Lučke v centru in bienale ilustracije

Ponedeljek.
Nov teden, nova ponudba.
Javila sem se, da grem po malico. In po rokavičke, takšne s pentljico. Pa še svetleče žabice sem našla. Win-win.
Po kosilu je sledil tak malo deževni sprehod. Ta december ima letos tak turoben pridih. Siv in deževen. Ampak imam vsaj pikčaste dežnike, ki polepšajo ta dež in malo razblinijo to turobno sivino.
In potem sva bila zmenjena za kino. Najprej je seveda moral videti našo novo dnevno sobo, preden sva se odpravila. Sicer je ura tako hitro stekla mimo, da sploh nisva imela časa še prej pokukati malo v Mömax. Pa drugič.
The Hunger Games: Mockingjay. Prvi del.
Sploh ne vem kako sva začela gledati te filme, ker knjig nikoli nisem brala. Mislim, da sva pogledala prvega. Potem smo drugega gledali v kinu, tretjega pa sva se tudi odpravila gledat. On je bil čisto nenavdušen. Meni se je zdel film sicer v redu, ampak po drugi strani pa se je videlo, da je samo uvod na zadnji del. Da je samo tisti most med enim in drugim filmom, da sam po sebi ni tako spektakularen. Res so dobro izvedli tisti del, ko Jennifer Lawrence zapoje, pa ne zaradi njenega petja ampak zaradi vzdušja, ki se ustvari. Ko se pridruži množica. The Hanging tree.
Mogoče kaj preveč izdam, ampak ko je Peeta skočil na njen vrat sem kar malo otrpnila na mestu.
Pa Julianne Moore je avtoritativna sivolasa gospa. Očitno ima letos na sporedu kar nekaj filmov, saj sem jo ob izhodu iz kinodvorane opazila na enem izmed plakatov.
Pet do osmih sva vletela v Mömax, najbolj optimistično. In ja, ob osmih so zaprli.
Ampak sva se osredotočila zgolj na posteljnino in tam na hitro pregledala vse. Ustavili so me, ko sem mu želela pokazati tisto s pisanimi črkami, pa so naju zaustavili. Ker so tako ali pa tako že zaprli. Ampak sem vedela, da je za vogalom in jo ni med vsemi poste linami. Samo se na koncu sploh nisva odločila zanjo. Sva se za eno modro in eno z imeni mest. Luštni in grafično zelo izraziti.
In ne moreš mimo še ene igre Enke z našo družino. Preprosto ne gre.

Lučke!

Torek.
Izgubljena med brskanjem po spletu. Ko začneš iskati stvari za darila in se malo izgubiš. Malo precej v realnosti mišljeno.
Dopisovanje glede rokovnikov. Ker sem bila poleg dejstva, da sem vse sama ustvarila, ampak sem potem postala vezni člen med tiskanjem in prodajo. Meh.
Takšen luksuz, da sem dobila dostavljene, onedva pa sta dobila en "tour" naše delavnice. Še en win-win.
Res je eno posebno doživetje, ko primeš v roko izdelek, ki si ga tako dolgo ustvarjal na zaslonu. In je tam pred teboj v škatli zložen. Vse moje štiri živalice.
Tisti "tour" je bil tako dolg, da sem se šla vmes preobleč in sva se odpravili en krog. Malo hrane in malo ogleda možnih omaric za v dnevno sobo. Vse nekako izgledajo z detajlom novega parketa, ki ga imamo. Ampak dokler ga nimaš poleg, se vse samo zdi isto.

Za mamo in njen rojstni dan smo jo presenetili s tem, da smo jo peljali v kazino.
Vse sva napakirali v avto in smo šli kar proti Kongu. Ker pač zgooglaš, da tam slavljenec dobi še dodatnih 20€ igralnega denarja.
Ko so nas vse popisali in smo dobili vsak svojih 5€, sta bila mama in ata prva na avtomatih. Midve z mami sva se bolj ogreli za bingo.
Dejansko sva kvarili starostno povprečje, predvsem jaz. Sami upokojenci. In midve.
Pa še vsi so imeli več kot 5 kartic na mizi, midve pa vsaka svojo. Ups.
Zavedala sem se kako hitro padeš v to igranje, ko klikaš tisti butasti knof in gledaš kako izgubljaš točke, denar. Ampak, ko je tako težko pritisniti gumb za izdajanje. Vedno v upanju, da bo boljše. In ti samo odvzema. Kot tista kroglica pri ruleti, ko čudno poskakuje.
Ni kaj. Smo imeli vsaj izlet. Končali nekje okoli nule in se z veseljem zarili pod tople odeje postelje.

Sreda.
Zjutraj je bilo pestro. Predvsem zato, ker so bili sami problemi s podlogami.
In printom. Sploh, ko nama je postalo jasno, da je nekje vmes zmanjkalo rumene. Pa vse jovo na novo. Zmenjena sem bila za obisk bienala, pa sva na koncu morali obe odpovedati. Meni se je vse pakiranje zavleklo, njej pa faks. Jutri preizkusiva srečo.
Ko sem imela vse podloge spakirane in vse rokovnike v škatlah ter kovček v avtu, sem se odpravila v Ljubljano.
Na koncu se je izkazalo tako, da bom prestavila dostavo na čar prižiga lučk in da bom dobila pomoč pri nošenju škatel.
Ampak najprej malo vertikalnosti. Ležanje.
Kuhinja je čudovita v realnosti. Nekaj sva se igrala z vzorci in izbirala, tako da sem se jaz še naprej igrala in naredila en primer kako bi lahko izgledalo. Sfotošopana kuhinja. In ko sem stopila notri in pogledala je bila čisto takšna. Tam pred mano. Pikasta kuhinja.

Najslabša stvar tega prazničnega decembra in lučk v Ljubljani, je iskanje parkirišča.
Z mojim se nisem hotela lotiti iskanja parkirišča v modrih conah, saj se mi zdi, da bi bila na koncu oba živčna. Pa sva raje izbrala tisto bolj "ziher" rešitev - garažno hišo. Ampak kaj, ko je bila tista pod Kongresnim trgom zaprta. Pa sva naredila en krog, optimistično, do tiste, ki je pod trgom republike. Takoj sva dobila prazen parkirni prostor.
Vsak s svojo škatlo sva se odpravila v stari del Ljubljane, v Smile concept store.
Ni bilo ravno idealno, ker je deževalo, bile so pa lučke. In moje neizmerno veselje, do njih!
Ne tistih, ki so bile v nekih oblikah, ampak tistih naključnih na drevesih in teh rumenkastih. Luštno.
In ko sva čez deževno Ljubljano, ki se je napolnila s kančkom prazničnega duha in vonja po kuhanem vinu, potem sva končno prispela do trgovinice, ki je bila res polna. Komaj sva se prebila do pulta, da sem predala dostavljeno.
In toliko luštnih stvari. Da sem naslednjih nekaj minut samo cvilila, ko sem kazala s prstom na vsako stvar, ki sem jo videla. Polno lisičk in sovic. Pa še KONOČZASPI izdelki zapolnjujejo sedaj ta prostor. Ker res najdejo svoje mesto med vsem. Pa podlogice so tam poleg pulta.
Skratka potem sva šla malo sproščeno naokoli. Brez škatel v rokah, ampak z roko v roki. Do kuhančka, da se pogrejeva. Potem sva se počasi vrnila k avtomobilu, da sva šla naprej z opravki.
Pri sosedih so dobili novega prebivalca, pa so šli fantje proslavit. Sosedi pa sva malo poklepetali. Ker sem jo takoj, ko sta se odpeljala, klicala kaj počne. Pa sem šla na čaj in klepet.
Hranjenje mi je šlo res slabo.

Naključja. Spletna serija. Meh. Ne razumem. Premalo povedano. Toliko misterioznosti, da ti sploh ni nič jasno.

Sama sem ostala, med ilustracijami.

Četrtek.
Ker je prejšnji dan bienale ilustracije odpadlo, sva to nadoknadili danes.
Nekako sem se navadila na parkirišče v Prulah in še vedno rada tam avto pustim, da se malo sprehodim do centra. Nekako sva obe malo zamujali, saj sem se jaz po napačni ulici odpeljala v čisto napačno smer. Sploh ne vem kako. Skratka na koncu sva bili dobro minuto narazen na mestu srečanja.
Za hitro kosilo pač pride prav skok v McDonalds. Jaz imam za kosilo čisto dovolj "čiza in tamal pomfri". Na študentske bone že dobiš skoraj preveč hrane.

Jaz se vedno veselim, ko pride naokoli čas za bienale ilustracije.
Ker je to vedno priložnost, da vidiš originalne ilustracije. Pa čeprav za steklom, ampak jih lahko čisto od blizu, da vidiš poteze čopiča, da vidiš teksturo lista, da vidiš tiste popravke, ki so potem popravljeni. In da primerjaš, kako izstopa od printa, ki konča v knjigi.
Pa še poleti na pikniku sem spoznala tisto, ki je letos prejela nagrado Hinka Smrekarja. Res občudujem detajle.
Ko je odhitela v službo, sem jaz ostala sama v prostoru in si še nekaj časa namenila, da sem bila očarana nad ilustriranim svetom, preden sem se odpravila ven. V svet.
Gospod na blagajni nama je razložil, da je bilo včeraj čisto noro, ko je bil brezplačen vstop. Kar je pomenilo, da je bilo dobro, da nisva šli včeraj. Ker potem nimaš časa in priložnosti, da si zares ogledaš razstavo, ker vsi samo hitijo in jim zakrivaš pogled. Ali pa ga oni tebi.
Še skok do Konzorcija in potem sem šla po avto, da sem se zapeljala v BTC. Moj me je že čakal v Emporiumu. Odločen, da si morava najti novo zimsko garderobo. Mislim moj plašč je že kar odslužil svoje, on pa je rabil malo toplejšo bundo. Jaz pa sem nujno rabila še bundo, za smučat in to. Jaz se sicer nisem najbolj strinjala, ampak naj bo.
Prehodila sva Emporium. Avto postila tu. Se sprehodila v Halo 12 in jo pregledala. Skozi Citypark. Skozi Intersport in skozi Halo A. Za okrepčilo sva šla na Hot Horsa. Skratka bila je dilem, da bi ostala do pol devetih, da bi se dobili na pijači, pa se je zdelo preveč, ampak je potem v resnici zmanjkalo časa.
Štiri urni in pol šoping. In to uspešen, saj sva našla kar sva iskala. On bundo, jaz plašč in bundo.
Potem pa smo šli na pijačo in malo sem čutila, da bodo noge kar odpadle, ker sva vse to prehodila.
Vsak s svojim jeklenim konjičkom domov.

Jennifer Lawrence - The Hanging Tree

Skok na razstavo v Koper

Četrtek.
Mislim, da sem si včeraj in prejšnji dan napolnila baterije, ker sem lahko delala s polno paro. In ne samo to, dan je bil zelo pester in zanimiv.

Začela sem zelo pridno. Doma. Mislim, vse je bilo postavljeno, natisnjeno, narisano in označeno. Preverjala sem, da nič ne manjka, da sem vse pojasnila in da vse štima. In tako pridno je šel dopoldan v popoldan. In še preden sem se zavedala, je bila ura že nekaj čez drugo.
Jaz pa ob treh razgovor.
Ko sem naslednjič pogledala je bila že pol in sem se na hitro preoblekla, pograbila tablico in z avtom odhitela proti novi dogodivščini.
A veste, pride dan, ko si povabljen na razgovor.
In takrat ti verjetno v glavo udari prav vsa kri, predvsem v lica. Če nisem bila čisto rdeča, potem je moralo res mene samo zažigati v lica. S prijazno teto iz marketinga sva razpravljali o mojih izkušnjah, o mojih projektih, kaj bi delo zajemalo. In počasi se je kamen valil od srca in je živčnost popuščala. Tako, da sva si segli v roko in sedaj čakam na odgovor, drugi teden.
Držimo pesti. Potihem in pomalem.

In prvo kar naredim imam telefon v roki in delim svoje občutke, z osebo s katero si to najbolj želim deliti. Ker vem, da bo na drugi strani navdušen glas. Da bom dobila tisto malo potrdilo, da mogoče še bo nekaj iz mene. In je tudi bil tisti navdušen glas na drugi strani, ki mi je rekel, da je med treningom držal pesti, da se čim boljše odrežem. In res sem mu hvaležna za te geste.

Obljubila sem pol ure in po pol ure sem bila tudi na parkirišču. Kakšno minuto sem sicer stopila skozi vhodna vrata in nekaj trenutkov zatem se je prikazal, svež iz kopalnice in z nasmehom na obrazu. Vse fantazije na stran, sestradana sem bila. Ko je živčnost in črvičenje v želodcu popustilo, se je pokazala lakota.
Kar sem se naučila je to, da so piščančji fileji v pečici izvrstni. Petindvajset minut miru in pečenja v pečici in potem imaš pomfri in meso naenkrat pripravljeno. Pa samo pladenj umazan. Luksuz.

Na poti proti morju. A veš tista romantika, ko se pelješ v sončni zahod. Kot, da bi šla na morje gledat sončni zahod. In ravno po tistem, ko je sonce dokončno zašlo, sva se znašla na parkirišču, ulico proč od dogajanja. Razstave EX:PO, kjer so študenti iz naše fakultete razstavljali svoja pokrivala. Saj to še ne bi bilo tako zanimivo, če se za njimi ne bi skrivale moje fotografije. V razmerju 70x100 mm so visele tam zadaj na zidu. Še preden sva stopila notri, sem mu že navdušeno razlagala, da so tiste tri na zidu zadaj moje. Ko sem stopila notri, pa sta bili še dve na drugem zidu, tudi moji fotografiji. Waaw.
Očitno sem res zadela tisti smisel fotografiranja v Stožicah, davno nazaj, ko sem se bolj kot modelu, posvetila pokrivalom, katere smo pravzaprav slikali. In to se je izkazalo za zadetek v polno, predvsem ko sem lahko opazovala svoje delo na zidu. Kaj naj še dodam.

Razstava EX:PO in moje fotografije.

Koper je tak lučkast. Zvečer je prav lušten za videti. Lučke povsod in z njimi moje navdušenje.
Pa sva se usedla v lokal ob promenadi in meni je tako zasedla limonada. Pa tega ne naročim prav velikokrat, pravzaprav skoraj nikoli. Ampak ta večer je bil za limonado. In ne za sladkor ali sladoled z borovnicami. Pravi, da je kot Monte Carlo, ko sva se sprehajala proti avtomobilu.
Mogoče, mogoče pa res.

Doma sem dvakrat prizanesla neki živali. Ali pa dvem različnim, ampak po zbeganosti in raztresenosti le te, bi človek lahko trdil, da je šlo za eno.
Najprej se je pojavila malo pred izvozom Kranj-zahod. Čisto zmedena žival, ki je divjala sem ter tja na avtocesti. Na srečo sem jo pravočasno zagledala in jo obvozila, ko je stekla ravno v nasprotno smer. In samo upala sem, da jo tisti za menoj niso zbili.
Ampak ko sem prišla naokoli, je na polju, ki je neposredno ob tistem odseku avtoceste, zopet proti cesti tekala popolnoma raztresena žival. In bi trdila da je bila ista. Kar je povzročilo, da sem močno pritisnila na zavoro in je zopet stekla proč od avta. Res upam, da se je pomirila in še živi.

Tristo trinajst kilometrov. Tri ure in dvaintrideset minut.

John Legend - All of Me

Razstava v Celici

Kaj? Je že april?
Čeprav je prvi, nimam namena stresati šal.

Vsak dan znova ugotavljam, kako hitro lahko postavim pisanje na stranski tir, ker nekako ni "ključnega življenjskega" pomena, kar padlo je s seznama prioritet. In ko se enkrat dan končuje in z njim vse obveznosti, raje izberem malo več spanca kot še dodatne pol ure pred računalnikom.
Nikoli ni samo nekaj minut, vedno se zavleče.

Sedaj, ko je teden že naokoli od napisane objave o Egiptu, se mi zdi, kot da so bile vse skupaj samo sanje. Tako kmalu iti nazaj v ritem, čisto nič ne podaljša občutka, da si bil ravnokar v drugi deželi. Hecno.
Dobro, da slike obstajajo, drugače bi že sama vase začela dvomiti in sposobnosti spomina. Ker je bilo tako fino, da se že skoraj zdi čisto nerealno.

Pa sem bila tam. Iz mesa in kosti. Doživljala okolico in dogodivščine. In bila na drugi celini. Skupaj sva bila.

Nekaj modrine.

Se je pa teden začel pestro. Tako, da sem bila popolnoma predana. Oba sva bila presenečena kako optimistično sem začela in držim obljubo. Ne samo obljube, ampak tudi moralno podporo. Nama skupaj. Vsakemu posebej in skupaj.
Če ste morda slišali za Insanity, je to tisto kar počnem. Presenetljivo.
Doma so bili vsak dan znova in znova vsi po vrsti šokirani. Prepričani so, da se mi je čisto zmešalo. Brat me je zaskrbljeno spraševal, če sem bolna.
Ne. Uredu sem. Samo poskušam se nečesa držati. Predvsem pa gre v dvoje lažje in je spodbuda vzajemna. Pa še fit bova do poletja.

Teden je šel mimo - malo na faksu, malo doma.
Vmes je šel avto na servis in nazaj. Potem sem šla za vikend na obisk in začela nov teden.

Bilo je tako, da smo malo menjali urnik.
V ponedeljek sem se vsa sveža in polna energije vrnila nazaj na faks. Kar se je tudi poznalo, ker se mi je vse skupaj "odprlo" in sem pridno delala. Saj ne, da bi mi preostalo kaj drugega.

V torek je šlo v tem ritmu naprej. Poskušalo iti v tem ritmu naprej. Tipografija, kjer je profesor slikar, ni ravno to to. Predvsem pa te prelomi revij… nisem še osvojila sistema.
Sem pa domov prišla z rožico za mamico. Ki je bila navdušena in vesela. Mogoče je materinski dan večkrat potreben.

Na tleh.

Sreda je odpadla, ker se je urnik spremenil. Pa nisem imela nobenega namena za pol ure na faks. Ker ta faks je vsak dan večji obup. Resno. Če razmišljate o Fakulteti za dizajn, vam toplo priporočam, da še enkrat pretehtate vaše možnosti. Naše izkušnje pravijo, da moraš imeti presneto veliko volje, da prebaviš vse težave in probleme, ki jih postavljajo.

Četrtek je bil pester. Avto je šel zjutraj na servis.
Popoldne, ko sem ga šla iskat pa smo imeli pestro. Zelo pestro.
Mami me je peljala po avto, oče je šel zraven, ker je šel spotoma po opravkih. Vmes smo pobrali brata, ki je imel konec šole in mu nič ni bilo jasno, ko je bil avto poln. Potem smo šli po avto. Midva z bratom domov. Mati nazaj po očeta.
Sredi križišča pred zdravstvenim domom naju oče ustavi, ko skoči pred naju. Vzame bratu telefon in naju prepriča, da morava počakati mati, da bosta menjala avto. Skratka čakava ob cesti. Kličeva enega in drugega. Mati je šla tankat, medtem ko je bil očetov telefon v avtomobilu in nič ni vedela za kakšne menjave. Skratka poslala naju je domov z namenom, da gre potem nazaj.
Stvar se je končala tako, da so oddali brata na vožnjo, pobrali očeta in šli domov. In se je vse skupaj izšlo. No, jaz sem šla potem še po brata in se je vse skupaj izšlo.
Saj pravim, da je pestro.

Petek je bil malo manj, ampak je bilo vseeno potrebno iti na faks.
Kar je malce nenavadno, saj smo imeli petke proste. Do nepričakovanih sprememb.
Seveda je bila udeležba ob tem bore neobetavna. Kompozicija je bila slaba in edina sem bila z avtomobilom. Kar se je končalo tako, da sem dobila štirinajst plakatov dimenzije, se pravi meter krat sedemdeset, v mali avto in sem jih morala v nedeljo pripeljati v Celico zaradi razstave.

V soboto sva imela skupen trening. Plakati so čakali v avtomobilu.
Bila je kar delavna sobota, saj sva imela do kosila pospravljen atrij in zlikana oblačila. Kar je pomenilo kosilo zunaj. In prav prijetno je bilo. Me veseli, da se je otvorila sezono prijetno toplih spomladanskih dni, ko lahko kosiš zunaj.

Ustvarjalno na terasi.

Vikend se je nadaljeval zelo optimistično pridno. Pa vendar z dnevom za počitek.
Jaz sem se že ob zajtrku vkampirala zunaj in sem cel dan preživela za računalnikom na svežem zraku. V družbi koze, leva in dvojčkov.
Ob koncu dneva je prišla za menoj izčrpanost od tega. Pa vendar sem vmes uspela popraviti tudi televizijo. Ker sva bila vsak po svojih opravkih.
Zame je to pomenilo, da sem morala biti ob šestih v Celici, da sem pripeljala plakate.
Prvič sem se po Metelkovi vozila z avtomobilom. Nenavadna izkušnja.

Udeležba za redne - samo Kaja prisotna. Auč.
Še sreča, da so morali izredni prinesti plakate direktno na lice mesta, drugače bi res morala sama postavljati. Pa saj nam ni bilo hudega. Smo se potem še vicu nasmejali ob kavi in čaju ter klepetu. Toliko, da smo se malo nasmejali, da smo opravljali faks in da smo ugotavljali, kakšna prihodnost nas čaka.
Potem pa sem bila zopet nazaj. In sem že malo utrujeno končala ta vikend.

Nov teden. Nov ponedeljek.
Tisti ilustraciji, ki sta me mučili celo nedeljo, sta bili uspešni. In mogoče malo nisem znala skriti navdušenja nad tem. Od srca pa se mi je odvalil ogromen kamen. Ker se je skrival en del, ki je pričakoval, da bom morala kar še enkrat od začetka. Koza, lev in dvojčka, so uspeli.
Dobro smo jedli, malo v upanju, da še enkrat zazvoni telefon.
Potem pa proti domu. Hecno je, ker sem sedaj nekaj dni doma, nekaj dni ne. Cel čas pa sem v gibanju in na poti.
Kar me je pripeljalo tudi do tega, da sem šla na otvoritev. Odložila sem delo in si rekla, da si zaslužim malo pavze in da grem v Ljubljano.
Dobila sem rožo od profesorice za mojo prizadevnost in pivo, pardon radler, od sošolk, ker sem pripeljala njihove plakate, da so lahko proslavljale zmago. Ni kaj, takšne stvari te razveselijo. In sem šla vesela nazaj domov s šopkom na sovoznikovem sedežu.

Danes?
Čista zmeda. Ta faks je poden. Skratka mene ni bilo, ker smo imeli zmedo v urniku. Sedaj niti ne vem več kaj je bilo res in kaj ne. Čudno.
Nisem za prvoaprilske šale.

Craig Armstrong - Glasgow Love Theme

Z avtom na grad

Zmedena sem glede dneva v tednu. Zdi se mi, da je četrtek, ker imam že cel dan v glavi, da je jutri petek. Moram pa kar precej pošturidrati, da ugotovim da sploh ni res.

Zopet smo bili v MSUM-u. Tokrat na razstavi in ogledovanju. Intenzivnem ogledovanju. Diskutiranju in enournem tavanju v samoti po muzeju.
In ko smo ravno pri tihem, samotnem, lahko rečem, da je bila danes na vlaku ena punca, ki ni znala biti tiho. Verjetno bi na vsako temo, ki bi ji jo podal, govorila v neskončnost. Dobesedno.
Še potem, ko sem šla dol z vlaka in jih nevede ujela na poti iz glavne, je govorila in govorila in govorila. Ostale štiri so komaj prišle do besede.
Mislim, da je imela ena še nekaj za pripomnit - v smislu, kako jo fant sploh prenaša. Ampak ne vem, če je sploh dojela to opazko med vsem gobezdanjem.
Skratka, kar je pa preveč je pa preveč. In tista tišina danes mi je bila čisto na mestu. Saj sem hotla samo v miru brati knjigo. In je malce težje, ko ti možgani ves čas skušajo preklapljati med angleškim besedilom v knjigi in maternim jezikom poleg tebe. Saj v določeni fazi, mi je uspelo popolnoma ignorirati. Cel dosežek.

Bila sem na Ljubljanskem gradu. Ha.
Na sončku. V čudovitem vremenu. Čudoviti družbi.
Izgledalo je kot, da sva šla malo na izlet, ampak kaj ko je bilo vse rezervirano in zasedeno. Tako, da sva naredila zgolj en krog okoli gradu in šla v Plečnikov hram na ocvrt sir z rižem.
Če je pa tako nenavadna kombinacija. Ampak dobro paše skupaj.
Okoli Križank mi je še vedno precej domače. Poznano.

Doma pa sem izpolnila prvi projekt. Ali pa prvi del projekta, ki sem si ga zamislila.
Razposlala sem paket voščilnic naokoli. Sicer sem po dvournem mučenju s tiskalnikom, barvami in velikostjo paprija, enkrat obupala, pa se kljub vsemu nisem dala in sem vztrajala toliko časa, dokler ni tiskalnik popustil pri njegovem prav in sem uspela vse skupaj natisnit.
Slikc še ne bo. Mogoče v prihodnjih dneh, ko prispejo na domove.
Danes samo Ljubljana v soncu.

The Smiths - Asleep

Prižig lučk

Lučke! Lučke! Lučke!
Navdušena sem. Nad čarobnostjo. Predvsem nad čarobnostjo v moji glavi. Se mi zdi.

Danes je dogajalo na polno.
Najprej je pol Slovenije streslo. Oziroma je streslo Kamnik, čutili pa so vsi okoli.
Sama nisem, ker sem spala kot top ob tisti uri. Zbudila sem se šele uro kasneje.

Nato sem brez problemov in gneče dobila mesečno za ta mesec. Končno se je nehalo s komplikacijami. Jej.
Verjetno so bili vsi malo presenečeni nad mojo "nestrpnostjo" ob rezanju z olfo. Papercut smo se šli pri ilustraciji. In ker vse ne poteka kot bi hotel, se strga, kar ni treba potem se uporabi kakšna beseda, ki jo ne bi pričakovali od mene. Ups.
Moji živci in potrplenje pa so bili na preizkušnji. Precejšni, ker ponavadi imam potrplenje.

Danes je povrh vsega še Ta veseli dan kulture, ker ravno praznujemo Prešernov rojstni dan. Kar je pomenilo, da so muzeji in galerije zastonj, kar je za izkoristit.
Še enkrat sem bila na bienalu ilustracije.
Bile smo v Jakopičevi galeriji na razstavi z zanimivim imenom. Drobci neizrečenih misli.
Precej zanimive stvari se grejo ljudje. Inštalacije. Performance in tako naprej. Vse kar se ne da z besedami izpovedati. No, lahko da se da.
Tretji pa je bil na vrsti Mestni muzej z Več glav več ve.

Prvo mi je najljubša razstava, ki se pojavi na vsake dve leti. Vedno grem z veseljem pogledat, kaj se riše in kako se riše. Ker videti originale ilustracij je preprosto neprecenljivo. Da se potem na dobrih nekaj centimetrov približaš delu in strmiš v poteze, ki jih je avtor naredil.
Zapisala sem si nekaj imen. Bila sem impresionirana nad projektom, ki so ga izvedli za slepe in slabovidne. Sodelovali sta tudi dve moji sošolki iz srednje šole. Skratka precej zanimiv koncept, kako slepim "pokazati" male hrošče, žuželke. Kjer je pomemben dotik.
Drugo je bilo zanimivo videti. Že zaradi samega naslova. Nekaj zamisli je bilo precej presnetljivih.

Jedla sem ocvrt sir v kombinaciji z rižem. Nenavadan, ampak presenetljivo dobro kombinacija. Sploh ne bi pričakovala.
Sprehajala sem se med stojnicami. Ampak je bila moja pozornost vse drugje. Kuhano vino sem izpustila.
Slišali so se glasovi protestnikov v ozadju. Slonele smo na desnem kraku Tromostovja. Čakale smo, da se prižgejo lučke. In kar naenkrat se je še preostali del Ljubljane razsvetliv.
Tako. Sedaj lahko začnemo tale lučkast december.
Za res.

Spontane fotografije, ko se je fotoaparat sam sprožil, ker sem ga nerodno prijela.
V dvojini sva naredila še en krog. Dokler nisva nabirala kilometrov. Se znašla pred mojim zamrznjenim avtomobilom.

Imagine Dragons - Tiptoe

Piknik malo pozneje

Lahko bi vedela, da če čez celo Ljubljano v torbi "trogam" odejo in čaj, se lahko zgodi, da je to premalo spontano in da vse skupaj pade v vodo. Ja, no.
Pač lep sončen dan. Toplo. Tivoli je bil čudovit v jesenskih barvah. Sonce je grelo vse.
A ni to popoln dan za piknik? Je! Saj pravim.
Vendar se ni izšlo po pričakovanjih, se je pa izšlo še veliko bolje.
Saj nimam tako grozno velikih pričakovanj, ampak očitno je problem, da se pojavijo zgolj za trenutek ali dva, je to že dovolj, da iz te moke ne bo kruha.

Kaj naredim jaz, ko se stvari ne izidejo tako, kot sem mislila? Grem v Špar in kupim vse potrebno za peko mafinov...
Tudi jaz se sprašujem kje je logika v tem, ampak včasih plan B pride na vrsto. Namesto, da bi kuhala mulo, sem pekla mafine. Boljša izbira.

Da se vrnem na začetek te zgodbe. Skratka faks v petek popoldne. Zunaj je bilo tako fletno, da sem se z največjim veseljem sprehajala naokoli.
Zašla sem tudi na dva od treh najljubših kotičkov v Ljubljani.
Najprej me je pot zanesla v Konzorcij. Po inspiracijo. In napast oči na lepih, zanimivih naslovnicah. Tam se nekako vedno odločim, da bi oblikovala knjižne naslovnice. Vedno me premami. Ampak kdo ve kako bo življenje nanseslo. Skratka lahko bi začela pisati seznam stvar, ki bi jih imela na knjižni polici. Samo zato, da bi jih lahko občudovala. Saj to.
No, drugi ta kotiček pa je seveda Tivoli. Predvsem ob sončnih dnevih.
Nekaj časa sem presedela na Jakopičevem sprehajališču, kjer je fotografska razstava. National Geographic in to. Potem pa sem opazovala dve veverici. Kako zabavna bitja.

Muzej novejše zgodovine. To nas je čakalo na to petkovo popoldne.
Razstava GOTO 1982. Razstava o računalniški kulturi na Slovenskem. Pravzaprav zanimiva. Računalniki so skoraj vedno zanimiva tema. Sploh, ko si ogleduješ njihov razvoj in pristaneš na igranju tetrisa.
Potem pa smo imeli še Slovence v XX. stoletju. Videla sem vse tolarje. Gledali smo vizualno zanimivo ampak ob enem grozno projekcijo o 2. svetovni vojni na slovenskem ozemlju. Sploh si nočem predstavljati, kaj so preživljali v tistem času.
Nekako vredno ogleda. Prvo. Drugo delno - odvisno v kolikšni meri vas zanima to obdobje.

Torej po tem sem šla skozi sončne žarke nazaj domov. In se na poti odločila, da ni za obupat. Samo ura se je malo prestavila.
Po pijači v novem lokalu poleg Rondoja, je po kuhinji pridišal znani vonj po mafinih. In še predno sem vzela drugo rundo ven iz pečice je že nekdo čakal pred vrati.
In tisto o Mohamedu in gori - torej, če ne bo piknika v Tivoliju, bo pa potem piknik v sobi.
Čaj. Dekca razprostrta čez tla v sobi in sveže pečeni mafini. Vsaj zadnjega ne moraš dobiti kar tako.
Skratka od tu naprej besede sploh niso več potrebne.

Ko se ob pol dveh zjutraj učiš švedsko. In si od vse lekcije zapomniš samo "pussar" in "kramar". Le kaj je vplivalo na vse. In smeh se je razlegal po sobi. Najin.
Verjetno si bom zapomnila nekaj takšnega:  "Jag kysser min pojkvän."
Ravno pravšnja lekcija za danes.

The Script - I'm Yours

Čokoladni poljub

Sem kot Radenska. Imam tri srca. Dva zlata. Morda tri.
To je bila čisto interna šala.

Mislim, da se v zadnjem času malo več filtriram kaj napišem in kaj obdržim zase. Se rajši zasanjam.
Bolj ko je filter zgoščen, večji nasmeh sreče se razteza na mojem obrazu.
Danes sem se samo prismejala domov. No, dvakrat. Ker enkrat sem kot veter izginila s čokolado v roki nazaj ven.
Sploh ne morem verjeti kako dobro se godi.
Lahko bi se ujela v vse te trenutke in jim ne bi pustila, da bi se kdaj končali. Samo potem ne bi bili tako sladki.
Resno ne morem biti več resna. Kdaj se je to zgodilo?

A veš tisti moment, ko se začne vrteti pesem Call Me Maybe in se jo na glas prepeva na avtocesti, ko poskuša na cestninski ustvariti nasmejanega smeškota.
Točno ta moment.

Skratka...
Danes smo se znašli v SEM-u. Slovenski etnogradski muzej. Verjetno ima najboljšo kratico. Sem.
Začeli smo nič kaj optimistično. Nekaj nejevolje. Nekaj nesporazuma. Ampak smo se vdali v usodo.
Najbolj me je pritegnila fotografsk-literarni projekt Barve Koroške, ki opisuje zgodbe različnih priseljencev v Celovec iz vsega sveta. Že sama fotografija pove veliko besed, poleg tega pa so zapisane še njihove zgodbe.
Naučila sem se tudi kako cerkveni zvon zvoni. Očitno vsi to vejo, razen mene. Za tistih vsakih petnajst minut.

Babushka je tako luškana butična trgovinica. Toliko luškanih stvari, da se ti oči svetijo. In našla sem pokerface oblekico. Nisem probala. Mogoče bi res mogla.

Kaj ti bo dežnik, če ga ne moreš odpreti.
Tako, da greš potem v čajnico na čaj. Ker sem ravno v pikčasti obleki iz Londona, ki je bila za čaj s kraljico. Ampak ker nje ni bilo na čaj, sem si našla boljšo družbo.
Za čaj ob petih. Dobesedno.

Taylor Swift - Mine

Razkrita telesa

Že september je. Še ta mesec.
Verjetno bo najbolj zanimiv.

Razstava Razkrita telesa je bila presenetljivo estetska in zanimiva. Poučna.
Pričakovala sem, da se mi bo kje želodec obrnil ali pa da me bo oblilo in se mi zvrtelo. Ponavadi se mi je, ko smo v šoli prišli do živcev, žilic in podobnih arterij pri biologiji.
Ampak tukaj sem občutila to samo enkrat, ko sem slišala ožilje. Potem pa sem se postavila v vlogo nekoga, ki bi se tega lotil z likovne plati in je postalo bolje.
Torej stvar, ki me je najbolj fascinirala so bili možgani, ki jih je zadelo več manjših kapi. Ker izgledajo, kot bi nekaj skurilo tisti predel. Stvari z rakom izgledajo plesnive. Skratka blazno zanimive so se mi zdele te "napake". Sedaj smo se že toliko časa poglabljali v dele človeške lobanje z vseh zornih kotov, da jo še vedno gledam z likovnega vidika. Kot vse mišice, katere sem lani risala. Fasciniralo me je oživlje srca in sem na dan izvlekla beležko in sem začela skicirati. Ker se ni smelo slikati. Ali nekaj.
Risanja noben ni prepovedal.

Zanimiva so bila dejstva, ki so napisana krasila stene. Mogoče imamo pet okusov. Pisalo je tudi, da naj bi depresijo povzročala kombinacija kemičnih reakcij v možganih, vzorcev razmišljanja ter travmatične okoliščine. Ampak zanimivo o kemičnih reakcijah v možganih je nekaj povedanega tudi v sami knjigi Usoda duš, ki pravzaprav govori o reinkernaciji.
Nekaj je na tem.
Beseda dneva pa je bila - papile. To so pravzprav izbočenje sluznice na hrbtišču jezika. Nisem vedela.
Zapleteno je to človeško telo, ni kaj.

Kaj ostane najbolj nadležen občutek - ko v avtu slišiš neko pesem, jo bežno poznaš, veš nekaj ključnih besed in potem doma, ko je že pozabljena in se jo ponovno spomniš, takrat ne veš več ničesar. Ne melodije. Ne tistih nekaj ključnih besed, mogoče ostane samo ena, ki pa čisto nič ne koristi. In tavaš v temi.
Torej danes sem slišala neko predelavo, ki je v refrenu vsebovala "baby". Torej, to je vse kar se spomnim. Ker si vedno pozabim zapisati še kaj in potem mi je žal.
Mogoče bi rabila samo radio več poslušati, saj se ves čas ponavljajo ene in iste pesmi.

Gym Class Heroes feat. Adam Levine - Stereo Hearts