Ponedeljek.
Nov teden, nova ponudba.
Javila sem se, da grem po malico. In po rokavičke, takšne s pentljico. Pa še svetleče žabice sem našla. Win-win.
Po kosilu je sledil tak malo deževni sprehod. Ta december ima letos tak turoben pridih. Siv in deževen. Ampak imam vsaj pikčaste dežnike, ki polepšajo ta dež in malo razblinijo to turobno sivino.
In potem sva bila zmenjena za kino. Najprej je seveda moral videti našo novo dnevno sobo, preden sva se odpravila. Sicer je ura tako hitro stekla mimo, da sploh nisva imela časa še prej pokukati malo v Mömax. Pa drugič.
The Hunger Games: Mockingjay. Prvi del.
Sploh ne vem kako sva začela gledati te filme, ker knjig nikoli nisem brala. Mislim, da sva pogledala prvega. Potem smo drugega gledali v kinu, tretjega pa sva se tudi odpravila gledat. On je bil čisto nenavdušen. Meni se je zdel film sicer v redu, ampak po drugi strani pa se je videlo, da je samo uvod na zadnji del. Da je samo tisti most med enim in drugim filmom, da sam po sebi ni tako spektakularen. Res so dobro izvedli tisti del, ko Jennifer Lawrence zapoje, pa ne zaradi njenega petja ampak zaradi vzdušja, ki se ustvari. Ko se pridruži množica. The Hanging tree.
Mogoče kaj preveč izdam, ampak ko je Peeta skočil na njen vrat sem kar malo otrpnila na mestu.
Pa Julianne Moore je avtoritativna sivolasa gospa. Očitno ima letos na sporedu kar nekaj filmov, saj sem jo ob izhodu iz kinodvorane opazila na enem izmed plakatov.
Pet do osmih sva vletela v Mömax, najbolj optimistično. In ja, ob osmih so zaprli.
Ampak sva se osredotočila zgolj na posteljnino in tam na hitro pregledala vse. Ustavili so me, ko sem mu želela pokazati tisto s pisanimi črkami, pa so naju zaustavili. Ker so tako ali pa tako že zaprli. Ampak sem vedela, da je za vogalom in jo ni med vsemi poste linami. Samo se na koncu sploh nisva odločila zanjo. Sva se za eno modro in eno z imeni mest. Luštni in grafično zelo izraziti.
In ne moreš mimo še ene igre Enke z našo družino. Preprosto ne gre.
Torek.
Izgubljena med brskanjem po spletu. Ko začneš iskati stvari za darila in se malo izgubiš. Malo precej v realnosti mišljeno.
Dopisovanje glede rokovnikov. Ker sem bila poleg dejstva, da sem vse sama ustvarila, ampak sem potem postala vezni člen med tiskanjem in prodajo. Meh.
Takšen luksuz, da sem dobila dostavljene, onedva pa sta dobila en "tour" naše delavnice. Še en win-win.
Res je eno posebno doživetje, ko primeš v roko izdelek, ki si ga tako dolgo ustvarjal na zaslonu. In je tam pred teboj v škatli zložen. Vse moje štiri živalice.
Tisti "tour" je bil tako dolg, da sem se šla vmes preobleč in sva se odpravili en krog. Malo hrane in malo ogleda možnih omaric za v dnevno sobo. Vse nekako izgledajo z detajlom novega parketa, ki ga imamo. Ampak dokler ga nimaš poleg, se vse samo zdi isto.
Za mamo in njen rojstni dan smo jo presenetili s tem, da smo jo peljali v kazino.
Vse sva napakirali v avto in smo šli kar proti Kongu. Ker pač zgooglaš, da tam slavljenec dobi še dodatnih 20€ igralnega denarja.
Ko so nas vse popisali in smo dobili vsak svojih 5€, sta bila mama in ata prva na avtomatih. Midve z mami sva se bolj ogreli za bingo.
Dejansko sva kvarili starostno povprečje, predvsem jaz. Sami upokojenci. In midve.
Pa še vsi so imeli več kot 5 kartic na mizi, midve pa vsaka svojo. Ups.
Zavedala sem se kako hitro padeš v to igranje, ko klikaš tisti butasti knof in gledaš kako izgubljaš točke, denar. Ampak, ko je tako težko pritisniti gumb za izdajanje. Vedno v upanju, da bo boljše. In ti samo odvzema. Kot tista kroglica pri ruleti, ko čudno poskakuje.
Ni kaj. Smo imeli vsaj izlet. Končali nekje okoli nule in se z veseljem zarili pod tople odeje postelje.
Sreda.
Zjutraj je bilo pestro. Predvsem zato, ker so bili sami problemi s podlogami.
In printom. Sploh, ko nama je postalo jasno, da je nekje vmes zmanjkalo rumene. Pa vse jovo na novo. Zmenjena sem bila za obisk bienala, pa sva na koncu morali obe odpovedati. Meni se je vse pakiranje zavleklo, njej pa faks. Jutri preizkusiva srečo.
Ko sem imela vse podloge spakirane in vse rokovnike v škatlah ter kovček v avtu, sem se odpravila v Ljubljano.
Na koncu se je izkazalo tako, da bom prestavila dostavo na čar prižiga lučk in da bom dobila pomoč pri nošenju škatel.
Ampak najprej malo vertikalnosti. Ležanje.
Kuhinja je čudovita v realnosti. Nekaj sva se igrala z vzorci in izbirala, tako da sem se jaz še naprej igrala in naredila en primer kako bi lahko izgledalo. Sfotošopana kuhinja. In ko sem stopila notri in pogledala je bila čisto takšna. Tam pred mano. Pikasta kuhinja.
Najslabša stvar tega prazničnega decembra in lučk v Ljubljani, je iskanje parkirišča.
Z mojim se nisem hotela lotiti iskanja parkirišča v modrih conah, saj se mi zdi, da bi bila na koncu oba živčna. Pa sva raje izbrala tisto bolj "ziher" rešitev - garažno hišo. Ampak kaj, ko je bila tista pod Kongresnim trgom zaprta. Pa sva naredila en krog, optimistično, do tiste, ki je pod trgom republike. Takoj sva dobila prazen parkirni prostor.
Vsak s svojo škatlo sva se odpravila v stari del Ljubljane, v Smile concept store.
Ni bilo ravno idealno, ker je deževalo, bile so pa lučke. In moje neizmerno veselje, do njih!
Ne tistih, ki so bile v nekih oblikah, ampak tistih naključnih na drevesih in teh rumenkastih. Luštno.
In ko sva čez deževno Ljubljano, ki se je napolnila s kančkom prazničnega duha in vonja po kuhanem vinu, potem sva končno prispela do trgovinice, ki je bila res polna. Komaj sva se prebila do pulta, da sem predala dostavljeno.
In toliko luštnih stvari. Da sem naslednjih nekaj minut samo cvilila, ko sem kazala s prstom na vsako stvar, ki sem jo videla. Polno lisičk in sovic. Pa še KONOČZASPI izdelki zapolnjujejo sedaj ta prostor. Ker res najdejo svoje mesto med vsem. Pa podlogice so tam poleg pulta.
Skratka potem sva šla malo sproščeno naokoli. Brez škatel v rokah, ampak z roko v roki. Do kuhančka, da se pogrejeva. Potem sva se počasi vrnila k avtomobilu, da sva šla naprej z opravki.
Pri sosedih so dobili novega prebivalca, pa so šli fantje proslavit. Sosedi pa sva malo poklepetali. Ker sem jo takoj, ko sta se odpeljala, klicala kaj počne. Pa sem šla na čaj in klepet.
Hranjenje mi je šlo res slabo.
Naključja. Spletna serija. Meh. Ne razumem. Premalo povedano. Toliko misterioznosti, da ti sploh ni nič jasno.
Četrtek.
Ker je prejšnji dan bienale ilustracije odpadlo, sva to nadoknadili danes.
Nekako sem se navadila na parkirišče v Prulah in še vedno rada tam avto pustim, da se malo sprehodim do centra. Nekako sva obe malo zamujali, saj sem se jaz po napačni ulici odpeljala v čisto napačno smer. Sploh ne vem kako. Skratka na koncu sva bili dobro minuto narazen na mestu srečanja.
Za hitro kosilo pač pride prav skok v McDonalds. Jaz imam za kosilo čisto dovolj "čiza in tamal pomfri". Na študentske bone že dobiš skoraj preveč hrane.
Jaz se vedno veselim, ko pride naokoli čas za bienale ilustracije.
Ker je to vedno priložnost, da vidiš originalne ilustracije. Pa čeprav za steklom, ampak jih lahko čisto od blizu, da vidiš poteze čopiča, da vidiš teksturo lista, da vidiš tiste popravke, ki so potem popravljeni. In da primerjaš, kako izstopa od printa, ki konča v knjigi.
Pa še poleti na pikniku sem spoznala tisto, ki je letos prejela nagrado Hinka Smrekarja. Res občudujem detajle.
Ko je odhitela v službo, sem jaz ostala sama v prostoru in si še nekaj časa namenila, da sem bila očarana nad ilustriranim svetom, preden sem se odpravila ven. V svet.
Gospod na blagajni nama je razložil, da je bilo včeraj čisto noro, ko je bil brezplačen vstop. Kar je pomenilo, da je bilo dobro, da nisva šli včeraj. Ker potem nimaš časa in priložnosti, da si zares ogledaš razstavo, ker vsi samo hitijo in jim zakrivaš pogled. Ali pa ga oni tebi.
Še skok do Konzorcija in potem sem šla po avto, da sem se zapeljala v BTC. Moj me je že čakal v Emporiumu. Odločen, da si morava najti novo zimsko garderobo. Mislim moj plašč je že kar odslužil svoje, on pa je rabil malo toplejšo bundo. Jaz pa sem nujno rabila še bundo, za smučat in to. Jaz se sicer nisem najbolj strinjala, ampak naj bo.
Prehodila sva Emporium. Avto postila tu. Se sprehodila v Halo 12 in jo pregledala. Skozi Citypark. Skozi Intersport in skozi Halo A. Za okrepčilo sva šla na Hot Horsa. Skratka bila je dilem, da bi ostala do pol devetih, da bi se dobili na pijači, pa se je zdelo preveč, ampak je potem v resnici zmanjkalo časa.
Štiri urni in pol šoping. In to uspešen, saj sva našla kar sva iskala. On bundo, jaz plašč in bundo.
Potem pa smo šli na pijačo in malo sem čutila, da bodo noge kar odpadle, ker sva vse to prehodila.
Vsak s svojim jeklenim konjičkom domov.
Nov teden, nova ponudba.
Javila sem se, da grem po malico. In po rokavičke, takšne s pentljico. Pa še svetleče žabice sem našla. Win-win.
Po kosilu je sledil tak malo deževni sprehod. Ta december ima letos tak turoben pridih. Siv in deževen. Ampak imam vsaj pikčaste dežnike, ki polepšajo ta dež in malo razblinijo to turobno sivino.
In potem sva bila zmenjena za kino. Najprej je seveda moral videti našo novo dnevno sobo, preden sva se odpravila. Sicer je ura tako hitro stekla mimo, da sploh nisva imela časa še prej pokukati malo v Mömax. Pa drugič.
The Hunger Games: Mockingjay. Prvi del.
Sploh ne vem kako sva začela gledati te filme, ker knjig nikoli nisem brala. Mislim, da sva pogledala prvega. Potem smo drugega gledali v kinu, tretjega pa sva se tudi odpravila gledat. On je bil čisto nenavdušen. Meni se je zdel film sicer v redu, ampak po drugi strani pa se je videlo, da je samo uvod na zadnji del. Da je samo tisti most med enim in drugim filmom, da sam po sebi ni tako spektakularen. Res so dobro izvedli tisti del, ko Jennifer Lawrence zapoje, pa ne zaradi njenega petja ampak zaradi vzdušja, ki se ustvari. Ko se pridruži množica. The Hanging tree.
Mogoče kaj preveč izdam, ampak ko je Peeta skočil na njen vrat sem kar malo otrpnila na mestu.
Pa Julianne Moore je avtoritativna sivolasa gospa. Očitno ima letos na sporedu kar nekaj filmov, saj sem jo ob izhodu iz kinodvorane opazila na enem izmed plakatov.
Pet do osmih sva vletela v Mömax, najbolj optimistično. In ja, ob osmih so zaprli.
Ampak sva se osredotočila zgolj na posteljnino in tam na hitro pregledala vse. Ustavili so me, ko sem mu želela pokazati tisto s pisanimi črkami, pa so naju zaustavili. Ker so tako ali pa tako že zaprli. Ampak sem vedela, da je za vogalom in jo ni med vsemi poste linami. Samo se na koncu sploh nisva odločila zanjo. Sva se za eno modro in eno z imeni mest. Luštni in grafično zelo izraziti.
In ne moreš mimo še ene igre Enke z našo družino. Preprosto ne gre.
 |
| Lučke! |
Torek.
Izgubljena med brskanjem po spletu. Ko začneš iskati stvari za darila in se malo izgubiš. Malo precej v realnosti mišljeno.
Dopisovanje glede rokovnikov. Ker sem bila poleg dejstva, da sem vse sama ustvarila, ampak sem potem postala vezni člen med tiskanjem in prodajo. Meh.
Takšen luksuz, da sem dobila dostavljene, onedva pa sta dobila en "tour" naše delavnice. Še en win-win.
Res je eno posebno doživetje, ko primeš v roko izdelek, ki si ga tako dolgo ustvarjal na zaslonu. In je tam pred teboj v škatli zložen. Vse moje štiri živalice.
Tisti "tour" je bil tako dolg, da sem se šla vmes preobleč in sva se odpravili en krog. Malo hrane in malo ogleda možnih omaric za v dnevno sobo. Vse nekako izgledajo z detajlom novega parketa, ki ga imamo. Ampak dokler ga nimaš poleg, se vse samo zdi isto.
Za mamo in njen rojstni dan smo jo presenetili s tem, da smo jo peljali v kazino.
Vse sva napakirali v avto in smo šli kar proti Kongu. Ker pač zgooglaš, da tam slavljenec dobi še dodatnih 20€ igralnega denarja.
Ko so nas vse popisali in smo dobili vsak svojih 5€, sta bila mama in ata prva na avtomatih. Midve z mami sva se bolj ogreli za bingo.
Dejansko sva kvarili starostno povprečje, predvsem jaz. Sami upokojenci. In midve.
Pa še vsi so imeli več kot 5 kartic na mizi, midve pa vsaka svojo. Ups.
Zavedala sem se kako hitro padeš v to igranje, ko klikaš tisti butasti knof in gledaš kako izgubljaš točke, denar. Ampak, ko je tako težko pritisniti gumb za izdajanje. Vedno v upanju, da bo boljše. In ti samo odvzema. Kot tista kroglica pri ruleti, ko čudno poskakuje.
Ni kaj. Smo imeli vsaj izlet. Končali nekje okoli nule in se z veseljem zarili pod tople odeje postelje.
Sreda.
Zjutraj je bilo pestro. Predvsem zato, ker so bili sami problemi s podlogami.
In printom. Sploh, ko nama je postalo jasno, da je nekje vmes zmanjkalo rumene. Pa vse jovo na novo. Zmenjena sem bila za obisk bienala, pa sva na koncu morali obe odpovedati. Meni se je vse pakiranje zavleklo, njej pa faks. Jutri preizkusiva srečo.
Ko sem imela vse podloge spakirane in vse rokovnike v škatlah ter kovček v avtu, sem se odpravila v Ljubljano.
Na koncu se je izkazalo tako, da bom prestavila dostavo na čar prižiga lučk in da bom dobila pomoč pri nošenju škatel.
Ampak najprej malo vertikalnosti. Ležanje.
Kuhinja je čudovita v realnosti. Nekaj sva se igrala z vzorci in izbirala, tako da sem se jaz še naprej igrala in naredila en primer kako bi lahko izgledalo. Sfotošopana kuhinja. In ko sem stopila notri in pogledala je bila čisto takšna. Tam pred mano. Pikasta kuhinja.
Najslabša stvar tega prazničnega decembra in lučk v Ljubljani, je iskanje parkirišča.
Z mojim se nisem hotela lotiti iskanja parkirišča v modrih conah, saj se mi zdi, da bi bila na koncu oba živčna. Pa sva raje izbrala tisto bolj "ziher" rešitev - garažno hišo. Ampak kaj, ko je bila tista pod Kongresnim trgom zaprta. Pa sva naredila en krog, optimistično, do tiste, ki je pod trgom republike. Takoj sva dobila prazen parkirni prostor.
Vsak s svojo škatlo sva se odpravila v stari del Ljubljane, v Smile concept store.
Ni bilo ravno idealno, ker je deževalo, bile so pa lučke. In moje neizmerno veselje, do njih!
Ne tistih, ki so bile v nekih oblikah, ampak tistih naključnih na drevesih in teh rumenkastih. Luštno.
In ko sva čez deževno Ljubljano, ki se je napolnila s kančkom prazničnega duha in vonja po kuhanem vinu, potem sva končno prispela do trgovinice, ki je bila res polna. Komaj sva se prebila do pulta, da sem predala dostavljeno.
In toliko luštnih stvari. Da sem naslednjih nekaj minut samo cvilila, ko sem kazala s prstom na vsako stvar, ki sem jo videla. Polno lisičk in sovic. Pa še KONOČZASPI izdelki zapolnjujejo sedaj ta prostor. Ker res najdejo svoje mesto med vsem. Pa podlogice so tam poleg pulta.
Skratka potem sva šla malo sproščeno naokoli. Brez škatel v rokah, ampak z roko v roki. Do kuhančka, da se pogrejeva. Potem sva se počasi vrnila k avtomobilu, da sva šla naprej z opravki.
Pri sosedih so dobili novega prebivalca, pa so šli fantje proslavit. Sosedi pa sva malo poklepetali. Ker sem jo takoj, ko sta se odpeljala, klicala kaj počne. Pa sem šla na čaj in klepet.
Hranjenje mi je šlo res slabo.
Naključja. Spletna serija. Meh. Ne razumem. Premalo povedano. Toliko misterioznosti, da ti sploh ni nič jasno.
 |
| Sama sem ostala, med ilustracijami. |
Četrtek.
Ker je prejšnji dan bienale ilustracije odpadlo, sva to nadoknadili danes.
Nekako sem se navadila na parkirišče v Prulah in še vedno rada tam avto pustim, da se malo sprehodim do centra. Nekako sva obe malo zamujali, saj sem se jaz po napačni ulici odpeljala v čisto napačno smer. Sploh ne vem kako. Skratka na koncu sva bili dobro minuto narazen na mestu srečanja.
Za hitro kosilo pač pride prav skok v McDonalds. Jaz imam za kosilo čisto dovolj "čiza in tamal pomfri". Na študentske bone že dobiš skoraj preveč hrane.
Jaz se vedno veselim, ko pride naokoli čas za bienale ilustracije.
Ker je to vedno priložnost, da vidiš originalne ilustracije. Pa čeprav za steklom, ampak jih lahko čisto od blizu, da vidiš poteze čopiča, da vidiš teksturo lista, da vidiš tiste popravke, ki so potem popravljeni. In da primerjaš, kako izstopa od printa, ki konča v knjigi.
Pa še poleti na pikniku sem spoznala tisto, ki je letos prejela nagrado Hinka Smrekarja. Res občudujem detajle.
Ko je odhitela v službo, sem jaz ostala sama v prostoru in si še nekaj časa namenila, da sem bila očarana nad ilustriranim svetom, preden sem se odpravila ven. V svet.
Gospod na blagajni nama je razložil, da je bilo včeraj čisto noro, ko je bil brezplačen vstop. Kar je pomenilo, da je bilo dobro, da nisva šli včeraj. Ker potem nimaš časa in priložnosti, da si zares ogledaš razstavo, ker vsi samo hitijo in jim zakrivaš pogled. Ali pa ga oni tebi.
Še skok do Konzorcija in potem sem šla po avto, da sem se zapeljala v BTC. Moj me je že čakal v Emporiumu. Odločen, da si morava najti novo zimsko garderobo. Mislim moj plašč je že kar odslužil svoje, on pa je rabil malo toplejšo bundo. Jaz pa sem nujno rabila še bundo, za smučat in to. Jaz se sicer nisem najbolj strinjala, ampak naj bo.
Prehodila sva Emporium. Avto postila tu. Se sprehodila v Halo 12 in jo pregledala. Skozi Citypark. Skozi Intersport in skozi Halo A. Za okrepčilo sva šla na Hot Horsa. Skratka bila je dilem, da bi ostala do pol devetih, da bi se dobili na pijači, pa se je zdelo preveč, ampak je potem v resnici zmanjkalo časa.
Štiri urni in pol šoping. In to uspešen, saj sva našla kar sva iskala. On bundo, jaz plašč in bundo.
Potem pa smo šli na pijačo in malo sem čutila, da bodo noge kar odpadle, ker sva vse to prehodila.
Vsak s svojim jeklenim konjičkom domov.
Ni komentarjev:
Objavite komentar