Ta vikend sem pretežno preživela kar pred televizijskim zaslonom. Bila sem najbolj zagreta navijačica smučarskih skokov. Trenutno in že nekaj časa, sem prav navdušena in z največjim veseljem gledam ta zimski šport, saj so naši fantje več kot odlični. In nikoli ne veš kdo zna presenetiti in se povzpeti na stopničke.
Včeraj smo ekipno slavili in izredno dobro je bilo spremljati obe seriji in odlične skoke. Fantje so pokazali kako se stvari streže in kaj pomeni ekipni duh.
Danes pa smo ob dve urnem in pol "spektaklu" in maratonskem spremljanju prve serije vsi po malem kakšno grdo rekli, če vse skupaj. Predvsem čez avstrijskega trenerja in njegove poteze. Kaj, bila je samo "pravica izkazica", žal. Če je že tako taktiziral in čakal na boljši pogoj, mu je vsaj celotna situacija pokazala, da se nima kaj igrati z vsemi in se je vse še enkrat ponovilo. Žal ne kaj v prid skakalce, ampak upam, da ga je izučilo. Tega Pointnerja. Kakšna krepka je letela tudi na njegov račun in verjetno je tudi on kakšno spustil. Vsaj po reakcijah sodeč.
Skratka še enkrat odlično drugo mesto za Prevca in še presenečenje v podobi Nagliča.
Tako zagret navijač še nisem bila. Bom morala še v Planico!
Drugače pa je bil drugi del vikenda v znamenju potikanja po trgovinah. Predvsem po tistih z živilskimi izdelki, saj v trgovinah z oblačili ta letošnja kolekcija preprosto ni bila zame. Nič pametnega nisem odkrila.
Mi gre toliko boljše od rok potikanje po knjigarni. Zadnjič, ko sem zvečer prebirala cel kup slikanic, ki sem jih prinesla iz knjižnice sem naletela na eno, ki je pustila velik vtis, nasmeh na obrazu in veselje. Slikanica, ki bi jo takoj dala za prebrat nekaterim. Slikanica, ki je tako sila preprosta, ampak zna povedati ogromno. Res ogromno.
Skratka s to slikanico sem tudi odšla iz knjigarne.
Philip Waechter: Jaz
Ni samo za najmlajše. Na nas naredi še večji vtis. Včasih rabimo sporočila v tako preprosti obliki. Če jo vidite, jo primite v roke.
Še enkrat sem gledala Volka iz Wall Streeta, ampak priznam, da je bil na velikem zaslonu in prvič bolj impresiven. Sedaj se je del tistega navdušenja izgubil. Ampak je še vedno dober film.
Preostali del pa je bil v znamenju družinskega kvartanja in igranja Catana. Naši tipični družinski vikendi. In tokrat so bile karte obrnjene meni v prid. In to kako.
Včeraj smo ekipno slavili in izredno dobro je bilo spremljati obe seriji in odlične skoke. Fantje so pokazali kako se stvari streže in kaj pomeni ekipni duh.
Danes pa smo ob dve urnem in pol "spektaklu" in maratonskem spremljanju prve serije vsi po malem kakšno grdo rekli, če vse skupaj. Predvsem čez avstrijskega trenerja in njegove poteze. Kaj, bila je samo "pravica izkazica", žal. Če je že tako taktiziral in čakal na boljši pogoj, mu je vsaj celotna situacija pokazala, da se nima kaj igrati z vsemi in se je vse še enkrat ponovilo. Žal ne kaj v prid skakalce, ampak upam, da ga je izučilo. Tega Pointnerja. Kakšna krepka je letela tudi na njegov račun in verjetno je tudi on kakšno spustil. Vsaj po reakcijah sodeč.
Skratka še enkrat odlično drugo mesto za Prevca in še presenečenje v podobi Nagliča.
Tako zagret navijač še nisem bila. Bom morala še v Planico!
 |
| "Ta je pa slep!" |
Drugače pa je bil drugi del vikenda v znamenju potikanja po trgovinah. Predvsem po tistih z živilskimi izdelki, saj v trgovinah z oblačili ta letošnja kolekcija preprosto ni bila zame. Nič pametnega nisem odkrila.
Mi gre toliko boljše od rok potikanje po knjigarni. Zadnjič, ko sem zvečer prebirala cel kup slikanic, ki sem jih prinesla iz knjižnice sem naletela na eno, ki je pustila velik vtis, nasmeh na obrazu in veselje. Slikanica, ki bi jo takoj dala za prebrat nekaterim. Slikanica, ki je tako sila preprosta, ampak zna povedati ogromno. Res ogromno.
Skratka s to slikanico sem tudi odšla iz knjigarne.
Philip Waechter: Jaz
Ni samo za najmlajše. Na nas naredi še večji vtis. Včasih rabimo sporočila v tako preprosti obliki. Če jo vidite, jo primite v roke.
Še enkrat sem gledala Volka iz Wall Streeta, ampak priznam, da je bil na velikem zaslonu in prvič bolj impresiven. Sedaj se je del tistega navdušenja izgubil. Ampak je še vedno dober film.
Preostali del pa je bil v znamenju družinskega kvartanja in igranja Catana. Naši tipični družinski vikendi. In tokrat so bile karte obrnjene meni v prid. In to kako.
Ni komentarjev:
Objavite komentar