Petek.
Te datumi za oddajo dispozicije mi niso ravno najbolj po godu. Vedno prehitro pride mesec naokoli.
Pa je prišla na vrsto božična playlista. Malo, ravno toliko, da občutim ta decembrski, božični duh. Ki se je pojavil skupaj z lučkami v Ljubljani oziroma po mestih. Lučke!
Tako, da sem si dopoldne naštimala takšno glasbo in poskrbela, da se vse sveti. Ali tam nekje.
Zanimivo je kako hitro se zaposliš z brskanjem po spletu, sploh če malo raziskuješ za ta decembrska darila.
Imela sva prve obiskovalce, ki sta prišla pogledat najino novo kuhinjo. Sedaj izgleda nova, ko ima izredno simpatično steklo v ozadju.
Zadnjič mi je sosedova gospodična razlagala, da igrata enko in to sama, pa sem jo izzvala na dvoboj, ker je v štiri že veliko bolj zanimivo. Sploh, ker imava Upss Enko.
Torej Enka. Piskajoči zvoki na vseh pralnih, pomivalnih in sušilnih napravah. Prav res je vse v roku petih ali desetih minut nehalo delati.
Čokoladni čaj s čilijem, ki sem ga že nekajkrat ponujala, pa potem vedno končava midva pri njiju na obisku in ni priložnosti zanj, tako da danes smo ga vsi preizkusili. Zanimiv, mogoče malo čuden, ker je dišalo prav po čokoladi, kot bi imeli vročo čokolado pred seboj. Pa si preizkustil in je bilo vodeno, ako čajasto in potem občutek čokolade in čez nekaj časa te kar malo zapeče.
Slišala sem zvok kitare iz druge sobe in melodijo "I see fire".
Sobota.
Dopoldne sva bila presneto pridna. Jaz sem se lotila kupa oblačil, ki so sem ga oprala prejšnji dan - tistih pet žeht. Tako, da ko je vstal sem bila že skoraj gotova. Ampak potem pa pride tisti občutek nekoristnosti, da se je odločil, da pomaga. Poslala sem ga pospravit omaro, da sva lahko vsa oblačila zložila vanjo. Na koncu sva vse pospravila s skupnimi močmi. Nekaj stvari je šlo v klet, deka pa v pranje. Pa je bilo vse sveže in urejeno.
Pa še lepo količino obešalnikov sem zaplenila. Ups.
Kosilo pri mami. Za njen rojstni dan se je družina zbrala na enem izmed tistih odličnih domačih kosil. Imeli smo isti tajming, saj smo se srečali na parkirišču. Še Ron je prišel.
Poleg mame nas je ves vesel pričakal moj mali bratranec, ki je kot nor začel cvilit od navdušenja, ko je zagledal pasjega spremljevalca.
Tokrat sem ga vsem predstavila in potem smo stali v dnevni in razpravljali, ker noben ni hotel sesti. Saj smo nazdravili na samo zdravje in zavzeli mesta. In potem je bilo tisto odlično kosilo, ko se je miza šibila. Moj je rekel, da je presenečen na kakšnem ogromnem pladnju je bila hrana in koliko vsega. Pečenke, pečena bedrca, ocvrti piščanec, kruhovi cmoki in najboljše - pražen krompir.
Še bratranec in sestrična sta se pridružila in smo se podružili in večino časa smejali malemu bratrancu, ker nismo mogli verjeti izjavam štiriletnega fantiča. Ronu je rekel: "Čeprav si črn, te imamo vsi radi."
No, pri hrani se ni nehalo. Cel čas je bilo zanimivo. Potem je še od brata punca prišla in pet minut miru smo imeli, ko sva na koncu hodnika sedela in jo čakala. Čeprav je na koncu prišlo do te situacije, ko mu je tako zavzeto pripovedovala o Miklavžu in parkljih, da je rekel samo še: "Gremo domov."
Pa smo potem vsi šli. Midva se se ustavila še pri nas doma. Brez družabnih iger za vikend sploh ne gre. Sploh, ko smo vsi na kupu zbrani. Meni je šlo super.
Nedelja.
Zanimivo je bilo v Hoferju v nedeljo dopoldne, ker očitno je pol naselja imelo podoben opravek kot jaz.
Potem pa se je tisti dopoldan razvlekel v spremljanje zimskih športov. Pa še dogovorila sva se za kosilo pri njegovih. Vendar malo bolj pozno, da so se meni grozno zaluštala vmešana jajčka. In oba sva čisto navdušena nad spremljanjem smučarskih skokov. Zato sva bila ob koncu prve serije v nizkem štartu, oba oblečena in obuta, da se odpraviva, takoj ko bo konec, da lahko potem naprej spremljava. Pa še vse naj bi pobrala. In medtem, ko sva se vozila skozi center in ne po obvoznici, sva izvedela dve stvari. Da se najin časovni okvir ne ujema z drugimi in da je bila potem druga serija tako ali tako odpovedana. Ker sva že zapeljala skoraj na avtocesto, se nisva obračala in šla nazaj iskat ostalih, ampak sva nadaljevala pot.
On je bratu pomagal pri fiziki, jaz pa njegovi mami pri kosilu. Asistenca pri rezanju zelenjavi. In ja, prav sem napisala.
Kosilo, pozna večerja pri njegovih. Takoj, ko sta prispeli še sestri in fant od starejše izmed njiju. Tako, da sva vikend preživljala v takšni družinski, veliki zasedbi. Luštno.
In potem smo klepetali. Mislim vsak je bil v svoji razpravi, smo se malo pomešali in nadaljevali.
Po vseh pogovorih o gledališču sva potem, ko sva prišla domov, sem rezervirala predstavo Ko ko komedija. Se že veselim.
Ponedeljek.
Vem da je budilka zvonila, vem da sem bila sredi noči žejna pa se mi res ni dalo po vodo. In vem, da se mora začeti dan. Oh, brezveze.
Po eni strani ne bi šla domov, po drugi pa moram malo. Nekaj početi. Nekaj delati.
Da se ne počutim tako grozno nekoristno.
Saj ne vem, če je potem dan pripomogel k tem, da je bilo počutje ob koncu dneva kaj drugačno, pa vseeno.
Nekaj kreativnega mi manjka. Pacanje ali kracanje ali nekaj. To bo treba. Pod nujno.
Oče je imel predavanja. Brat se je zaklenil v avto. Mami je bila pridna. Tak tipičen dan.
Sama pa sem bila med vsem tem nekje vmes. Ampak ni šlo, da ne bi šli malo naokoli. Do trgovin na Savskem otoku. En obhod. Pa v Lidl po kruh. Obvezno.
Te datumi za oddajo dispozicije mi niso ravno najbolj po godu. Vedno prehitro pride mesec naokoli.
Pa je prišla na vrsto božična playlista. Malo, ravno toliko, da občutim ta decembrski, božični duh. Ki se je pojavil skupaj z lučkami v Ljubljani oziroma po mestih. Lučke!
Tako, da sem si dopoldne naštimala takšno glasbo in poskrbela, da se vse sveti. Ali tam nekje.
Zanimivo je kako hitro se zaposliš z brskanjem po spletu, sploh če malo raziskuješ za ta decembrska darila.
Imela sva prve obiskovalce, ki sta prišla pogledat najino novo kuhinjo. Sedaj izgleda nova, ko ima izredno simpatično steklo v ozadju.
Zadnjič mi je sosedova gospodična razlagala, da igrata enko in to sama, pa sem jo izzvala na dvoboj, ker je v štiri že veliko bolj zanimivo. Sploh, ker imava Upss Enko.
Torej Enka. Piskajoči zvoki na vseh pralnih, pomivalnih in sušilnih napravah. Prav res je vse v roku petih ali desetih minut nehalo delati.
Čokoladni čaj s čilijem, ki sem ga že nekajkrat ponujala, pa potem vedno končava midva pri njiju na obisku in ni priložnosti zanj, tako da danes smo ga vsi preizkusili. Zanimiv, mogoče malo čuden, ker je dišalo prav po čokoladi, kot bi imeli vročo čokolado pred seboj. Pa si preizkustil in je bilo vodeno, ako čajasto in potem občutek čokolade in čez nekaj časa te kar malo zapeče.
Slišala sem zvok kitare iz druge sobe in melodijo "I see fire".
Sobota.
Dopoldne sva bila presneto pridna. Jaz sem se lotila kupa oblačil, ki so sem ga oprala prejšnji dan - tistih pet žeht. Tako, da ko je vstal sem bila že skoraj gotova. Ampak potem pa pride tisti občutek nekoristnosti, da se je odločil, da pomaga. Poslala sem ga pospravit omaro, da sva lahko vsa oblačila zložila vanjo. Na koncu sva vse pospravila s skupnimi močmi. Nekaj stvari je šlo v klet, deka pa v pranje. Pa je bilo vse sveže in urejeno.
Pa še lepo količino obešalnikov sem zaplenila. Ups.
Kosilo pri mami. Za njen rojstni dan se je družina zbrala na enem izmed tistih odličnih domačih kosil. Imeli smo isti tajming, saj smo se srečali na parkirišču. Še Ron je prišel.
Poleg mame nas je ves vesel pričakal moj mali bratranec, ki je kot nor začel cvilit od navdušenja, ko je zagledal pasjega spremljevalca.
Tokrat sem ga vsem predstavila in potem smo stali v dnevni in razpravljali, ker noben ni hotel sesti. Saj smo nazdravili na samo zdravje in zavzeli mesta. In potem je bilo tisto odlično kosilo, ko se je miza šibila. Moj je rekel, da je presenečen na kakšnem ogromnem pladnju je bila hrana in koliko vsega. Pečenke, pečena bedrca, ocvrti piščanec, kruhovi cmoki in najboljše - pražen krompir.
Še bratranec in sestrična sta se pridružila in smo se podružili in večino časa smejali malemu bratrancu, ker nismo mogli verjeti izjavam štiriletnega fantiča. Ronu je rekel: "Čeprav si črn, te imamo vsi radi."
No, pri hrani se ni nehalo. Cel čas je bilo zanimivo. Potem je še od brata punca prišla in pet minut miru smo imeli, ko sva na koncu hodnika sedela in jo čakala. Čeprav je na koncu prišlo do te situacije, ko mu je tako zavzeto pripovedovala o Miklavžu in parkljih, da je rekel samo še: "Gremo domov."
Pa smo potem vsi šli. Midva se se ustavila še pri nas doma. Brez družabnih iger za vikend sploh ne gre. Sploh, ko smo vsi na kupu zbrani. Meni je šlo super.
 |
| KONOČZASPI izdelki :) |
Nedelja.
Zanimivo je bilo v Hoferju v nedeljo dopoldne, ker očitno je pol naselja imelo podoben opravek kot jaz.
Potem pa se je tisti dopoldan razvlekel v spremljanje zimskih športov. Pa še dogovorila sva se za kosilo pri njegovih. Vendar malo bolj pozno, da so se meni grozno zaluštala vmešana jajčka. In oba sva čisto navdušena nad spremljanjem smučarskih skokov. Zato sva bila ob koncu prve serije v nizkem štartu, oba oblečena in obuta, da se odpraviva, takoj ko bo konec, da lahko potem naprej spremljava. Pa še vse naj bi pobrala. In medtem, ko sva se vozila skozi center in ne po obvoznici, sva izvedela dve stvari. Da se najin časovni okvir ne ujema z drugimi in da je bila potem druga serija tako ali tako odpovedana. Ker sva že zapeljala skoraj na avtocesto, se nisva obračala in šla nazaj iskat ostalih, ampak sva nadaljevala pot.
On je bratu pomagal pri fiziki, jaz pa njegovi mami pri kosilu. Asistenca pri rezanju zelenjavi. In ja, prav sem napisala.
Kosilo, pozna večerja pri njegovih. Takoj, ko sta prispeli še sestri in fant od starejše izmed njiju. Tako, da sva vikend preživljala v takšni družinski, veliki zasedbi. Luštno.
In potem smo klepetali. Mislim vsak je bil v svoji razpravi, smo se malo pomešali in nadaljevali.
Po vseh pogovorih o gledališču sva potem, ko sva prišla domov, sem rezervirala predstavo Ko ko komedija. Se že veselim.
Ponedeljek.
Vem da je budilka zvonila, vem da sem bila sredi noči žejna pa se mi res ni dalo po vodo. In vem, da se mora začeti dan. Oh, brezveze.
Po eni strani ne bi šla domov, po drugi pa moram malo. Nekaj početi. Nekaj delati.
Da se ne počutim tako grozno nekoristno.
Saj ne vem, če je potem dan pripomogel k tem, da je bilo počutje ob koncu dneva kaj drugačno, pa vseeno.
Nekaj kreativnega mi manjka. Pacanje ali kracanje ali nekaj. To bo treba. Pod nujno.
Oče je imel predavanja. Brat se je zaklenil v avto. Mami je bila pridna. Tak tipičen dan.
Sama pa sem bila med vsem tem nekje vmes. Ampak ni šlo, da ne bi šli malo naokoli. Do trgovin na Savskem otoku. En obhod. Pa v Lidl po kruh. Obvezno.
Ni komentarjev:
Objavite komentar