno toliko, da sva šla gor in dol. Za slabe pol urce, ker nisem več mogla gledati tistih velikih prosečih oči, da bi počakala, da se primaje gospodična slaščičarka. Oh, te velike očke, kako prepričljive.
No, ko sva bila nazaj sem imela čisto malo časa, da sem se samo obrnila in šla na en sprehod. Da prideva na tekoče, da se malo sprehodiva, zbistriva glavo, pojamrava in se nasmejeva.
No, pogovori se niso končali s tem, ko se je odpeljala proč.
Eno uro sem ždela na stopnicah in govorila po telefonu. Izgledalo je kot pogovor za nekaj minut, končalo se je tako, da sem pogledala na uro in videla nekaj pod šestdesetimi minutami.
Še en telefon. Da mu razložim, da sem šla na dva sprehoda in mi je uho odpadlo, ko sem tako dolgo govorila.
Enka. Pa še enkrat zadnji del Prijateljev, ki so bili po televiziji.

Uganeš kaj je to?

Sreda.
Težko vstajanje. Saj ne vem ali je težje vstati zato, ker si na zgornjem pogradu ali pač tako na splošno. Kako narediti primerjavo?
Deveturni delovnik. Naredila sem tudi nov produkt. Tako je dejansko šlo od ideje do izvedbe. Podloge za miško. Srčkaste. Z vzorci vrtnic in romantičnim prelivom. Skratka takšne za prihajajoče romantične praznike. Za obdariti najdražjo osebo, ki se bo ob vsakem pogledu na podlogo spomnila nate. Ali nekaj takšnega.
"Kjer je veliko ljubezni, je malo besed."

Studio in slike. Z drugega konca sveta je zapakiran v čisto "zaselotejpano" škatlo prišel mini transporten studio. In tukaj je nastala priložnost da stestiram. Moje srčke, ki so na voljo vsem, ki bi jih želeli.
Dvakrat na hranjenju. Tolikokrat mi je pa le uspelo. Drugače sem bila čisto pri stvari.
Ob poročilih na kavču. Nekaj počitka. Pred akcijo.
Enka. Trikrat tri zaporedne. Ob kavi za zvečer in spanje.

Sheppard - Geronimo

Žakeljček

Sobota.

Pa mi je uspelo pogledati Boyhood. Z vsemi "reklamnimi" pavzami. Ampak je res simpatičen film. Dejansko v dveh urah in pol vidiš nekoga odrasti in mu slediš na prelomnicah v življenju.
Malo drugače kot vse tiste že malo vsiljive stvari, ki jih gledaš dan za dnem. En tak svež vetrič med poplavo filmov. Sploh ker veš, da ni bilo posneto čez noč, ampak načrtovano, z vizijo.
Pa tista pesem, ko se odpravi na pot, na univerzo, mi je izredno simpatična.

Drugače pa so bili na sporedu končno poleti. Sicer v bolj slabih razmerah, ampak nekaj tistih čez poletov čez dvestotico pa smo le videli.
Sicer sem jaz bolj zmedeno med vsem tem kuhala kosilo in menjala cunje tako, da ni šlo nič od tega najbolje.
Ups. Pojedla pa sva.

Dopoldne je vedno odličen izkoristek za trgovino.
Včasih malo precenim svoj seznam za peš pot. Natovorjena sem odšla z dvema polnima vrečkama iz Hoferja. V košarici ni izgledalo tako veliko stvari, pa nisem se znala ustavit. Ampak sem preživela. S tem, da potem nekaj minut nisem čutila rok. Tudi kaj takšnega se zgodi.

Najboljše, domače.

Nedelja.
Dopoldne smo preživeli pri njegovem kolegu, ki se mu je v življenju zgodilo kar nekaj stvari, odkar smo se nazadnje videli.
Praznovanje rojstnega dne, novo leto, poroka, otrok, vse naenkrat. Da so se voščila kar vsula. Mali žakeljček.

Mami me je klicala naj se oglasiva na najboljših domačih kremšnitah, ki jih je naredila njena sestrična. Ponudba, da se ji človek ne more upreti.
Odpravila sva se k nam tudi z namenom, da pogledava polete, polna upanja in navdušenja za dobra mesta naših skakalcev, pa sva razočarano ugotovila, da tekme pač ne bo. Obisk pa ni odpadel.

Smo odigrali Enko, pred tem pa napeto gledali Beauty & Geek oddajo, ki je imela ravno preobrazbo piflarjev. To je bilo nekih komentarjev in opazk vseh sodelujočih na sedežni garnituri in za mizo.
Enka z vsemi premori in pavzami za hranjenje. Pa še nekako sva se čisto spontano strinjala, da greva z mojim bratom in njegovo v kino.

Into the Woods. Nekako smo se znašli ob ogledu filma za katerega smo vsi presenečeno ugotovili, da je pravzaprav muzikal.
Jaz sem uživala. V igralski zasedbi. V kostumografiji. V scenografiji. Ob prepevanem besedilu. Edino malo skeptično sem pogledovala proti moji levi, ker mi je bilo jasno, da pa on ne uživa toliko. Predvsem pa je bil mnenja, da sem mu zamolčala dejstvo, da je to muzikal. Ups, še jaz nisem vedela.

Same uporabne stvari.

Ponedeljek.
Jutranji sprehod do trgovine. Kar rada grem vsak dan po kakšno malenkost, da se malo sprehodim naokoli.
Ko se sem se vračala s polno vrečko, sta me soseda ustavila z balkona in sem šla težo nesti domov in sem ju počakala pred vhodom. Da smo naredili en sprehod, ugotavljali, da je maj še daleč in naredili še en obhod skozi trgovino. Načrtujemo izlet na otok pa smo malo razgovarjali o nastanitvi.
Kosilo. Nekaj na hitro, ker sem rekla, da grem v mesto med odpiranjem in zapiranjem določenih blagajn, katere sem nameravala obiskati.
Center. Enourni sprehod in nakupovanje darila. Od gledališča do gledališča pa s postanki vmes. Šla sem izkoristiti bon v L'Occitane, ker sem se zadnjič tako navdušila nad divjimi češnjami. Pa še v H&M sem malo morala pogledati. Če sem v prvi trgovini izkoristila bon, sem ga v drugi dobila. Pa še prav mi bo prišel, ker sem že zadnjič načrtovala en nakup teh njihovih "basic" majčk, ki so res fine, samo številke ni bilo prave.
Eno raztezanje. Preizkusila sem Piyo.
Tiltanje.

Torek.
Vsak po svoje sva preživela dan.
On je šel dopoldne, še kosila nisva jedla skupaj, zaradi treningov, in potem sem šla jaz. Ko sem bila nazaj je imel počitek. In potem sva bila vsak na svojem delovnem mestu. Ali pa zgolj vsak v svojem prostoru pri različnih dejavnostih.
Pečena polenta je res odlična. Prvič sem jo naredila in sva jo oba z navdušenjem odobrila. Skuhaš. Razporediš po pekaču, prekriješ s sirom in zapečeš. Res dobro, ni kaj.
Jaz sem šla s sosedo malo v BTC. Da sem bila asistent in družba. Da sva združili prijetno s koristnim, sva šli še v Citypark. In sem bila v dveh dneh dvakrat v H&M-u in dvakrat nekaj kupovala. Našla sem še žabice z zimskim vzorcem, katere sem si že enkrat ogledovala. In še eno bon.
Chef. Res je dober film. Navdušena sem. Imela sem tako nizka pričakovanja oziroma se mi je zdelo, da me zna razočarati, pa je bilo ravno nasprotno.
Všeč mi je kako je zgodba potekala. Brez tistih delov, ki so ponavadi preveč poudarjeni. Popotovanje s sinom in iskanje svojega glasu, okusa ali karkoli potem to že je v kuharskem smislu. Res simpatičen film z "velikimi" imeni. Pa še pete te zasrbijo ob glasbi.

Family of the Year - Hero

Hvala 2014!

Za zaključek nekaj utrinkov mojega čudovitega leta.
2014 hvala za vse! Da bo 2015 tako čudovito, ali pa še lepše.

Skupni trenutki.
Čeprav sem nomad, vedno več časa preživim v svojem drugem domu. Ali pa ob potepanju naokoli, po svetu. Imela sva čudovite skupne trenutke. Polno smeha, polno zabave, pa tudi tisti trenutki, ko sva bila en drugemu opora. Če nisva imela morja poleti zase, sva imela toplice. Piknik s košarico in Kranjsko goro. Pa še marsikateri drug trenutek.

Piknik košarica.

Konočzaspi.
Letos se je moja znamka KONOČZASPI še bolj razvila, dodala sem izdelke, izbrala novo trgovino in sedaj že pišem, iščem in ustvarjam nove ideje. KONOČZASPI podloge za miške so potovale v trgovinico SMILE concept store v središču Ljubljane kot tudi novi rokovniki za leto 2015.
Letos sem našla kombinacijo med živalmi, pregovori in barvnimi ploskvami. In sem navdušena nad končnimi izdelki.

Podlogice za miško!

Egipt.
Prvič sem zapustila Evropo in se odpravila čez morje na drugo celino.
V marcu sva dopustovala v Egiptu. Kaj takšnega, kar tako iz neneada. Malo sva šla v raj ob koncu zime in on na prvi wake, ki je bil v tem času že odprt. Win-win. Modro morje, peščene plaže in koktajli, ki so vključeni v all inclusive. Uživancija. Pa besede že niso potrebne, dokler se ne vrneš nazaj.

Uživancija na polno.

Pag.
Z dekleti, mojimi kolegicami s faksa, smo na kavi pred zadnjim predavanjem sklenile, da gremo na morje. Da si naredimo absolventa in se sprostimo pred vsemi izpiti, da se bo lažje učiti.
Pa smo šle. Pet deklet, en velik avto in deset minut makadama, pa se znova znajdeš v čudovitem svetu. Apartma, pod njim pa kristalno čisto morje, ki kar vabi v svoj objem. In sem dobila tisto jutranje kopanje ob prvih sončnih žarkih. Pa še ob začetku junija smo imele pravo poletje.

Kje bi rekli, da se potepam?

Teden restavracij & hrana.
Letos jeseni sem imela plan, da tega tedna ne zamudim. In sem naredila plan, rezervirala in uživala v hrani. V tem tednu sem imela priložnost poskusiti jedi v treh različnih restavracijah in sem bila zadovoljna s kulinarično izbiro.
Sem pa tudi sama kuhala, pripravljala kosila za družino in prijatelje. Tiste obilne pojedine, ki so jih vsi hvalili in so si oblizovali prste. Enkrat za rojstni dan mojega dragega, enkrat za Martinovo in še enkrat za božič. Da se je miza šibila pod dobrotami. Mislim, da prav uživam v tem.

Res fino kosilo.

Mjuzikli v Križankah.
Zaljubljena sem v mjuzikle. Mene popeljejo v popolnoma drugačen svet. Ko te noge zasrbijo in se ti ramena zibljejo, občuduješ kostumografijo in scenografijo. Tako, da nisem hotela zamuditi priložnosti, ki se je ponudila v okviru Festivala Ljubljana. Pa še tisti osemdeset procentni popust sem lahko prvič in zadnjič izkoristila. Druga vrsta na Eviti in prva na Cvetju v jeseni. In odšla sem zasanjana, z melodijami v glavi. Nisem še bila v Križankah, ampak sta bili obe predstavi vrhunskih. Polna vtisov, malenkostno bolj izpopolnjena.

Pred prestavljenim začetkom.

Morski dnevi ali dopustovanje v okolici Poreča.
Letos je bilo spet nekaj tistih morskih dni, nekaj skokov do morja in nazaj, ampak sem komaj kaj zaplavala v vodi. Uživala sem v tistem čudovitem morju na Pagu, poreškega nisem kaj dosti marala. Ampak sva kar nekaj dni preživela tam. Dvakrat po nekaj dni pri sosedih v Valkaneli. Nekaj dni s kolegi v mobilni hiški v Poreču. Še rojstni dan sem praznovala na morju. Zanimivo, da sem šla od vseh teh dni, samo dvakrat v vodo. Sem rajši uživala pod drevesi, v senci. Ob igranju namiznega nogometa in balinčkanja na mivki. Pa še žar smo zapekli kar na plaži. Luštno je bilo.
Pa še na morje se odpravljamo za novo leto.

Za menoj pa mavrica.

Insanity.
Še vedno ne vem kako sem se sploh strinjala, samo vem, da sem tisti ponedeljek, ko sva se vrnila z dopusta začela z fit testom in omagala. Ampak, ko z nekom to delaš, najdeš motivacijo, najdeš podporo in skupno jamranje o tem kako težki treningi so, pomaga. Zelo pripomore.
Tako, da sva dala skozi en cikel Insanityja. Noro. Nisem mogla verjeti sama sebi, sploh pa so vsi hodili v sobo preverjati in se čuditi svojim očem, ko sem skakala skupaj z ljudmi v mojem ekranu. Ampak je šlo mimo in po tem sem se "nagradila" še z enim DM tekom. Po poletju sva se lotila novega programa, vendar sva T25 manj zvesto delala.
Zanimiva izkušnja, ni kaj.

Končano, dva meseca Insanity.

Izleti.
Tako ali pa tako obožujem izlete. Tiste spontane, tiste v neznano, tiste s presenečenjem.
Eden takšnih je bil naš izlet do Madžarske in s postankom v Ptuju, nazaj. Polno smeha, zabave in nenadnih postankov. Končale pa smo na Čukih. Na otroškem pustovanju v Ptuju, skoraj v prvi vrsti, ko smo prepevale in plesale na vse njihove pesmi. Zanimivo, da nisem bila prvič na Čukih takrat. Trikrat sem se znašla na njihovem koncertu to leto. Dejstvo za mimogrede.
Drugi je bil na hiško. To je bila zanimiva izkušnja, ko se strinjam, da gremo v gore. V savno.
Tretji je bil izlet v neznano z novim Passatom, kot božično darilo. Če že novega avta ne morem dati pod smrečico. Da sva šla malo naokoli, na krofe in nazaj. Ampak tistega nasmeha, ki se prikaže na ustnicah ob šesti prestavi, si človek ne more izbiti iz glave.
Pa še tisti izlet do Italije, ko se nazajgrede ustavimo v dveh Ikejah.

Tudi tako se konča izlet v Ikejo.

Darilca.
Zdi se mi, da sem se to leto res poglobila v vsa darila in darilca, na katere sem mislila že mesece prej. Za mojega sem družabne igre začela načrtovati že mesece poprej. Za božična darila sem za vsakega po nekaj ugotavljanja, tuhtanja in brskanja po spominu, našla pravo stvar.
Jaz pa sem šla v gledališče. Pa še dve oblekici za rojstni dan. In na vožnjo z golf avtomobilčkom. Res odlično darilo.

Pod smrečico.

Abba - Thank You For The Music

Luštna barabica

Sobota.
Nekako se navadiš, da ko pride enkrat vikend, vklopiš tisti "pospravljalni mood". Da se vse sveti, je pospravljeno, zlikano, pomito ali nekaj takšnega. Kar pomeni, da nimaš ravno dela, ampak si ga narediš.

Športni dan. Malo smučanja, malo biatlona in malo skokov. In oba midva navijača.
Za Tino sva držala pesti. Da je bila druga.
Za naše skakalce sva držala pesti. Sicer niso bili med dobitniki medalj, so bili pa ekipno zelo dobri.

Neprestano nekaj malicala. Pa juha pa sendvič. Pa gres. Kot da se ne bi mogla najesti. Pa res kar ni šlo. Je pa bilo večkrat po malem. Pravijo, da je to kar dobro.
The Big Bang Theory. Nekako niso več tako zelo zanimivi kot prejšnjo sezono, pa vseeno so še vedno fini za gledati.
Razred talentov. Pa vse vmes. Saj so prav simpatični te mali. Nekateri so res osupljivi, drugi pa le otroci, ki pojejo.

I Origins. Ta film je bil ravno ob pravem času na pravem mestu, ker sem bila ob koncu čisto navdušena. Prav res, res dober film. Sama zgodba in tematika mi je bila čisto všeč.
Ni bilo akcije, ni bilo pretirane drame ali tega, kar ponavadi dobimo od filmov. Le en takšen za soboto zvečer, ko pri Kmetiji na televizij skoraj zaspiš.
Skratka zanimivo, da se je vrtelo od raziskav na temo barvne slepote do unikatnosti šarenice.

Pasji obisk.

Nedelja.
Malo božične playliste. Preden so se fantje pokazali na dopoldanskem obisku. Je vstal že pred opoldnevom, ker sva imela za popoldne že rezervirano predstavo, zato so se vsi načrti prestavili na dopoldne.
Fantje so se zadržali kar zunaj v atriju, čeprav ni bilo kaj preveč toplo. Midva z Inchem pa sva malo prestavljala med kanali in se družila. Mala sosedova miška, mislim meni se zdi kot miška, čeprav je mali italijanski hrt. Ko se mu zapaše je res pravi crkljivček.
Del sestanka je šel na kosilu, drugi del pa je še malo ostal. Nekaj o prezračevanju. Želela sta Fifo, končali smo pri GTA-ju. Dejansko imajo pokol hipsterjev v igrici. Takšnih z miniji, kolesi in skuterji.
Skratka na koncu je bilo tako, da sva ugotovila, da za pico verjetno nimava kaj dosti časa, saj bi lahko samo pojedla in bila naslednji trenutek že na poti. Tako, da so bili makaroni s tuno na sporedu.
Saj sva se že malenkost prej spravila do Mengša, prišla pa pet minut pred predstavo. Mogoče še kakšno prej. Ampak šok, parkirišče je bilo popolnoma zabasano. Niti za čisto majhen avto ni bilo prostora. En je pustil audija ob avtomobilih, kjer sicer ni bilo označenega parkirišča, bil pa je prostor, da so vsi ostali čisto normalno vozili okoli. In notri sva prišla res tri minute pred začetkom.
Ravno prav.

Ko ko komedija.
Meni se je zdela predstava res kul, zabavna in z zanimivo zgodbo.
Res sta dobro speljali in res sta se tudi dobro dopolnjevali. Dve dami.
Še na njun račun le letel kar precejšen delež šal. Gospa poleg mene pa se je skoraj pod stolom valjala od smeha. Res sta bili prav prisrčno duhoviti.
Saj se trudiš, da bi si zapomnil kakšno izmed situacij, ampak kar ne gre. Pa je bilo vse tako zelo kulj.

Avto je bil še vedno tam, vsi naokoli so izginili, da je izgledalo kot da ga je nekdo tam pozabil. Pa še nobenega listka s kaznijo ni bilo. Uff.
Mislim, da sem enkrat brala en komentar o tem, da so se listki znašli na avtomobilih po predstavi.
Polna dobrih vtisov sva se vrnila.
Jaz pa sem se napakirala in odpravila domov. Konec vikenda.

Ponedeljek.
Nov delavni teden. Nekaj dela je še ostalo, ko je tista "ta huda" sezona mimo. Saj bi prišli na vrsto kakšni smučarski teki, pa sploh ni videti snega. Se pa še vedno najde kaj.
Popularna so darila za abrahama, kakšni športni kompleti za najljubši šport slavljenca. Nekaj se najde, da premikam krivulje gor in dol po ekranu in zbiram barve.
Šmorn. Ko zmanjka idej ali ustvarjalne žilice, se vedno najdejo sestavine za en šmorn. V zadnjem času kar s snegom razrahljan. Mislim, da se sploh ne bi mogla več vrnit h klasičnemu receptu. Razen če ne bi imela ročnega mešalnika na voljo.
Meni po kosilu bolj kot počitek paše kakšen sprehod, da se malo shodim in da se ne počutim tako polno, sito.
Sicer pa imam včasih tudi srečo, ko dobim pozitiven odgodor na vprašanje, če greva z gospodično mikrobiologinjo in bodočo slaščičarko na sprehod. Me kar preseneti.
Tako, da sva šli en klasičen krog. Imeli spet čisto blatne čevlje in se po vseh pogovorih gor in dol ter vse naokoli, dogovorili za šoping. In to kar naslednji dan.
Sem se že kar čudila, ker ponavadi je bila vedno tako zelo zaposlena, da sem jo morala rezervirati mesece vnaprej. Pa še ni bilo dovolj.
Sprehod.
Dogovor za šoping.
Nakupovanje. Hrane vedno prehitro zmanjka. Pa še vse nove ponudbe je potrebno preverit.
Enka. Kaj drugega pač ni pomembno.

Kakšno čudovito nebo!

Torek.
Poskušam se zbujati malo prej. Recimo, da je uspelo.
Zadnjič sva odkrili jelenovo pašteto s pistacijami, nekaj v povezavi z besedo "delux". Saj je zanimiva, ampak tu tudi ostane.
Ne samo, da sva se včeraj domenili za sprehod kar iz nenada, poleg je bil vključen še "šoping", ki je padel na naslednji dan. Super! Druženje.
Skratka že pred zmenjeno uro sem dobila obvestilo, da gre proti nakupovalnem centru. Pa sem res hitro zaključila z delom in se srečala z njo.
Že tako sva se dobili v trgovini, vsaka s polni rokami oblačil za preizkusit. Ponavadi je tako, da če se lotiš znižanih oblačil, ni številke ali pa kaj kmalu ugotoviš, da ti je jasno zakaj je znižano, ampak lahko se najde kar ti je kot ulito. In se je.
Mislim, da sem kar malo zacvilila in kot mali otrok s prstom kazala na stojnico Popolne dekoracije v Cityparku, kjer sem zagledala moje rokovnike. Pa podloge za miške. Luštno!
Največja dogodivščina je bila iskanje trgovine L'occitane po celem Cityparku. Vsaka je imela drugačno prvotno predstavo, kje naj bi se nahajala. Šele kasneje se je meni posvetilo, da se najverjetneje nahaja v bližini Interspara. Pa imaš raziskovanj in malo pustolovščino s smehom.
Ven pa sva odšli vsaka s svojo vrečko in darilcem, ki si ga dobil ob nakupu. Res simpatično in dišeče. Jaz sem našla češnjev cvet. Moje češnjice.
Ena pica se je že prilegla. Morska.
Pa čokoladni tris za sladico, na popolnoma drugem koncu. Mene vedno pritegne kombinacija čokolade in gozdnih sadežev. Mmmm.
Prvič sem probala macaron in ostala popolnoma neimpresionirana. Barvast piškot. Toliko pompa in toliko pričakovanja pa takoj izgine brez sledi.
Nerodnost.

Ariana Grande feat. Liz Gillies - Santa Baby

Vikend kosil

Petek.
Te datumi za oddajo dispozicije mi niso ravno najbolj po godu. Vedno prehitro pride mesec naokoli.
Pa je prišla na vrsto božična playlista. Malo, ravno toliko, da občutim ta decembrski, božični duh. Ki se je pojavil skupaj z lučkami v Ljubljani oziroma po mestih. Lučke!
Tako, da sem si dopoldne naštimala takšno glasbo in poskrbela, da se vse sveti. Ali tam nekje.
Zanimivo je kako hitro se zaposliš z brskanjem po spletu, sploh če malo raziskuješ za ta decembrska darila.
Imela sva prve obiskovalce, ki sta prišla pogledat najino novo kuhinjo. Sedaj izgleda nova, ko ima izredno simpatično steklo v ozadju.
Zadnjič mi je sosedova gospodična razlagala, da igrata enko in to sama, pa sem jo izzvala na dvoboj, ker je v štiri že veliko bolj zanimivo. Sploh, ker imava Upss Enko.
Torej Enka. Piskajoči zvoki na vseh pralnih, pomivalnih in sušilnih napravah. Prav res je vse v roku petih ali desetih minut nehalo delati.
Čokoladni čaj s čilijem, ki sem ga že nekajkrat ponujala, pa potem vedno končava midva pri njiju na obisku in ni priložnosti zanj, tako da danes smo ga vsi preizkusili. Zanimiv, mogoče malo čuden, ker je dišalo prav po čokoladi, kot bi imeli vročo čokolado pred seboj. Pa si preizkustil in je bilo vodeno, ako čajasto in potem občutek čokolade in čez nekaj časa te kar malo zapeče.
Slišala sem zvok kitare iz druge sobe in melodijo "I see fire".

Sobota.
Dopoldne sva bila presneto pridna. Jaz sem se lotila kupa oblačil, ki so sem ga oprala prejšnji dan - tistih pet žeht. Tako, da ko je vstal sem bila že skoraj gotova. Ampak potem pa pride tisti občutek nekoristnosti, da se je odločil, da pomaga. Poslala sem ga pospravit omaro, da sva lahko vsa oblačila zložila vanjo. Na koncu sva vse pospravila s skupnimi močmi. Nekaj stvari je šlo v klet, deka pa v pranje. Pa je bilo vse sveže in urejeno.
Pa še lepo količino obešalnikov sem zaplenila. Ups.

Kosilo pri mami. Za njen rojstni dan se je družina zbrala na enem izmed tistih odličnih domačih kosil. Imeli smo isti tajming, saj smo se srečali na parkirišču. Še Ron je prišel.
Poleg mame nas je ves vesel pričakal moj mali bratranec, ki je kot nor začel cvilit od navdušenja, ko je zagledal pasjega spremljevalca.
Tokrat sem ga vsem predstavila in potem smo stali v dnevni in razpravljali, ker noben ni hotel sesti. Saj smo nazdravili na samo zdravje in zavzeli mesta. In potem je bilo tisto odlično kosilo, ko se je miza šibila. Moj je rekel, da je presenečen na kakšnem ogromnem pladnju je bila hrana in koliko vsega. Pečenke, pečena bedrca, ocvrti piščanec, kruhovi cmoki in najboljše - pražen krompir.
Še bratranec in sestrična sta se pridružila in smo se podružili in večino časa smejali malemu bratrancu, ker nismo mogli verjeti izjavam štiriletnega fantiča. Ronu je rekel: "Čeprav si črn, te imamo vsi radi."
No, pri hrani se ni nehalo. Cel čas je bilo zanimivo. Potem je še od brata punca prišla in pet minut miru smo imeli, ko sva na koncu hodnika sedela in jo čakala. Čeprav je na koncu prišlo do te situacije, ko mu je tako zavzeto pripovedovala o Miklavžu in parkljih, da je rekel samo še: "Gremo domov."
Pa smo potem vsi šli. Midva se se ustavila še pri nas doma. Brez družabnih iger za vikend sploh ne gre. Sploh, ko smo vsi na kupu zbrani. Meni je šlo super.

KONOČZASPI izdelki :)

Nedelja.
Zanimivo je bilo v Hoferju v nedeljo dopoldne, ker očitno je pol naselja imelo podoben opravek kot jaz.
Potem pa se je tisti dopoldan razvlekel v spremljanje zimskih športov. Pa še dogovorila sva se za kosilo pri njegovih. Vendar malo bolj pozno, da so se meni grozno zaluštala vmešana jajčka. In oba sva čisto navdušena nad spremljanjem smučarskih skokov. Zato sva bila ob koncu prve serije v nizkem štartu, oba oblečena in obuta, da se odpraviva, takoj ko bo konec, da lahko potem naprej spremljava. Pa še vse naj bi pobrala. In medtem, ko sva se vozila skozi center in ne po obvoznici, sva izvedela dve stvari. Da se najin časovni okvir ne ujema z drugimi in da je bila potem druga serija tako ali tako odpovedana. Ker sva že zapeljala skoraj na avtocesto, se nisva obračala in šla nazaj iskat ostalih, ampak sva nadaljevala pot.
On je bratu pomagal pri fiziki, jaz pa njegovi mami pri kosilu. Asistenca pri rezanju zelenjavi. In ja, prav sem napisala.
Kosilo, pozna večerja pri njegovih. Takoj, ko sta prispeli še sestri in fant od starejše izmed njiju. Tako, da sva vikend preživljala v takšni družinski, veliki zasedbi. Luštno.
In potem smo klepetali. Mislim vsak je bil v svoji razpravi, smo se malo pomešali in nadaljevali.
Po vseh pogovorih o gledališču sva potem, ko sva prišla domov, sem rezervirala predstavo Ko ko komedija. Se že veselim.

Ponedeljek.
Vem da je budilka zvonila, vem da sem bila sredi noči žejna pa se mi res ni dalo po vodo. In vem, da se mora začeti dan. Oh, brezveze.
Po eni strani ne bi šla domov, po drugi pa moram malo. Nekaj početi. Nekaj delati.
Da se ne počutim tako grozno nekoristno.
Saj ne vem, če je potem dan pripomogel k tem, da je bilo počutje ob koncu dneva kaj drugačno, pa vseeno.
Nekaj kreativnega mi manjka. Pacanje ali kracanje ali nekaj. To bo treba. Pod nujno.
Oče je imel predavanja. Brat se je zaklenil v avto. Mami je bila pridna. Tak tipičen dan.
Sama pa sem bila med vsem tem nekje vmes. Ampak ni šlo, da ne bi šli malo naokoli. Do trgovin na Savskem otoku. En obhod. Pa v Lidl po kruh. Obvezno.

Mindy Gledhill - Patapan

Dnevna v sobi

Ponedeljek.
Danes sem se vživela v vlogo dostavljavca in paket z miškami nesla v center. V trgovinico SMILE concept store. No, sedaj so tam na voljo podloge za miško!
Malo sem se časovno in orientacijsko uštela, ker vedno pozabim, da parkirišče ni kar tako pred teboj, ko se pripelješ tja, ampak se moraš voziti gor in dol in obračati, da najdeš kaj. Ura pa že toliko, da sem bila dogovorjena.
Ampak sem se potem sprijaznila z dejstvom, da nimam veliko časa in da bom pač morala parkirišče iskati tudi za zapornico. Pa še tam ni bilo takoj parkirišča. In sem šla v stari del. Sicer sem bila prepričana, da naj bi ta trgovinica bila na drugem koncu kot se je na koncu izkazalo da je. Ups.
Ampak sem oddala paketek in šla nazaj. Nekako nisem bila razpoložena za tisto pohajkovanje po mestu in sem šla lepo nazaj.
Po vseh tistih vzorcih, ki sva jih izbirala za kuhinjo, sva končno prišla do sklepa katerega bi. In je poslal naprej.
A ni najboljše, ko nekomu nekaj na hitro sphotošopaš skupaj in ugotovi, da je to ravno tisto, kar si je želel, ampak ni znal opisati ali pa si ni znal predstavljati kako bi v resnici izgledalo, izpadlo.
To ti pričara mali nasmeh.
Potem sem se zagrela za ustvarjanje na računalniku. Malo iskala lučke in tako.
Vkampirala sem se pod odejo in pred televizijo in malo podremala. Se najdejo kakšne zanimive oddaje.

Uganeš kam odpotuje?

Torek.
Tole ni bil moj dan, vsaj ne moj začetek dneva, dopldne.
Zbudil me je najprej en telefon, nato še drugi.
Kar me je pregnalo iz postelje in sem bila budna.
Sprehodila sem se do Hoferja. Po dežju. Samo mi je bilo v tistem trenutku že popolnoma vseeno. Prehajala sem v fazo, ko pozitivna energija počasi polzi iz tebe.
Super pa je, da imajo sedaj tudi v Hoferju sveže pečene žemljice in kruh. Tista sončnična pogača me je zamikala, ki je v resnici ržen kruh. Saj je dobro dela. No, recimo.

Kaj naj počnem?
Počasi mi je bilo že bedno. Saj ponavadi je luštno, ko imam dopoldneve zase, da kaj pregledam in postorim, ampak ko se ti dopoldnevi prevešajo v popoldneve in ga nikakor ne spravim s postelje… saj pride čas, ko je čas, da se odpravim pogledat še domače. Pa Rona.

Sem spakirala, mu prislonila poljub na lice in zaželela lep dan in odšla. No, skoraj tako. Skoraj.

Me je bil pa Ron čisto vesel. Res. Ko sem se usedla na kavč, je kar skočil name in me polupčkal. Potem pa se je kar prislonil zraven in se crklaj. Oh, ta moja luštna mala črna marcina. Kako je simpatičen.
Malo manj je bil, ko sva šla na sprehod in mi je skoraj skočil pred kombi. Na srečo sem povodec precej močno držala, da sem ga povlekla nazaj. Saj za 40 kilskega psa rabiš kar dosti moči. Sploh, če se veselo upira. Ne samo pred kombi, še enkrat je hotel skočiti na cesto pred avtomobilom, pa že tako naju bi eno ulico nazaj skoraj povozil avto, ki je pridivjal z ulice, sploh ni pogledal v najino smer in odbrzel naprej.
Doma smo imeli potem debato, da se ravno na tistem koncu mora dogajati nekaj čudnega, ker so se že vsi srečali s tem, da se je tam ustavil ali skočil na cesto. Jaz sem imela ravno to smolo, da je bil takrat promet precej gost.
Ampak na srečo ni bilo nič, trkam na les. Samo malo prestrašena sprehajalka.

Smo šli pa jest. Cela družina na dva bona. Midve z mami sva si porazdelili pico, ker je to za naju ravno prav hrane, oče je sicer vztrajal pri tortiliji, medtem ko je brat vztrajal pri makaronih. Tako, da je bilo za njiju tudi dovolj hrane. Smo si pa bratsko razdelili juho in sladico. Vsak nekaj žlic, dokler ni zmanjkalo.
Fanta sva dostavili domov, midve pa sva se spravili naprej v šoping.
Klasično sva pozabili kupončke doma in naredili še en ovinek, ampak se je splačalo. Saj sva koristili enkrat petnajst procentov in drugič petindvajset na izdelek. Jaz pa nisem mogla mimo tega, da si ne bi kupila pekača. Če pa res izgledajo simpatično tisti, ki jih imajo pri Tušu. Pa še keramični so. Plus in plus.
Nadaljevali sva v ritmu.

Vsaj pri Enki je šlo dobro. Zmaga.
Slab začetek, dober konec.

Podlogice za miško!

Sreda.
Trening me je dokončno potolkel. Po petnajstih minutah sem lahko samo še pol ure ležala čisto na miru. Gama je pretiravanje.
Kljub omejitvi prostora za telovadbo sem poskusila z gamo. Vendar se ni konča dobro. Preveč vsega. Preveč naenkrat.

Po dolgem času med knjižnimi policami polnimi knjig. No, skoraj. Dvakrat sem se sprehodila gor in dol po stopnicah čez celo knjižnico. Ker ne znam brati nalepk, da je samo za izposojo v čitalnico. In ravno tisto od obeh sem vzela. Pravi talent. Kdor nima v glavi ima pa v nogah. Očitno.
Ampak sem nosila tak kup knjig, da sem komaj videla čez sebe.

Doma so me izselili. Skoraj čisto za res.
Ko sem včeraj prišla domov sem doživela mali šok. Dnevno sobo so izpraznili, delno in v sobo. Dostop do omar in spodnjih hlač, nemogoč.
Še vedno imam vse kar v kovčku.
Vsaj prenosnik imam, da sem se potem jaz naselila na naš razpadajoči kavč z vsemi beležkami in blokci.

To je ta igra.

Četrtek.
Delavno.
Skuhala sem puding. Takšne, ki so izginjali iz miinute v minuto. Malo malin ali gozdnih sadežev pa je to recept za uspeh.
Sva pa imela zasledovalca na sprehodu. Mami se je pretihotapila za naju, kar sem opazila, ko sem se želela umakniti. Pa je stala tam in prislonila prst na ustnice.
Šli smo v Big Bang in gledali televizije. Te premami 30% in že tuhtaš možnosti in, če bo šlo v omaro. Kako ogromne so postale in koliko nekih funkcij in povezav ponujajo. Impresivno.
Lidl. Hofer in ozimnica.
Ups enka. Enkrat izgubila za trideset, drugič zmagala s prednostjo in trinajstimi zmagami od petindvajsetih iger. To pa je nekaj. In sedem zaporednih. Sedaj držim rekord.

Maroon 5 - Animals

Podloge za miške

Četrtek.
Kaj naj bolj navdušenega rečem, kot da gre.
Ne, nisem super, samo gre.
Neka čudna energija je ali nekaj čudnega, ker me boli glava odkar sem prišla domov.
Stvari sploh ne gredo tako kot bi morale in me ne ubogata, ne računalnik in ne tiskalnik. Sploh pa so vzorci, ki so nastali, nepričakovani in nezaželeni. Bo jutri boljše?
Sem pa produktivno zamenjala gume na avtomobilu. Sem si kupila novo knjigo in sem na ekspres zbrala točke v Tušu in kupila keramičen pekač za pito. To bo moralo biti nekaj dobrega.
Mogoče imam malo šibko točko na to zbiranje nalepk, ker me hitro premamijo. Slaba, slaba.
Vmes so mi morali na veliko mahati, da sem videla gospodično mikrobiologinjo in bodoča mladoporočenca. Čisto sem bila zatopljena v razmišljanje in namenjena proti knjigarni. Nazadnje, ko sem vzela knjigo v Svetu knjige, se je ta izkazala za odlično branje. Recimo, da sedaj še enkrat uspem?
Ampak sem bila kot vsi mali otroci, ki so bili danes v Qlandiji in sem mami nosila luštne zimske izdelke, ki jih imajo tako tam pri vhodu v Spar. Tiste Tchibo luštne izdelke. Nogavičke in kopalne plaščke z ušesi pa take pingvinčkasto, medvedje jelenčkaste stvari. S snežinkami.
Miklavž?

Jeleni in zajci.

Petek.
Cel dan je šel za ustvarjanje podlog za miške. Prejšnji večer je zatajil tiskalnik in smo počakali en dan, da bi bilo boljše. Je bilo. Vendar ni šlo ravno vse po načrtih. Kar sem na začetku spravila na papir in iz papirja na blago je bilo čudnih barv ali s čudnimi vzorci na ozadju. Ali za nameček je bila magenta precej premalo živahna. Taka medla je izpadla.
Nekaj smo se sicer naučili in jo pustili na listu nekaj ur. Tri in pol, da je izpadlo že boljše. In kmalu sem imela ogromen stolp podlog za miške.
Tu pa se seveda ni končalo. Še nekaj zapletov je bilo pri dobavi vrečk za pakiranje. In vsaj nalepke so se brez težav natisnile. Vsaj nekaj.
Skratka podlogice so izpadle čudovito. In po novem jih boste lahko našli v Smile concept store trgovini v starem delu centra v Ljubljani. Za vse, ki boste iskali darilo v prihajajočem mesecu - vam priporočam.
Skratka do Ljubljane sem prišla z vso "kramo", ki sem jo premogla. In ni mi čisto jasno, kako mi je vse skupaj uspelo v enem poskusu nesti od avtomobila do vrat. Očitno sem se že dodobra natrenirala za takšne situacije.
Divergent. Film sva gledala po precej dolgem času. Rekel je, naj nekaj naštimam in sem to predvajala namesto vseh serij, ki so redno na sporedu. Pa se ni pritoževal.
Saj je delno zanimiv, delno je tako "meh". Ima potencial, ampak je mogoče narejeno preveč holivudsko z vsemi super efekti in super pretiravanjem. Nekako nisva imela najboljšega mnenja, ne jaz, ne on. Ni impresioniral. Preveč stvari smo že videli, da je potem vsaka samo povprečna.

Sobota.
Njegova stric in teta na obisku. In smo gledali kako so se Angleži igrali z nami na domačem terenu. Sufleji, ki niso uspeli, ampak dobri zelo čokoladni mafini in vroče maline z vanilijevim sladoledom. Za prste obliznit. Pa še luštno mali so bili, ko sem delala v modelčkih za mafine in ne tistih za sufleje, ker so pač doma.
Kar ni nama uspelo nič konkretnega pojesti. Jaz sem še neke kosmiče in sendviček jedla zjutraj. Čas za kosilo je šel mimo popolnoma neopazno, medtem ko sva drgnila po tleh. Samo prigrizki so bili na sporedu.
Zvečer je šel malo ven, jaz pa k sosedom. Pravzaprav se je moje povabilo, da pride na čaj in mafin razpletlo tako, da sem pomagala tovorit ogromno televizijo in skupaj šrafati stojalo, medtem ko sem mafine kar s seboj prinesla. Kako izgleda, ko grem čez garažo s škatlo mafinov in sladko smetano za stisnit. Nazaj sem šla pa s prazno škatlo in polno sladko smetano.

Lisice in sove.

Nedelja.
Kot nora sva gledala Bognedaj, da bi crknil televizor. Siol ima na desetki kar svoj program in sva vse pregledala. No, prvih pet delov. In ni tako švoh kot je slišati. Tisti sodelujoči so kar gledljivi, pa še podobne težave imajo kot jih imaš ti ko gledaš. Mislim podobne komentatorje.
In sva kar gledala in gledala. Malo sedenja pred televizijo za nedeljsko popoldne. Očitno sem čisto "prešvoh", da bi se takim stvarem lahko upirala.
Zvečer sva šla spet malo na obisk. Očitno tisti čaj, ki stoji na polici ni usojen, pa še onadva imata sedaj bolj kulj televizijo.
Midve sva gledali talente, ko sta onadva debatirala v zvezi z delom. Nič naju ni tako zelo impresioniralo. Še najbolj je bila zanimiva prva točka. Zadnja s tamalo pa je bila kot bi gledal tisto Mašo, ki je sedaj pela v mjuziklu Cvetje v jeseni pred tem pa nastopala na talentih z mjuzikli. Pomanjšana verzija tega je, ker je bila po gibih in izraznosti direktno za na gledališki oder. In zdi se kot, da je veliko starejša in ujeta v telesu otroka.

Olly Murs feat. Travie McCoy - Wrapped Up

Ko se ozrem v nebo

Kaj naj naredim?
Kaj narediš, ko pogrešaš?

Jaz se zadnjih nekaj dni ves čas trudim s tem, da imam cel čas nekaj za delati. Naredim si delo in potem ga imam kmalu preveč. En projekt pa že razmišljam o drugem, vmes pride tisti za faks nad katerim seveda obupam. Dvakrat. In potem se kar naenkrat pred menoj pojavi luknja. Trenutek, ko me zmanjka. Ko pogrešam.
Pa niti ne znam definirati tega čustva, ampak vse skupaj je samo ena velika praznina. Želja pomešana z nedosegljivostjo.

Toliko, da bi se skrila pod odejo in tam počakala dokler stvari ne bi bile boljše. Pa žal ne gre tako. Lahko samo globoko vdihnem. Se poskušam skoncentrirat in delam naprej. Samo natipkan sms ostane na zaslonu, ki se izključi, ko odložim telefon na mizo.
In vem, da še nekaj časa ne bo odgovora. Da sem cele dneve na "stand by" in, da se ponoči zbujam.

Nekaj o sreči.

Razpeta sem med to in te moje rokovnike.
Za letno poročilo pa se lahko postavim na glavo, ker mi preprosto ne gre skupaj. Sestavljam puzzle, ampak na silo, vse koščke, ki sploh ne pašejo skupaj. In skrbi me, da potem nimam nič za pokazat in, da so vse samo prazne obljube.

Še na čaj že dolgo nisem šla. Ker se mi zdi, kot da nimam nič za dodati. Za povedati. Da ni nič novega. In potem nobenega ne pokličem.
Le veverica spleza na drevo.

Train - When I Look To The Sky

Musaka

Kako pravzaprav dolgočasen dan je šel mimo, se zavem šele zvečer. Leže v postelji.
Ko gruntam in ugotavljam, kaj je bilo danes dobrega.

Moj svet se je sedajle zavrtel okoli rokovnikov in še vedno se vrti v tej smeri. Hitro sem se spravila še to dodat na spletno stran.
Tudi Babushka je delila to z vsemi oboževalci na socialnem omrežju.
Če se malo ščipam, a je čudno?
Vesela sem. Da sem svoj izdelek spravila v svet in ga delila z vsemi vami. Poleg tega pa je to šele začetek moje zgodbe. Tu so se mi na široko odprla vrata.

Rokovnik za 2014.

Musako sem ustvarjala. Prvič.
Ni šlo ravno po načrtih. Čeprav je vse izgledalo precej optimistično. Ampak, ko so vsi sedeli za mizo in jedli mogoče malo kakšen aldente krompir, so bili pametni. Prej pa nikjer nobenega. Samo jaz in recepti ter navodila na spletu. Mogoče sem predebelo narezala, mogoče sem premalo kuhala. Jaz nisem bila čisto zadovoljna, ampak se je pojedlo. Precej, skoraj vse, kar nisem pričakovala. Moj svet je bil malo razkuhan, za razliko od krompirja.
Ampak je bilo pa vse skupaj zelo musakasto izgledajoče in dišeče. Vsaj nekaj.
Vaja bo pač morala narediti mojstra. Tako. Se bom že naučila.

Cele dneve sem za računalnikom. Cel čas imam nekaj za delati. Ali nekaj gledati. Ali nekaj brskati.
Sploh si ne znam vzeti odmora, ker me je strah, da me bo ujel ali povozil čas. Dan ima včasih malo premalo ur.
To se mi zdi, da potem dnevu da tisti "dolgočasni" del.

Tony Christie - Amarillo

Rokovniki KONOČZASPI

Včerajšnja zgodba in včerajšnje veselje se nadaljuje…

Rokovnike imam. KONOČZASPI rokovnike. Za prihodnje leto!
Noro!
Celo zbirko le teh.

Želela sem narediti koledarčke in jih poslati v svet. Pa pridem do sklepa, da danes noben ne rabi več koledarjev, ker jih dobiš že povsod. Sem pa razposlala naokoli nekaj sporočil in dobila vsaj pozitiven odziv.
Prav iz tega pozitivnega odziva in ideje, se je stvar odvila naprej. Sicer ne vem kako, da nisem pomislila na to.
Skratka bilo je tam v mailu, zapisano. In zasidralo se je v mojih možganih. Kaj, če bi? Kaj, če bi res naredila planerje?

Zagrabila sem za idejo. Še bolj kot to, sem zagrabila za delo. In en vikend, da se je vse razvilo. Bilo je kot, da sem imela že vse na pol pripravljeno, da je vse samo čakalo name, da vse spravim skupaj. Da dam obliko. Da dam podobo in ustvarim nekaj luštnega.
In tudi to sem naredila.

Vsak je podprl mojo idejo. Vsak je z navdušenjem pregledal vse. Vsak mi je dal pozitiven odziv. In še sama sem bila presenečena. Tudi vse predloge za popravke sem vsrkala vase in jih preoblikovala. V boljše. V bolj praktično.

In pred menoj na računalniku se je znašla podoba. Od ideje do izvedbe so pretekli trije tedni. Zgolj je bilo potrebno, da sem z največjim navdušenjem v roki držala izdelek, ki sem ga oblikovala z največjim veseljem.
Mojim ilustracijam živali sem vdahnila življenje. Želela sem dodati praktično vrednost in uporabnost rokovniku in ga prilagodila uporabnici rokovnika. V tem primeru sem dodala take malenkosti, ki sem jih pogrešala drugje in katere sem si potem sama ustvarjala v svojih rokovnikih. Dodala pa sem še tisto malenkost več. Dodala sem pridih slovenskega.

Z veseljem sem dopoldne preživela v knjižnici po tistem, ko se mi je utrnila ideja, da vse skupaj lahko obogatim s slovenskimi pregovori in reki. In izpisala sem si jih tri strani v zvezku. Izbrala pa dvanajst kandidatov. In še enega za začetek.

Skratka, ko pogledam ta proces še sama komaj verjamem, da se je zgodil. Da sem uspela nekaj narediti. S srcem in dušo. Zase in za vse vas. Da vam polepšam načrtovanje prihodnjega leta.

Pet naslovnic. Dvanajst živali. Govorijo vsaka svojo zgodbo.
Več o vsem skupaj lahko preklikate na Facebook strani konočzaspi.

Tele luštne rokovnike pa dobite v Babushka Boutique. Na Gosposvetski 8 v Ljubljani.
Morda so ravno zate ali pa kot prikupno darilo, ki bo razveselilo marsikoga.

Taylor Swift - Enchanted

Kup luštnih stvari

Luštno. Luštno. Luštno.
Čeprav me je zbudila luč, sem bila že v naslednjih petih minutah boljše volje, ko sem dobivala sporočila za lepše jutro. Če se je moj dan šele začenjal, se je nekje ta končal. Hecna je ta časovna razlika.
Sem bila vesela, da sem zvonenje budilke izklopila med pisanjem sporočil.

Neizmerno neverjeten občutek je, ko v roko primeš nekaj kar si sam ustvaril. Kar sem še nedolgo nazaj prestavljala v obliki pikslov in krivulj po zaslonu. In sedaj sem imela v rokah. Če je bila nedolgo nazaj samo ideja, je bila tu končna izvedba.
Super sem navdušena in vesela. Ker je izpadlo še veliko bolje, kot sem si sploh predstavljala. No, v resnici imam zelo slabo predstavo. Po pravici.
Zato me toliko bolj potem navduši izvedba in realnost.

Rokovnike imam. KONOČZASPI rokovnike. Za prihodnje leto!
Noro!
Celo zbirko le teh.
Bom še bolj podrobno razložila kakšen dan kasneje, ampak trenutno sem čisto navdušena. In to veselje sem delila z vsemi. Čeprav daleč stran.
Kako zanimivo je, ko spoznaš, kdo je tista oseba s katero želiš prvo deliti to veselje. Že takrat pri Dinozavru sem imela to izkušnjo, sedaj pa je vse skupaj deja vu. Ker sploh nisem pomislila na kakšno drugo možnost, ampak samo na to kako bi to izrazila.

Če smo med faksom postavili studio in prestavljali plakete sem ter tja, sem se popoldne znašla v Ljubljani. V samem centru. No, ne strogem delu centra. Ampak bila je Ljubljana, za razliko od mojih "trzinskih dni".
Šla sem na sestanek, da sem predala moje rokovnike in se domenila za vse podrobnosti.
Če se sprašujete kje me boste našli, bo Babushka pravi naslov. Kmalu. Kar se mojih izdelkov tiče. Pa še prav navdušena sem nad njeno lastnico.

A je samo moje komuniciranje preko Skypa in podobnih zadev vedno nemogoče in oteženo?

Imagine Dragons - 30 Lives

Spletna stran KONOČZASPI

Danes sem bila v popolnoma svojem svetu. Odmaknjena od vsega dogajanja. Bilo je kot, da se je ton okolice znižal. Kot, da se je vse dogajanje izza računalnika preprosto zameglilo in bila sem samo še jaz in projekt. Pa sploh ni bilo važno ali sem doma za mizo, na faksu ali na kavču z računalnikom v naročju in dogajanjem okoli sebe.
Zaprla sem se v delovni mehurček.

konoczaspi.si

Porabila sem cel mesec za tole umetnino, ki ji sedaj lahko rečem spletna stran. Ravno danes sem izkoristila zadnji dan in zadnje minute mesečne preizkusne različice. In tukaj je.
Spletna stran KONOČZASPI.
Narejena z vztrajnostjo, s persistenco. Ta beseda mi kar skače v mislih.
Skratka predstavljam vam moj projekt. Unikatne ženske športne majčke. Z ilustracijami. In vzorci v različnih barvah.
Zakaj?
Ker si vsak želi nekaj malo drugačnega, predvsem ko jim ponudiš možnost izbire.

To je to. To je bil moj dan.

Eminem feat. Rihanna - The Monster

Osemdeset tisoč

Danes me je nekje sredi dneva ob odpiranju strani presenetila res okrogla številka. Kazala je 80000 in prav toliko ogledov je zbral ta moj blog v nekaj letih delovanja. In preseneča me, da sem ravno tako okroglo številko sploh ujela. Mi je že bila namenjena, da sem jo videla.

Skratka. Pestri dnevi okoli mene.
Danes sem se peljala do Trzina in nazaj. Naredila sem cel krog. En del po "stari" cesti mimo Brnika in Mengša prav do industrijske cone Trzin. Potem pa drugi del domov na severno obvoznico in po avtocesti proti Kranju.
Tam v industrijski coni sem se pa malo vozila naokoli, ker nisem točno vedela v katero ulico moram zaviti, samo vedela sem kako zgleda stavba. Kričeče rdeče in rumeno. Takšna McDonalds kombinacija. Malo sem krožila, ker sem jo zagledala prepozno, ampak se je zopet pojavila na drugi strani.
Če povem po pravici, se mi vse skupaj zdi precej antipatično. Prvi vtis, ki sem ga dobila je bil zelo slab. Niti ne vem, kaj naj izrazim z besedami, ker bo potem eno samo jamranje. In v tem smo tako ali pa tako prvaki.
Navadit se bo treba. Preživet. In iti dalje.
Tako bo šlo to leto.

Majčke. Carsko!

Sem bila pa toliko bolj vesela, ko sem prišla domov in sta me na mizi čakali majčki, ki sem jih še dve uri pred odhodom sestavljala skupaj in natisnila. Moje majčke imam. Sedaj pa lahko počasi začnem z realizacijo projekta.
Majčke brez rokav oziroma zumba majčke z ilustracijami in vzorčki pripravljam.
Vse skupaj me je še malo prehitelo, tako da o vsem skupaj še obvestim. Ampak bodite v pripravljenosti. Same luštne stvari bodo.

Rabim še en kup malenkosti. In verjetno bom vse naslednje dni preživela v realiziranju projekta. Tako počasi. Korak za korakom. Z vsemi idejami. Z vsemi možnostmi za izvedbo.

Alicia Keys - Tears Always Win