Osemdeset tisoč

Danes me je nekje sredi dneva ob odpiranju strani presenetila res okrogla številka. Kazala je 80000 in prav toliko ogledov je zbral ta moj blog v nekaj letih delovanja. In preseneča me, da sem ravno tako okroglo številko sploh ujela. Mi je že bila namenjena, da sem jo videla.

Skratka. Pestri dnevi okoli mene.
Danes sem se peljala do Trzina in nazaj. Naredila sem cel krog. En del po "stari" cesti mimo Brnika in Mengša prav do industrijske cone Trzin. Potem pa drugi del domov na severno obvoznico in po avtocesti proti Kranju.
Tam v industrijski coni sem se pa malo vozila naokoli, ker nisem točno vedela v katero ulico moram zaviti, samo vedela sem kako zgleda stavba. Kričeče rdeče in rumeno. Takšna McDonalds kombinacija. Malo sem krožila, ker sem jo zagledala prepozno, ampak se je zopet pojavila na drugi strani.
Če povem po pravici, se mi vse skupaj zdi precej antipatično. Prvi vtis, ki sem ga dobila je bil zelo slab. Niti ne vem, kaj naj izrazim z besedami, ker bo potem eno samo jamranje. In v tem smo tako ali pa tako prvaki.
Navadit se bo treba. Preživet. In iti dalje.
Tako bo šlo to leto.

Majčke. Carsko!

Sem bila pa toliko bolj vesela, ko sem prišla domov in sta me na mizi čakali majčki, ki sem jih še dve uri pred odhodom sestavljala skupaj in natisnila. Moje majčke imam. Sedaj pa lahko počasi začnem z realizacijo projekta.
Majčke brez rokav oziroma zumba majčke z ilustracijami in vzorčki pripravljam.
Vse skupaj me je še malo prehitelo, tako da o vsem skupaj še obvestim. Ampak bodite v pripravljenosti. Same luštne stvari bodo.

Rabim še en kup malenkosti. In verjetno bom vse naslednje dni preživela v realiziranju projekta. Tako počasi. Korak za korakom. Z vsemi idejami. Z vsemi možnostmi za izvedbo.

Alicia Keys - Tears Always Win

Z avtom na grad

Zmedena sem glede dneva v tednu. Zdi se mi, da je četrtek, ker imam že cel dan v glavi, da je jutri petek. Moram pa kar precej pošturidrati, da ugotovim da sploh ni res.

Zopet smo bili v MSUM-u. Tokrat na razstavi in ogledovanju. Intenzivnem ogledovanju. Diskutiranju in enournem tavanju v samoti po muzeju.
In ko smo ravno pri tihem, samotnem, lahko rečem, da je bila danes na vlaku ena punca, ki ni znala biti tiho. Verjetno bi na vsako temo, ki bi ji jo podal, govorila v neskončnost. Dobesedno.
Še potem, ko sem šla dol z vlaka in jih nevede ujela na poti iz glavne, je govorila in govorila in govorila. Ostale štiri so komaj prišle do besede.
Mislim, da je imela ena še nekaj za pripomnit - v smislu, kako jo fant sploh prenaša. Ampak ne vem, če je sploh dojela to opazko med vsem gobezdanjem.
Skratka, kar je pa preveč je pa preveč. In tista tišina danes mi je bila čisto na mestu. Saj sem hotla samo v miru brati knjigo. In je malce težje, ko ti možgani ves čas skušajo preklapljati med angleškim besedilom v knjigi in maternim jezikom poleg tebe. Saj v določeni fazi, mi je uspelo popolnoma ignorirati. Cel dosežek.

Bila sem na Ljubljanskem gradu. Ha.
Na sončku. V čudovitem vremenu. Čudoviti družbi.
Izgledalo je kot, da sva šla malo na izlet, ampak kaj ko je bilo vse rezervirano in zasedeno. Tako, da sva naredila zgolj en krog okoli gradu in šla v Plečnikov hram na ocvrt sir z rižem.
Če je pa tako nenavadna kombinacija. Ampak dobro paše skupaj.
Okoli Križank mi je še vedno precej domače. Poznano.

Doma pa sem izpolnila prvi projekt. Ali pa prvi del projekta, ki sem si ga zamislila.
Razposlala sem paket voščilnic naokoli. Sicer sem po dvournem mučenju s tiskalnikom, barvami in velikostjo paprija, enkrat obupala, pa se kljub vsemu nisem dala in sem vztrajala toliko časa, dokler ni tiskalnik popustil pri njegovem prav in sem uspela vse skupaj natisnit.
Slikc še ne bo. Mogoče v prihodnjih dneh, ko prispejo na domove.
Danes samo Ljubljana v soncu.

The Smiths - Asleep

Nedelja, ki gre mimo

Prva zaznava, da so sosedovi otroci doma. Danes dopoldne malo čez pol enajsto, ko je pod oknom v kopalnici izbruhnil napad histerije. Povod in glavna težava - nepospravljena soba.
Konec mirnih počitnic! Konec dopusta!

Potem pa je cel dan izginil v en zamegljen skupek dejstev.
Zakurili smo zunaj. Brala sem knjigo pod jablano. Potem pa je bil že večer, ko sem si ogledovala izbrisane scene v zadnjih dveh delih Harry Potterja in vse filmčke o zanimivih pripetljajih na snemanju in načinu kako se je kakšne scene pravzaprav snemalo.

Aja pa še s Pinterestam in Fickerjam sem se igrala.
Projekt - nasmeh na obraz: najljubša žival. To je moj projekt.

Sedaj je pa že večer, ko se spravljam spat, ker očitno gremo jutri na izlet. Takšna morska varianta.

Lindsey Stirling - We Found Love