Četrtek.
Ko enkrat nastopi božič, ti je počasi jasno, da se bo leto zdaj zdaj izteklo. Vse je lučkasto in smrekčasto, z darilci in pričakovanji. Z druženjem, kuhanim vinom in načrti za silvestrovo.
Zbudili smo se v eno navadno jutro. Če ne bi bilo smrečice in datuma bi človek pomislil, da smo nekje bolj pri začetku novembra ali proti koncu oktobra, ne pa decembra.
Smrečica se je bahala v dnevni sobi, pa vendar ni bilo pod njo nobenih daril, samo komplet Jaffa keksov, tisti 3+1, ki je bil že včeraj tam.
Mogoče se je božiček ustrašil brata, ki je kot ponavadi spal v dnevni in se ni želel tihotapiti z vsemi darili.
Pa smo šli iskat tista, ki so bila pri mami, spodaj. En kup sladkarij in potica za zajtrk.
Sodoku, križanke in remi.
Darila! Božičku je uspelo pretihotapiti vsa darila pod smrečico medtem, ko nas ni bilo. Tako, da so bile velike škatle za vsakega pod smrečico. Ampak najbolj pridna pa je bila bratova punca, vsaj po velikosti in količini škatel.
Danes je bil že ob enih na mizi golaž, ker nekako se je izkazalo, da smo od tiste potice dopoldne, že kar lačni.
Potem pa Enka, Enka in še enkrat Enka.
Z Ronom sva samo skočila na sprehod in nazajgrede v daljavi videla, da smo dobili obisk.
In obisk je bil totalno navdušen nad darilom, ki je bilo zavito v ogromni škatli. Najbolj mehak in prikupen medvedek.
Pa smo igrali.
Monopoly, kjer sta prevladovali dve tajkunki in sta fanta bankrotirala, jaz pa bi verjetno takoj nekje za njima.
Pa smo imeli večerjo za presekat vso sladkobo. Malo narezka.
Da smo potem kot nori igrali Enko naprej.
Petek.
Zjutraj sem bila doma. Dopoldne že po nakupih.
Malo tu, malo tam.
Ko sem vse napakirala, sem se spravila od doma in naredila še en postanek po trgovinah.
Nakupila sem vse potrebno za kosilo. Za njegove domače.
Vsebovalo pa je tortilje z mletim mesom, popečena piščančja nabodla, gratiniran brokoli s korenjem ter v pečici pečen pomfri.
Pa da ne pozabim so bili še čokoladni pudingi z borovnicami in malinami.
Skratka prava pojedina, ki se je začela v ravno obratnem vrstnem redu od naštetega. Od sladice proti ostalim jedem. Pa še pri tem, ko sem imela tortilje narejene se je potem tri četrt jedi pripravljalo v pečici. Jaz sem samo na vsake toliko obrnila nabodala in smo imeli pojedino.
Res pojedino.
Čakala so jih božična darila pod smrečico, mene pa tudi. Mislim, da so bili vsi precej navdušeni. Karte za gledališče, knjiga polna dobrih misli, najbolj "stajliš" pulover, zame pa čaj ingverja in limone.
Res sva imela dober načrt za darila. Najbolje, da si tudi drugo leto zapisujem kakšne želje, da potem zadnji trenutek nebo kakšnih težav in bova imela tako gladko potekajoče nakupovanje kot to leto.
Preizkusili smo še Dixit, ki sva ga dobila za božička. Pa je kar zanimiva igra, samo malo bolj bi se morali še uigrati, pa bi šlo še bolje.
Njegovi so se odpravili domov. Moj je odpeketal na večerjo. Jaz pa sem poklicala sosedo, ki je tudi ostala sama, da sva malo pokramljali.
Ob ingverjevim čajem, ki je res presenetljivo dober. Sem mislila, da bo bolj okus po ingverju, pa se je izkazalo za nasprotno. Kar je odlično.
Skratka midve sva se tako vživeli v pogovor o tem kako sta se imela na decembrskem dopustu, da sva kar malo načrtovali leto 2015. Ups.
Nekaj se je omenjal London, pa poletje v Dalmaciji, Valencia. Tam nekje.
Luštno je gledati slike na internetu in poceni letalske karte.
Še fante morava zvabiti na najino navdušeno stran.
Sobota.
Kdo bi vedel kako se bo ta dan začel.
Najprej sem zunaj videla, da počasi začenja snežiti in to sporočila tudi v sosednji blok. Pa sva bili zmenjeni za en sprehod do trgovine, ker je ravno luštno dolga pot. No, tja je res že lepo snežilo in je že avtomobile malo zamedlo. Pa sem pokazala na mojo avtomobilsko tablico, češ lej kako jo je zasnežilo. Pa sva šli mimo. Nabavili vse v Hoferju in šli domov. No, na poti nazaj ni več snežilo pa še sneg je kar izginil z avtomobilov. Zanimivo se mi je zdelo, da je moja tablica še vedno zasnežena. In ko sem gledala v tisti smeri se mi je končno posvetilo. Tablic sploh ni bilo več gor.
Da sem se prepričala sem šla še na sprednji konec avtomobila.
Avtomobilske tablice so mi ukradli!
Res hvala, res hvala… saj zaznate ves sarkazem.
No, ker nisva sami tega ugotavljali, nama je mimoidoči svetoval, da prijavim tatvino. In sem klicala 113, da prijavim to veliko nevšečnost.
Čez pol ure sta se prikazala dva policaja, ki sta naredila zapisnik in svetovala, da grem pač po nove, ker verjetno jih nikoli več ne bom videla. Šment.
Pa res mi je bila najbolj kul moja registracija. Kr ma sto enaindvajset.
Verjetno je kranjska tablica najbolj izstopala med vsemi ljubljanskimi ali pa je bil kakšen drug razlog. Skratka sedaj je avto čisto čuden.
Potrebovala sem en čaj za pomiritev in sporočiti mati novico. Ampak v soboto ob dvanajstih že težko kaj narediš, tako da se zgodba nadaljuje v ponedeljek. Upam, da avto ostane do takrat.
No, in potem smo bili dogovorjeni za kosilo. Pri nama. Ampak je moj malo obležal, pa sem šla še enkrat do sosedov s posodami polnimi vročega mesa in tortilij, za kosilo. Onadva pa sta poskrbela za prilogo.
Skratka na čaju in kosilu pri sosedih sem se sama danes potikala. Avto pa je bil še vedno brez tablic.
Hrana te kar uspava, sploh če je toplo in mamljiv kavč v igri. Pa sem se rajši odpravila nazaj in se pridružila v postelji. Da sva malo še poležavala.
Potem pa sva začela gledati posnetke letečih veveric in sladkosnede poletuše. Luštne jadralne živalice.
Nedelja.
Na vrsti so bili še moji, da pridejo iskat kar jim je božiček pustil pod smrečico.
Z bratom sva bila cel čas na vezi, saj se je vračal z morja. Predčasno, ker je bila doli takšna burja, da je bilo bolje, če sta se s punco odpravila kar nazaj proti Ljubljani. Oziroma do Grosuplja še na krajši postanek. Res je bil krajši, saj je že kmalu klical, kam točno morata, ker gresta do naju.
Midva sva na hitro skočila še v trgovino, da bi nakupila nekaj sestavin za kosilo.
In ko sva prišla ven, sva pred Hoferjam videla en Volvo, ki je krožil po parkirišču.
Imela sta spremstvo do parkrišča, potem pa smo se vsi štirje zaplejali v garažo. Da sem imela pomoč pri nošenju tiste vrečke iz trgovine, ki je bila v avtomobilu.
Kitajski poker in rižota za štiri. Jaz sem eno rundo izpustila. Potem pa se je izkazalo, da sem pri tej rundi pridobila ravno toliko, da so mi "poplačali" za kosilo.
Še starša sta nekje med našo igro prispela.
Nismo dolgo čakali preden je sledil turnir Enke. Potem so bili kruhki s poli in sirom za presekat.
Pa smo spet malo pokartali. Pa so bila darila za presekat. Pa smo spet kartali naprej, ko smo gledali sladkarije pod mizo. Saj niso dolgo držale.
Vmes smo presekali še z enim Dobblom.
Karte za gledališče. Ena knjiga za očeta. Nekaj za zdravje za mati. Še ena knjiga za oba. In velik paket od mojih za mojega. Prav luštno je opazovati ljudi, ko odpirajo darila. Sploh, če so jim všeč.
Moj je bil čisto izčrpan, jaz pa tudi malo, tako da so se počasi kar odpravili domov. Ta Enka je kar naporen šport, pa še malo iz forme sem padle, ko me dolgo ni bilo doma. Ni mi pa šlo slabo.
Oddala sem še prometno in ostale dokumente, ki bi pomagali za pridobitev novih tablic.
Ko enkrat nastopi božič, ti je počasi jasno, da se bo leto zdaj zdaj izteklo. Vse je lučkasto in smrekčasto, z darilci in pričakovanji. Z druženjem, kuhanim vinom in načrti za silvestrovo.
Zbudili smo se v eno navadno jutro. Če ne bi bilo smrečice in datuma bi človek pomislil, da smo nekje bolj pri začetku novembra ali proti koncu oktobra, ne pa decembra.
Smrečica se je bahala v dnevni sobi, pa vendar ni bilo pod njo nobenih daril, samo komplet Jaffa keksov, tisti 3+1, ki je bil že včeraj tam.
Mogoče se je božiček ustrašil brata, ki je kot ponavadi spal v dnevni in se ni želel tihotapiti z vsemi darili.
Pa smo šli iskat tista, ki so bila pri mami, spodaj. En kup sladkarij in potica za zajtrk.
Sodoku, križanke in remi.
Darila! Božičku je uspelo pretihotapiti vsa darila pod smrečico medtem, ko nas ni bilo. Tako, da so bile velike škatle za vsakega pod smrečico. Ampak najbolj pridna pa je bila bratova punca, vsaj po velikosti in količini škatel.
Danes je bil že ob enih na mizi golaž, ker nekako se je izkazalo, da smo od tiste potice dopoldne, že kar lačni.
Potem pa Enka, Enka in še enkrat Enka.
Z Ronom sva samo skočila na sprehod in nazajgrede v daljavi videla, da smo dobili obisk.
In obisk je bil totalno navdušen nad darilom, ki je bilo zavito v ogromni škatli. Najbolj mehak in prikupen medvedek.
Pa smo igrali.
Monopoly, kjer sta prevladovali dve tajkunki in sta fanta bankrotirala, jaz pa bi verjetno takoj nekje za njima.
Pa smo imeli večerjo za presekat vso sladkobo. Malo narezka.
Da smo potem kot nori igrali Enko naprej.
Petek.
Zjutraj sem bila doma. Dopoldne že po nakupih.
Malo tu, malo tam.
Ko sem vse napakirala, sem se spravila od doma in naredila še en postanek po trgovinah.
Nakupila sem vse potrebno za kosilo. Za njegove domače.
Vsebovalo pa je tortilje z mletim mesom, popečena piščančja nabodla, gratiniran brokoli s korenjem ter v pečici pečen pomfri.
Pa da ne pozabim so bili še čokoladni pudingi z borovnicami in malinami.
Skratka prava pojedina, ki se je začela v ravno obratnem vrstnem redu od naštetega. Od sladice proti ostalim jedem. Pa še pri tem, ko sem imela tortilje narejene se je potem tri četrt jedi pripravljalo v pečici. Jaz sem samo na vsake toliko obrnila nabodala in smo imeli pojedino.
Res pojedino.
Čakala so jih božična darila pod smrečico, mene pa tudi. Mislim, da so bili vsi precej navdušeni. Karte za gledališče, knjiga polna dobrih misli, najbolj "stajliš" pulover, zame pa čaj ingverja in limone.
Res sva imela dober načrt za darila. Najbolje, da si tudi drugo leto zapisujem kakšne želje, da potem zadnji trenutek nebo kakšnih težav in bova imela tako gladko potekajoče nakupovanje kot to leto.
Preizkusili smo še Dixit, ki sva ga dobila za božička. Pa je kar zanimiva igra, samo malo bolj bi se morali še uigrati, pa bi šlo še bolje.
Njegovi so se odpravili domov. Moj je odpeketal na večerjo. Jaz pa sem poklicala sosedo, ki je tudi ostala sama, da sva malo pokramljali.
Ob ingverjevim čajem, ki je res presenetljivo dober. Sem mislila, da bo bolj okus po ingverju, pa se je izkazalo za nasprotno. Kar je odlično.
Skratka midve sva se tako vživeli v pogovor o tem kako sta se imela na decembrskem dopustu, da sva kar malo načrtovali leto 2015. Ups.
Nekaj se je omenjal London, pa poletje v Dalmaciji, Valencia. Tam nekje.
Luštno je gledati slike na internetu in poceni letalske karte.
Še fante morava zvabiti na najino navdušeno stran.
Sobota.
Kdo bi vedel kako se bo ta dan začel.
Najprej sem zunaj videla, da počasi začenja snežiti in to sporočila tudi v sosednji blok. Pa sva bili zmenjeni za en sprehod do trgovine, ker je ravno luštno dolga pot. No, tja je res že lepo snežilo in je že avtomobile malo zamedlo. Pa sem pokazala na mojo avtomobilsko tablico, češ lej kako jo je zasnežilo. Pa sva šli mimo. Nabavili vse v Hoferju in šli domov. No, na poti nazaj ni več snežilo pa še sneg je kar izginil z avtomobilov. Zanimivo se mi je zdelo, da je moja tablica še vedno zasnežena. In ko sem gledala v tisti smeri se mi je končno posvetilo. Tablic sploh ni bilo več gor.
Da sem se prepričala sem šla še na sprednji konec avtomobila.
Avtomobilske tablice so mi ukradli!
Res hvala, res hvala… saj zaznate ves sarkazem.
No, ker nisva sami tega ugotavljali, nama je mimoidoči svetoval, da prijavim tatvino. In sem klicala 113, da prijavim to veliko nevšečnost.
Čez pol ure sta se prikazala dva policaja, ki sta naredila zapisnik in svetovala, da grem pač po nove, ker verjetno jih nikoli več ne bom videla. Šment.
Pa res mi je bila najbolj kul moja registracija. Kr ma sto enaindvajset.
Verjetno je kranjska tablica najbolj izstopala med vsemi ljubljanskimi ali pa je bil kakšen drug razlog. Skratka sedaj je avto čisto čuden.
Potrebovala sem en čaj za pomiritev in sporočiti mati novico. Ampak v soboto ob dvanajstih že težko kaj narediš, tako da se zgodba nadaljuje v ponedeljek. Upam, da avto ostane do takrat.
No, in potem smo bili dogovorjeni za kosilo. Pri nama. Ampak je moj malo obležal, pa sem šla še enkrat do sosedov s posodami polnimi vročega mesa in tortilij, za kosilo. Onadva pa sta poskrbela za prilogo.
Skratka na čaju in kosilu pri sosedih sem se sama danes potikala. Avto pa je bil še vedno brez tablic.
Hrana te kar uspava, sploh če je toplo in mamljiv kavč v igri. Pa sem se rajši odpravila nazaj in se pridružila v postelji. Da sva malo še poležavala.
Potem pa sva začela gledati posnetke letečih veveric in sladkosnede poletuše. Luštne jadralne živalice.
 |
| Posuto s snežinkami. |
Nedelja.
Na vrsti so bili še moji, da pridejo iskat kar jim je božiček pustil pod smrečico.
Z bratom sva bila cel čas na vezi, saj se je vračal z morja. Predčasno, ker je bila doli takšna burja, da je bilo bolje, če sta se s punco odpravila kar nazaj proti Ljubljani. Oziroma do Grosuplja še na krajši postanek. Res je bil krajši, saj je že kmalu klical, kam točno morata, ker gresta do naju.
Midva sva na hitro skočila še v trgovino, da bi nakupila nekaj sestavin za kosilo.
In ko sva prišla ven, sva pred Hoferjam videla en Volvo, ki je krožil po parkirišču.
Imela sta spremstvo do parkrišča, potem pa smo se vsi štirje zaplejali v garažo. Da sem imela pomoč pri nošenju tiste vrečke iz trgovine, ki je bila v avtomobilu.
Kitajski poker in rižota za štiri. Jaz sem eno rundo izpustila. Potem pa se je izkazalo, da sem pri tej rundi pridobila ravno toliko, da so mi "poplačali" za kosilo.
Še starša sta nekje med našo igro prispela.
Nismo dolgo čakali preden je sledil turnir Enke. Potem so bili kruhki s poli in sirom za presekat.
Pa smo spet malo pokartali. Pa so bila darila za presekat. Pa smo spet kartali naprej, ko smo gledali sladkarije pod mizo. Saj niso dolgo držale.
Vmes smo presekali še z enim Dobblom.
Karte za gledališče. Ena knjiga za očeta. Nekaj za zdravje za mati. Še ena knjiga za oba. In velik paket od mojih za mojega. Prav luštno je opazovati ljudi, ko odpirajo darila. Sploh, če so jim všeč.
Moj je bil čisto izčrpan, jaz pa tudi malo, tako da so se počasi kar odpravili domov. Ta Enka je kar naporen šport, pa še malo iz forme sem padle, ko me dolgo ni bilo doma. Ni mi pa šlo slabo.
Oddala sem še prometno in ostale dokumente, ki bi pomagali za pridobitev novih tablic.
Ni komentarjev:
Objavite komentar