Še petkova rezervacija

Petek.
Res nisem želela preklicati rezervacije za petkovo večerjo v Skipassu, ampak sem si našla zamenjavo, če me je moj zavrnil. Oziroma so se plani čez teden malo spremenili, pa sva se obadva malo prilagodila. In sem presenetljivo dobila sošolko, ki jo nisem videla že od morja, da je imela čas in je bila za dogodivščino.
Ta je vsebovala izlet do Kranjske Gore in večerjo.
Da se ne bi vozila gor in dol, je potem prišla še na "počitnice" k meni. Oziroma na en "sleepover".
Jaz sem pred tem cel dan delala. Dobila sem odgovor z Jelovice z novo nalogo in datumom za drugi razgovor. Skratka tisti dres za očeta se je printal. Delalo se je naprej in urejalo slikce. Malo bolj umirjeno po dveh ali treh tednih norišnice. In še z zadnjima dresoma smo se približali številki 370. Tole pa so bili nori tedni. Ampak je bilo vse oddano in narejeno, še nekaj dni pred maratonom, da so vsi lahko poslali majice naokoli.
Zaključila sem za ta teden in čakala, da se moja sošolka pripelje iz Velenjskega konca. Še z Ronom sva skočila na en kratek sprehod, ko je bila potem ob pol šestih pri meni, saj sva imeli ob šestih rezervacijo. Celotno pot in večer sva namenili, da sva obredli vse kar se je dogajalo v preteklih mesecih, ko se nisva uspeli videti. Še od tistih poletnih dni v juniji se nisva videli. Saj se toliko stvari potem zgodi, da niti ne veš kje začeti. Vedno končaš pri najnovejših, najbolj svežih. Potem pa se počasi vračaš nazaj po spominu, ko ti kaj pade na pamet.
Ampak pot do Kranjske Gore je bila preprosto čudovita. Tisto nebo, ki se je barvalo, ko je sonce zahajalo. Tiste rožnate gore in oblaki na nebu. Res sva ujeli ravno pravi trenutek.

Vse je bilo videti tako fino. In sva imeli eno super večerjo v Skipass restavraciji.
Najprej je sledil pozdrav iz kuhinje, piščančja pašteta s curryjem pa še nekaj, kar je ušlo z glave. Lososov tatarski na piri, masleni preliv z medom in domača kisla smetana. Res je izgledalo simpatično, tako okroglo in dobro. Same ribe jem povsod in mi je res fino.
Za glavno jed so na vrsto prišli linguini z zajčjim ragujem in limonino kremo. In to taka količina, da sem bila že precej sita in sem komaj dobro polovico pojedla. Medtem, ko si je moja družba izbrala drugo jed, ki je bila na voljo - file bele ribe na pikantni leči z rdečo vinsko omako in pehtranom. Po tistem, kar sem poskusila sta bila okusa popolnoma si nasprotna in sem zase izbrala boljšo opcijo. Ampak nič pa ni bilo boljšega kot sladica. Pomarančna tortica z olivnim oljem, espumo bele čokolade in kandirana pomaranča z rožmarinom. Za prste obliznit. In za na instagram dat.
Ko je zmanjkalo hrane in je čas kar bežal mimo, sva krenili nazaj, do mene domov. Kjer sva se spravili gledat film. Obe sva bili za nekaj butastega, kakšno romantično komedijo in je klasika, Bridget Jones padla na pamet. In sva se smejali.

Spet dobro jem.

Sobota.
Sva se obe kar dobro naspali, potem pa še najedli za zajtrk. Samo dobro jem ta teden. Moj šefov šmorn je bil na sporedu. Ta recept mi je kar prirasel k srcu predvsem, če ne rabim beljaka na roko stepat.
Zanimiva naključja. Njena prijateljica iz našega konca, sedaj ne živi nekaj vasi proč, ampak samo čez most, praktično v neposredni bližni. Tako sva jo odšli pozdravit. Na krajši klepet in potem sva odšli vsaka svojo pot.
Jaz sem nekako celo popoldne preživela na računalniku. Človek bi težko rekel, da produktivno. Saj niti ne vem zakaj se je šlo.
Sem si vsaj zvečer vzela malo odklopa in pogledala en francoski film, ki je že dolgo na računalniku.
20 ans d'écart. Res tak simpatičen film malo za spremembo. Tole bo kratko in jedrnato, nimam kaj več ali manj za dodat.

Včeraj se je printalo, jutri bo med tekači.

Nedelja.
Jutro je bilo čudno, ko je bila ura na telefonu že pravilno nastavljena in je kazala sedem spredaj. Sem vzela tablico in pogledala en del zdravnikov. Da je bila potem vsaj pol deveta.
Potem sva šli nakupovat za kosilo danes, saj so se vsi javili, da se zglasijo.
Hofer. Musli in sladoled pa srčkast kalup za torte. Srečali sva sorodnike in novo psičko.
Lidl. Kruh in nemška Nutella. Pa sir in salama.
Spar. Vse kar je še preostalo na seznamu. In pred tem pa sva prešnofali še trgovine naokoli. Ampak je bila povsod že skoraj decembrska gneča, tako da me potem ni mikalo stati na blagajni. Drug dan.

Sladica pred kosilom. Vsaj pekla se je že prej. Po receptu mame za orehovo pecivo. V obliki srca. Ker sta mala imela obletnico. Pa sva z mami ušpičili to. Danes sem bila jaz glavni kuhar, ona pa mi je priskočila na pomoč. Puranovi zvitki in pire krompir. Tisto super kosilo, ki ga je zadnjič pohvalil.

Kosilo. Vsi so se nabrali. Počasi in iz raznoraznih koncev. Pokrili smo prihod iz Komende, Kranjske Gore in Ljubljane. Pa smo dobro jedli in se še boljše posladkali.
Upss Enka. Tukaj nihče ni tvoj prijatelj, je samo bojno polje. Vsi smo se od časa do časa grdo gledali. Gladko sem izgubila.
Moj je odpeketal domov, preostali pa smo gledali nedeljske talente.

Veliko čokoladno srce.

Ponedeljek.
Danes sem imela še dopoldne drugi razgovor. Pogledala sem, če imam vse pripravljeno, pograbila sem tablico in se odpeljala malo naprej od izvoza Kranj-vzhod.
Ravno ob času sem se sprehodila do tretjega nadstropja. Zopet tista steklena soba z oranžnimi stoli. Tokrat sem imela dve nasproti.
Izgledalo je optimistično po tistih četrt ure, ko smo šli v vse podrobnosti, prineseno delo in tako. Ne vem.
Popoldne sem se dobila še z bivšo sošolko iz NTF-ja, ki je do sedaj delala na tem delavnem mestu. Pa že tako sva se nekaj lovili, ko se je vozila ravno v nasprotno smer zjutraj, ko sem hodila proti Trzinu na faks. Pa se nama je šele danes sešlo.
En čaj v Roni. In klepet o vsem, kar se nama je pripetilo čez poletje, sedaj, skratka čez celo leto. O diplomah. O projektih in podobo. Skratka luštno je bilo tako malo priti na tekoče.
Kot gargamel. In smrkec miška se je ujela na mišelovko. Spomnim se samo tistega njenega repa. Boga mala miška.

Diana Ross & Marvin Gaye - Stop, Look, Listen to Your Heart

Slikanica Jaz

Ta vikend sem pretežno preživela kar pred televizijskim zaslonom. Bila sem najbolj zagreta navijačica smučarskih skokov. Trenutno in že nekaj časa, sem prav navdušena in z največjim veseljem gledam ta zimski šport, saj so naši fantje več kot odlični. In nikoli ne veš kdo zna presenetiti in se povzpeti na stopničke.
Včeraj smo ekipno slavili in izredno dobro je bilo spremljati obe seriji in odlične skoke. Fantje so pokazali kako se stvari streže in kaj pomeni ekipni duh.
Danes pa smo ob dve urnem in pol "spektaklu" in maratonskem spremljanju prve serije vsi po malem kakšno grdo rekli, če vse skupaj. Predvsem čez avstrijskega trenerja in njegove poteze. Kaj, bila je samo "pravica izkazica", žal. Če je že tako taktiziral in čakal na boljši pogoj, mu je vsaj celotna situacija pokazala, da se nima kaj igrati z vsemi in se je vse še enkrat ponovilo. Žal ne kaj v prid skakalce, ampak upam, da ga je izučilo. Tega Pointnerja. Kakšna krepka je letela tudi na njegov račun in verjetno je tudi on kakšno spustil. Vsaj po reakcijah sodeč.
Skratka še enkrat odlično drugo mesto za Prevca in še presenečenje v podobi Nagliča.
Tako zagret navijač še nisem bila. Bom morala še v Planico!

"Ta je pa slep!"

Drugače pa je bil drugi del vikenda v znamenju potikanja po trgovinah. Predvsem po tistih z živilskimi izdelki, saj v trgovinah z oblačili ta letošnja kolekcija preprosto ni bila zame. Nič pametnega nisem odkrila.
Mi gre toliko boljše od rok potikanje po knjigarni. Zadnjič, ko sem zvečer prebirala cel kup slikanic, ki sem jih prinesla iz knjižnice sem naletela na eno, ki je pustila velik vtis, nasmeh na obrazu in veselje. Slikanica, ki bi jo takoj dala za prebrat nekaterim. Slikanica, ki je tako sila preprosta, ampak zna povedati ogromno. Res ogromno.
Skratka s to slikanico sem tudi odšla iz knjigarne.
Philip Waechter: Jaz
Ni samo za najmlajše. Na nas naredi še večji vtis. Včasih rabimo sporočila v tako preprosti obliki. Če jo vidite, jo primite v roke.

Še enkrat sem gledala Volka iz Wall Streeta, ampak priznam, da je bil na velikem zaslonu in prvič bolj impresiven. Sedaj se je del tistega navdušenja izgubil. Ampak je še vedno dober film.

Preostali del pa je bil v znamenju družinskega kvartanja in igranja Catana. Naši tipični družinski vikendi. In tokrat so bile karte obrnjene meni v prid. In to kako.

A Great Big World & Christina Aguilera - Say Something

Eksaktno

Čajasto, luštno in polno dogodivščin.
Fini dnevni so ti pred menoj. Malo naporni, ampak so fini. Trenutno sem v zen delovnem vzdušju. Že dva ali tri dni. Čisto. Taki "work mode" sem vklopila. Cel čas samo še gruntam, kako kaj narediti. Če pa ne gruntam, pa verjetno delam tisto, kar sem prej skušala sprocesirati. Eksaktno pa je definitivno beseda dneva. Sploh ne bom štela kolikokrat sem se danes zapazila, da sem jo izrekla. Na koncu se mi je zdelo že malo butasto in sem se nazaj držala ter iskala sopomenke.

Gozdna vila.

Country podlaga je trenutno moja najljubša podlaga na poti. Tako fino se vozi po vseh teh regionalnih cestah. Ni mi jasno kdaj nisem uspela ujeti novice, da je po novem hitrost na hitrih cestah 110 km/h. Jaz sem bila do pred enega tedna prepričana, da je 100 km/h. Dobro, da brat dela CPP-je.

Kolektiv pridnih. Res smo prve na faksu. Ampak to samo z enim taktičnim namenom - dobiti parkirišče. Čeprav danes se je izkazalo za zapleteno potezo. Ko ji zaparkirajo avto, ampak do te mere, da obstaja način, da ga spravi iz parkirišča. Samo s pomočjo štirih, da stojimo vsak na svoji strani avta. Po dolgih minutah premikanja po centimetrih in neprenehnega popravljanja smo tudi tist kratek rdeč avtomobil spravili na cesto. Sedaj moramo samo še ugotoviti kateri izmed profesorjev oziroma zaposlenih vozi črno Ford Fiesto. Jutri bomo na preži.
Kdor prvi pride prvi parkira - ne velja pa puščati avtomobilov sredi vsega.

Fotografiramo čaj.

Pridni na kvadrat, da smo dobili še dodatno nalogo. Kot, da smo bili mi vsega krivi.
Ampak, ker smo prej končali je bilo to za izkoristit. Kosilo v mongolski. Jaz sem bila prvič tam, čeprav je to zelo popularna destinacija med sošolkami. No, vsaj lani je bila, ko je bila tam blizu.
Po vrteči mizi in obilnem kosilu pa sva se namenili v center. Šla je prevzet čaje in ker sva bile ravno v čajni hiši, sva šle na čaj. Kakopak.
Jaz sem pila aromatiziranega črnega, ki sliši na ime "gozdna vila" in je bil prav fin. Z mlekom.
Skratka zaklepetali in začvekali sva se tako zelo, da je tista ura in pol, kolikor sva vplačali parkiranja, minila, da sva se obe čudili. Če ne bi v nekem trenutku pogledali na uro, bi verjetno še klepetali naprej.

Ugotovitev z vprašanjem dneva. Zakaj imajo fantje vedno čas, res skoraj vedno in se lahko zmenijo za kavo v trenutku? Zakaj ženske pri tem tako zelo komplicirajo ali pa kompliciramo, saj ne vem, in se moramo zmeniti za datum mesec ali dva vnaprej in še pri tem je možnost odpovedi. Kaj je tu razlika? In zakaj je tako?

Skype klepet in skype brainstorming. Prišle nismo nikamor, ampak smo vsaj malo poklepetale. Kot, da ne bi bili pol Evrope vsaka oddaljeni.

Carrie Underwood - See You Again

Predavanja šestega Brumna

Koliko različnih seznamov lahko pregledaš na IMDB-ju preden ugotoviš, da ni nobene pametne serije pri kateri bi se oba strinjala in jo začela gledati. Na koncu sva se bolj kot ne odločila za Orange Is the New Black. Ki je ob tem, ko prej pogledaš še How I Met Your Mother - mali "reunion", to se prava mala obletnica, Ameriške pite.
O seriji? Nimam nobenega pretiranega navdušenja. Mogoče bi morala še kakšen del ali dva pogledati. Tale uvodni del ni bil prida prepričljiv.

A sem že omenila, da boste lahko zopet gledali Dinozavra!
Za vse, ki ste zamudili premierno predstavo in bi si radi ogledali moje gledališko besedilo v realni obliki - se vidimo čez dober mesec v Kranju. Označite si na koledar soboto, 23. novembra ob 18.00 ali ob 19.00 ali nedeljo, 24. novembra ob 11.00. Lahko tudi vse tri, po želji. Ampak vabljeni! Vsi!

Čudovita Ljubljana.

Čudno je priti v prazno stanovanje. Čudno je, ko se vrata ne odprejo in te nihče z nasmehom ne pozdravi. Saj sem se hitro namestila in zavzela kuhinjo. Popolnoma. Z nakupovalno vrečko sem prišla tja in pripravila večerjo. Tortilje. Spet ja. Pa palačinke za sladico. Same zavite stvari. Vino z zanimivo nalepko oziroma napisom. Morala sem ga vzeti.
Luštno.

Zjutraj sem bila v Ljubljani. Na predavanjih v Kinu Šiška. Tisto Od ia writerja do pariškega teatra – predavanja 6. Brumna.
Bila sem na prvih predavanjih. Člana letošnje žirije za letošnji grafični bienale sta predavala o svojih podvigih. En je urejal revije, druga je izdelovala grafične podobe za različna gledališča po Franciji. Zanimiva se mi je zdela predvsem ta druga Anette Lenz. Način kako se je lotila in lotevala različnih projektov, iz kakšnih zornih kotov je gledala in kako je vkomponirala podobe mesta v podobe gledališča. V brošure in plakate in podobo.

Znašla sem se pred starim vijoličnim faksom. Čisto podzavestno. In sem se sprehodila naokoli. Po stari Ljubljani oziroma po centru, ki ga že nekaj časa nisem videla. Luštno se je bilo sprehajati. Potem v takšnih trenutkih spoštuješ te malenkosti. Tudi s sirovo štručko, ki jo poješ na Kongresnem trgu in opazuješ kako ljudje hitijo mimo ali pa zgolj posedijo naokoli.
Že sem imela beležko v roki, ker se mi je utrnila ideja. Potem pa so samo še zvonili telefoni.

Kavica in čaj pod skalco. Vračamo se nazaj in poslušamo kako zvoni šolski zvonec v Križankah. Vsako leto je bolj daleč in daleč stran to, ko smo hodili tja. Zdi se mi, da se ne bi več vrnila nazaj v te čase. Saj je bilo čisto fino, saj je bilo luštno, ni nam bilo hudega. Ampak vsako leto bolj se oddaljuje od mene in jaz od tega. Tako, da pravzaprav se ne bi vrnila.
Dobila sem veliko od vsega, ampak sprejemam in sedaj grem naprej.
Tako se mi je zazdelo. Tako sem začutila.

Mumford & Sons - The Cave

Blagovolil

Moje pogajalske sposobnosti in sklepanje kompromisov je šlo po zlu danes zjutraj. Vdala sem se v usodo in šla za Bežigrad. Ker če so šli eni na Portugalsko, gredo drugi na Poljsko. Vsi odhajajo na izmenjave. Jaz pa v Trzin. Tudi to bo skoraj izmenjava. Sicer ne vem kakšna, ampak še malo pa se bomo vpisovali na izmenjavo z možnostjo študiranja v Ljubljani.
Še malo.

Letos bo moj cilj čimbolj pridno in uspešno se spopadati z vsem. In zaključiti. Imam občutek, da tam ne bom želela ostati dolgo. Bomo pa videli kako se bo napletlo. Še dober teden mi ostane. Zgolj toliko.

Skratka. Da se premaknem nazaj za Bežigrad. Ob zelenem čaju in zapiranju vrat, sva se zaklepetali. Ona je z navdušenjem sprejela moje projekte, ki potekajo in se odvijajo. Jaz pa sem pokazala vse kar sem v zadnjem času uspela skupaj spravit.

Sicer sem mislila, da bom danes namenila kaj svojega časa v razvoj le teh, pa ga je preprosto zmanjkalo. Porazgubil se je.
Imela sem opravke. Na pošto sem šla. V trgovino. Srečala gospodično, da greva jutri na sprehod. Še ustrašila sem jo malo.
Predstavljate si situacijo, ko si ogledujete zvezke in do vas, ob vas se ustavi postava in vam nekaj reče. Mene bi tudi.

S psom danes nisva v najboljših odnosih. Čeprav sedaj sva se malo popravila, ko se je prišel crkljat v sobo. Ampak presnet lump je res pregnan. Joj.

Gledam, bolj poslušam Bethenny, moj "guilty pleasure" in čakam, da baterije zmanjka.

Capital Cities - Safe And Sound

Čaj do petih

Nehala bom poslušat Taylor Swift. Morda bo bolje. Ne bom več poslušala Taylor Swift. Vendar mi je prva možnost bolj všeč. Čeprav se mi zdi vedno bolj čudna. Vsaj, če se jo lotim prebrati večkrat zapored.
Kompliciram? Vem.

Še en tak dan kot včeraj. No, imel je dva velika plusa in en velik minus.
Torej. Tak dan kot včeraj
Kar se faksa tiče. Od dveh do štirih. Ravno toliko, da se komaj splača. Ravno toliko, da naredi zmešnjavo iz dneva.

Dopoldne me je pričakalo presenečenje. Presenetljivo dejstvo. Mislim, da mi še vedno ni popolnoma jasno.
Sedaj imam nov objektiv. Kaj!?
Oče je prišel z malo škatlico. In v moji glavi je nastala presenetljivo pozitivna zmeda.
Še vedno si ogledujem kako simpatično, prikupno majhen je sedaj "velikan" od fotoaparata.

Drugo je bil čaj do petih. Vzamem tudi tiste pol ure, ki je na voljo. Samo, da je. Ukraden trenutek v dnevu. Polepšan dan. In iskrice v očeh.
Zadnje čase vzamem vse. Ni važno koliko, kje. Samo, da je. Tisti trenutek. Samo, da ga zagledam in se mi razleze nasmeh od enega ušesa do drugega in naokoli.

Še vedno imam Taylor Swift na trenutnem predvajanju. Ampak takoj bi imela vse te scene iz Pariza. In dolgo obleko, ki plapola v vetru. In srajčko s pentljico. In pisanje razglednic. In Eifflov stolp v ozadju.
Saj bom samo še dvakrat, do trikrat. Petkrat pogledala.

Taylor Swift - Begin Again

Čokoladni poljub

Sem kot Radenska. Imam tri srca. Dva zlata. Morda tri.
To je bila čisto interna šala.

Mislim, da se v zadnjem času malo več filtriram kaj napišem in kaj obdržim zase. Se rajši zasanjam.
Bolj ko je filter zgoščen, večji nasmeh sreče se razteza na mojem obrazu.
Danes sem se samo prismejala domov. No, dvakrat. Ker enkrat sem kot veter izginila s čokolado v roki nazaj ven.
Sploh ne morem verjeti kako dobro se godi.
Lahko bi se ujela v vse te trenutke in jim ne bi pustila, da bi se kdaj končali. Samo potem ne bi bili tako sladki.
Resno ne morem biti več resna. Kdaj se je to zgodilo?

A veš tisti moment, ko se začne vrteti pesem Call Me Maybe in se jo na glas prepeva na avtocesti, ko poskuša na cestninski ustvariti nasmejanega smeškota.
Točno ta moment.

Skratka...
Danes smo se znašli v SEM-u. Slovenski etnogradski muzej. Verjetno ima najboljšo kratico. Sem.
Začeli smo nič kaj optimistično. Nekaj nejevolje. Nekaj nesporazuma. Ampak smo se vdali v usodo.
Najbolj me je pritegnila fotografsk-literarni projekt Barve Koroške, ki opisuje zgodbe različnih priseljencev v Celovec iz vsega sveta. Že sama fotografija pove veliko besed, poleg tega pa so zapisane še njihove zgodbe.
Naučila sem se tudi kako cerkveni zvon zvoni. Očitno vsi to vejo, razen mene. Za tistih vsakih petnajst minut.

Babushka je tako luškana butična trgovinica. Toliko luškanih stvari, da se ti oči svetijo. In našla sem pokerface oblekico. Nisem probala. Mogoče bi res mogla.

Kaj ti bo dežnik, če ga ne moreš odpreti.
Tako, da greš potem v čajnico na čaj. Ker sem ravno v pikčasti obleki iz Londona, ki je bila za čaj s kraljico. Ampak ker nje ni bilo na čaj, sem si našla boljšo družbo.
Za čaj ob petih. Dobesedno.

Taylor Swift - Mine