Torek.
Sedaj, ko smo po delih skupaj sestavili novo dnevno sobo, smo se odločili da dodamo še en nov del. In sicer novo televizijo. "Malenkostno" večjo. Na skoraj popolnoma prazno steno. Oziroma na tisto, kar je še zaenkrat ostalo od prejšnje dnevne.
Prvotni namen je bilo sicer iti v Kamnik, ker se je oče pogovarjal z nekom iz tam. Ker televizije ni bilo na zalogi ali nekaj. Uglavnem izkazalo se je tako, da smo šli vseeno v Kranj pogledat in smo toliko časa strmeli v različne slike, da je na koncu vseega odtehtala slika in barve. Čeprav smo imeli eno firmo zbralo, smo odšli z drugo. Po desetminutnem strmenju v televizije, ali pa še več, smo prišli do skupne točke, da ima LG televizija najlepšo sliko. Pa še na zalogi je bila. Pa ima najbolj stajliš 3D očala in daljinski upravljavec / miško. In verjetno najbolj luštne nastavitve, tiste na začetku.
Skratka nova televizija, ki je zasedla cel prtljažnik.
Jaz pa sem v košaro zmetala še darila v tematiki jagode in čokolade, darilo za rojstni dan. Čokoladno svečko. Jagode oblite s čokolado. Jagodno vino - bishe. Marcipanasto čokolado. Same sladke stvari.
In tako sem odpeketala v Domžale. Kjer so me pričakala dekleta pripravljena z velikim šopom balonov. In še smo jih dodajali. Ampak meni prvi ni šel. Drugi je počil in tako klavrno naprej. S pihanjem in pokanjem smo naredili prave ogromne šopke balonov in jih dostavili z avtomobilom, zadaj popolnoma založenim. Ob spremljavi, ki je prihajala iz avtomobila in s sneženo torto, ki je skrivala raznesljivo vsebino.
Slavljenka je bila ravno v igri ročnega nogometa, ko je celotna druščina vletela v prostor.
In ko je zarezala v torto, smo se vsi poskrili. Ni se končalo z velikim pokom, samo spustil je.
Hrana, ki je kar prihajala na mizo in kozarci, ki so se neprestano točili. Ampak po zdravici, sem se uspešno spopadala s podtikanjem pijače drugim. Ker njenemu očetu nikakor ni šlo v poštev, da ne pijem. Ker lahko prespim, ker ne rabim vozit in tako naprej. Ampak mislim, da je bila tista vožnje še kako dobrodošla. Ni šlo najbolje prebavljane nekatere moške družbe. Bo že.
Sreda.
Ko se zbudiš in ugotoviš, da si v sanjah razlagal že enkrat davno sanjanje sanje. In to tako doživeto in resnično, da ti je čudno šele, ko se zaveš, da tega nikoli nisi doživel. Razen v sanjah.
Moj celodnevni projekt je bil predvajati 3D film na televiziji. Zapletlo se je bolj pri tem, da ni hotel iti na noben USB, ker se je tako odločil. Res projekt. Ampak po celem popoldnevu je bil Lego Movie gledljiv na televiziji. Dosežek.
Nisem ga pa pogledala. Je prihranjen za drugič, samo želela sem vedeti, če dela. Pa se je malo zavleklo.
Nakupovanje pri kitajcih. Tistih spletnih. Jaz sem samo klikala in dajala v košarico. Sedaj pa čakamo, toliko časa, da že pozabimo, da pride paket. In potem bo verjetno dostavljen.
Zvečer sem imela še dostavo in se dobila na čaju. Tokrat sva se srečali na njenem koncu in poklepetali ob čaju in kavi. O vsem, kar se je zgodilo odkar se nisva videli. O prihajajočih projektih, o teh, ki se odvijajo in o tem, kako neuspešne sva pri pisanju diplomske naloge. Preprosto čas prehitro skoči mimo. Skupaj z voljo.
Tako, da sem se dvakrat v dveh dneh odpravila proti Domžalskemu koncu, vendar sem se tokrat ustavila že v Mostah.
Četrtek.
Starša sta se šla potepat. Jaz pa tudi.
Za kosilo sem bila toliko lena, da se mi ni dalo narediti drugega kot umešana jajčka. Še bratu sem želela kaj postreči, ampak je bil tako grozno zaposlen z igrico, da mi ni mogel niti povedati, kaj bi rad. Potem pa tudi ničesar ni bilo.
Z mojim črnim kosmatincem sva šla na en hiter sprehod preden, ga za vikend pustim samega z bratom doma.
Oh, kakšno sanjsko nebo ob zahajajočem soncu. Medtem, ko sem glasno prepevala v avtomobilu, sem v določenem momentu utihnila in si prekrila usta z roko in strmela v nebo, ki se je odpiralo pred menoj.
Očarljivo. Čarobno. Neizmerno čudovito. Osuplo.
Rada grem nakupovat v družbi. Res. Zdi se mi, da imaš potem nek dogodek ali druženje iz tega in potem ne postane takšna muka ampak opravilo.
Nakupovala sva za lazanjo. Tako optimistično, da sva doma ugotovila, da sva brez lističev ostala.
Pa so prišli na vrsto puranji zrezki in široki rezanci. Bo naslednjič bolje.
Petek.
Čudovit sončen dan.
Tako sem se morala odpraviti po tiste lističe za lazanjo, ki jih včeraj ni bilo v omari. Prijetno s koristnim, ker je bil res čudovit petek. Za biti v plašču in šalu je bilo kar malo prevroče.
Srečala najnovejšega prebivalca naselja in vso druščino, ki je šla z njim na sprehod, ko sem se čez cesto drla: "O, sosedje!".
Dva novopečena starša in dva, ki se gresta naslednji dan potepat. En kuža in en mali.
Prav luštni so bili. Sicer pa niso bili edini sprehajalci danes, saj so očitno vsi vozičkali ali sprehajali psa. Samo jaz sem iztopala, ko sem hodila sama in z vrečko iz trgovine naokoli.
Lazanja je uspela biti narejena. Pa tudi šla je, če ne že za kosilo pa z večernimi prigrizki.
Drugače pa produktivnost na dnu. Oziroma tam nekje, za boljši filing sem prebrala knjigo Harmonija barv 2. Kaj pa od tu naprej?
Oh, res sem grozna. Namesto, da bi že končno nekaj naredila, odlašam. Je pa res, da rabim najprej dobro podlago, da sploh začnem s teorijo. In razčlenit kaj pravzaprav želim narediti. Malo sem že jezna nase.
Saj sva se luštno imela. Potem sva bila vsak po svoje in poskušala dvigniti produktivnost ter izgnati slabo vest.
Sedaj, ko smo po delih skupaj sestavili novo dnevno sobo, smo se odločili da dodamo še en nov del. In sicer novo televizijo. "Malenkostno" večjo. Na skoraj popolnoma prazno steno. Oziroma na tisto, kar je še zaenkrat ostalo od prejšnje dnevne.
Prvotni namen je bilo sicer iti v Kamnik, ker se je oče pogovarjal z nekom iz tam. Ker televizije ni bilo na zalogi ali nekaj. Uglavnem izkazalo se je tako, da smo šli vseeno v Kranj pogledat in smo toliko časa strmeli v različne slike, da je na koncu vseega odtehtala slika in barve. Čeprav smo imeli eno firmo zbralo, smo odšli z drugo. Po desetminutnem strmenju v televizije, ali pa še več, smo prišli do skupne točke, da ima LG televizija najlepšo sliko. Pa še na zalogi je bila. Pa ima najbolj stajliš 3D očala in daljinski upravljavec / miško. In verjetno najbolj luštne nastavitve, tiste na začetku.
Skratka nova televizija, ki je zasedla cel prtljažnik.
Jaz pa sem v košaro zmetala še darila v tematiki jagode in čokolade, darilo za rojstni dan. Čokoladno svečko. Jagode oblite s čokolado. Jagodno vino - bishe. Marcipanasto čokolado. Same sladke stvari.
In tako sem odpeketala v Domžale. Kjer so me pričakala dekleta pripravljena z velikim šopom balonov. In še smo jih dodajali. Ampak meni prvi ni šel. Drugi je počil in tako klavrno naprej. S pihanjem in pokanjem smo naredili prave ogromne šopke balonov in jih dostavili z avtomobilom, zadaj popolnoma založenim. Ob spremljavi, ki je prihajala iz avtomobila in s sneženo torto, ki je skrivala raznesljivo vsebino.
Slavljenka je bila ravno v igri ročnega nogometa, ko je celotna druščina vletela v prostor.
In ko je zarezala v torto, smo se vsi poskrili. Ni se končalo z velikim pokom, samo spustil je.
Hrana, ki je kar prihajala na mizo in kozarci, ki so se neprestano točili. Ampak po zdravici, sem se uspešno spopadala s podtikanjem pijače drugim. Ker njenemu očetu nikakor ni šlo v poštev, da ne pijem. Ker lahko prespim, ker ne rabim vozit in tako naprej. Ampak mislim, da je bila tista vožnje še kako dobrodošla. Ni šlo najbolje prebavljane nekatere moške družbe. Bo že.
 |
| Snežakova glava. |
Sreda.
Ko se zbudiš in ugotoviš, da si v sanjah razlagal že enkrat davno sanjanje sanje. In to tako doživeto in resnično, da ti je čudno šele, ko se zaveš, da tega nikoli nisi doživel. Razen v sanjah.
Moj celodnevni projekt je bil predvajati 3D film na televiziji. Zapletlo se je bolj pri tem, da ni hotel iti na noben USB, ker se je tako odločil. Res projekt. Ampak po celem popoldnevu je bil Lego Movie gledljiv na televiziji. Dosežek.
Nisem ga pa pogledala. Je prihranjen za drugič, samo želela sem vedeti, če dela. Pa se je malo zavleklo.
Nakupovanje pri kitajcih. Tistih spletnih. Jaz sem samo klikala in dajala v košarico. Sedaj pa čakamo, toliko časa, da že pozabimo, da pride paket. In potem bo verjetno dostavljen.
Zvečer sem imela še dostavo in se dobila na čaju. Tokrat sva se srečali na njenem koncu in poklepetali ob čaju in kavi. O vsem, kar se je zgodilo odkar se nisva videli. O prihajajočih projektih, o teh, ki se odvijajo in o tem, kako neuspešne sva pri pisanju diplomske naloge. Preprosto čas prehitro skoči mimo. Skupaj z voljo.
Tako, da sem se dvakrat v dveh dneh odpravila proti Domžalskemu koncu, vendar sem se tokrat ustavila že v Mostah.
Četrtek.
Starša sta se šla potepat. Jaz pa tudi.
Za kosilo sem bila toliko lena, da se mi ni dalo narediti drugega kot umešana jajčka. Še bratu sem želela kaj postreči, ampak je bil tako grozno zaposlen z igrico, da mi ni mogel niti povedati, kaj bi rad. Potem pa tudi ničesar ni bilo.
Z mojim črnim kosmatincem sva šla na en hiter sprehod preden, ga za vikend pustim samega z bratom doma.
Oh, kakšno sanjsko nebo ob zahajajočem soncu. Medtem, ko sem glasno prepevala v avtomobilu, sem v določenem momentu utihnila in si prekrila usta z roko in strmela v nebo, ki se je odpiralo pred menoj.
Očarljivo. Čarobno. Neizmerno čudovito. Osuplo.
Rada grem nakupovat v družbi. Res. Zdi se mi, da imaš potem nek dogodek ali druženje iz tega in potem ne postane takšna muka ampak opravilo.
Nakupovala sva za lazanjo. Tako optimistično, da sva doma ugotovila, da sva brez lističev ostala.
Pa so prišli na vrsto puranji zrezki in široki rezanci. Bo naslednjič bolje.
 |
| Kakšno čudovito nebo! |
Petek.
Čudovit sončen dan.
Tako sem se morala odpraviti po tiste lističe za lazanjo, ki jih včeraj ni bilo v omari. Prijetno s koristnim, ker je bil res čudovit petek. Za biti v plašču in šalu je bilo kar malo prevroče.
Srečala najnovejšega prebivalca naselja in vso druščino, ki je šla z njim na sprehod, ko sem se čez cesto drla: "O, sosedje!".
Dva novopečena starša in dva, ki se gresta naslednji dan potepat. En kuža in en mali.
Prav luštni so bili. Sicer pa niso bili edini sprehajalci danes, saj so očitno vsi vozičkali ali sprehajali psa. Samo jaz sem iztopala, ko sem hodila sama in z vrečko iz trgovine naokoli.
Lazanja je uspela biti narejena. Pa tudi šla je, če ne že za kosilo pa z večernimi prigrizki.
Drugače pa produktivnost na dnu. Oziroma tam nekje, za boljši filing sem prebrala knjigo Harmonija barv 2. Kaj pa od tu naprej?
Oh, res sem grozna. Namesto, da bi že končno nekaj naredila, odlašam. Je pa res, da rabim najprej dobro podlago, da sploh začnem s teorijo. In razčlenit kaj pravzaprav želim narediti. Malo sem že jezna nase.
Saj sva se luštno imela. Potem sva bila vsak po svoje in poskušala dvigniti produktivnost ter izgnati slabo vest.
Ni komentarjev:
Objavite komentar