Ustvarjam si dnevni vzorec.
Čez dan počnem polno stvari. Ko sem na faksu, celoten čas izkoristim, da nadoknadim vse kar moram narediti. Cel čas nekaj klikam, nekaj iščem ali nekaj pregledujem.
Vse lepo in prav.
Potem se spravim na pot proti domu. Uživam v miru tiste pol ure, ko se pomikam s prometom na cesti. Sledim prometnim informacijam in stanju, ki se odvija okoli mene.
Spet vse lepo in prav.
Doma me čaka kosilo za skuhat. Nekaj tako na hitro, spotoma za mimogrede. Čeprav je zanimivo, da smo jedli same neke bolj sladke stvari v zadnjem času.
To gre skozi.
Navadila sem se na sprehod po kosilu. En dan sem sva naredila dvourni sprehod, ker sva šla na klepet in z družbo malo naokoli. Jaz s svojo in kuža jo je imel tudi. Da sem prišla na tekoče, da veva kaj se dogaja, kaj se je zgodilo in kakšni so plani. Da malo pojamrava, da se malo pohvaliva. Tako.
Malo kisika dobim v pljuča.
In potem se enkrat spusti tema in ne vem več kaj bi počela. Kar nič se mi ne da. Naveličana sem sedenja za računalnikom. Naveličana sem vsega. Mogoče nekaj pogledam. Mogoče si naredim še malico. In potem je konec.
Čas tako počasi mineva, da čakam tiste urne kazalce, da se premaknejo. Da se številki na zaslonu zamenjata.
Se spravim v posteljo, že čisto prezgodaj in pogledam film.
Nič kaj posebnega.
En dan je bil. The Spectacular Now.
Drug dan pa Little Ashes.
Noben tak, da bi ga z veseljem priporočila komu.
Upam, da mi vikend pred menoj vlije nekaj več življenja ali pa vsaj energije. Tale januar ni preveč optimističen začetek leta.
Čez dan počnem polno stvari. Ko sem na faksu, celoten čas izkoristim, da nadoknadim vse kar moram narediti. Cel čas nekaj klikam, nekaj iščem ali nekaj pregledujem.
Vse lepo in prav.
Potem se spravim na pot proti domu. Uživam v miru tiste pol ure, ko se pomikam s prometom na cesti. Sledim prometnim informacijam in stanju, ki se odvija okoli mene.
Spet vse lepo in prav.
Doma me čaka kosilo za skuhat. Nekaj tako na hitro, spotoma za mimogrede. Čeprav je zanimivo, da smo jedli same neke bolj sladke stvari v zadnjem času.
To gre skozi.
Navadila sem se na sprehod po kosilu. En dan sem sva naredila dvourni sprehod, ker sva šla na klepet in z družbo malo naokoli. Jaz s svojo in kuža jo je imel tudi. Da sem prišla na tekoče, da veva kaj se dogaja, kaj se je zgodilo in kakšni so plani. Da malo pojamrava, da se malo pohvaliva. Tako.
Malo kisika dobim v pljuča.
In potem se enkrat spusti tema in ne vem več kaj bi počela. Kar nič se mi ne da. Naveličana sem sedenja za računalnikom. Naveličana sem vsega. Mogoče nekaj pogledam. Mogoče si naredim še malico. In potem je konec.
Čas tako počasi mineva, da čakam tiste urne kazalce, da se premaknejo. Da se številki na zaslonu zamenjata.
Se spravim v posteljo, že čisto prezgodaj in pogledam film.
Nič kaj posebnega.
En dan je bil. The Spectacular Now.
Drug dan pa Little Ashes.
Noben tak, da bi ga z veseljem priporočila komu.
Upam, da mi vikend pred menoj vlije nekaj več življenja ali pa vsaj energije. Tale januar ni preveč optimističen začetek leta.
Ni komentarjev:
Objavite komentar