Vsakič malo izginem.
Tako ali drugače. In dogaja se, da sem sedaj ob tistem času, ko ponavadi pišem blog, malo zaposlena. Ali pa na poti, da kaj ušpičim.
Ali pa zaspim že ob tako zgodnjih urah, da to ni za nikamor.
Izginem. Čist res.
--
Torek je bil pester.
Na faksu smo bili čisto predolgo. Ker smo - prvič - imeli predstavitve in - drugič - ker smo imeli sestanek za četrtek.
Skratka tiste predstavitve s nadaljnjimi korekturami so se kar zavlekle. In eno izmed dveh prezentacij smo imeli kar dvakrat.
Enkrat za profesorico in drugič za dva iz slovensko-nemške gospodarske zbornice, za katere smo pripravljali projekt. Jaz sem imela manjše-večji nesporazum s tiskalnikom in sem preprosto obupala. Kar nisem se uspela sestavit skupaj.
Bolj kot zaključujem s projekti, bolj povožena sem. Mislim tako, brez volje. Ker se mi zdi, da potem sploh ne vem kaj naj naprej počnem. Grozno.
Po prezentacijah sestanek, ker nismo izvedeli prav nič koristnega. In med tem iskanje idej za kosilo. Zadnje čase se zanašam na tortilje, ker so najbolj enostavne za skupaj spackat - tako na hitro. Rabim zelo razširit svojo bazo receptov, ker se mi zdi, da to pa sedaj res ni za nikamor.
Potem, ko enkrat začnem ugotavljati kaj sploh znam, pridem do sklepa, da pripravit piščanca na nekaj načinov, ampak ne kaj dosti drugega.
Ta dan je bil res dolg, ker sem se še zvečer dobila s sošolkami, da smo ob kozarcu ali dveh skupaj sestavile seminarsko in predstavitev za naslednji dan. Oziroma za danes - če upoštevamo, da je petek.
Že dolgo nisem bila na troli. Sploh pa ne iz tako daleč izven centra. In bila sem z zelo dobro usklajenim časom, saj se je vse poklapalo in se prišla samo deset minut kasneje, v drugem primeru bi bila tam dvajset minut prekmalu.
Skratka skupaj smo vse spackale ob vinu, prigrizkih in zabavnih pogovorih. Ni kaj, čas je kar hitro stekel mimo in ob misli, da moramo vseeno zjutraj ostati smo se poslovile. Ko me je za prvim ovinkom čakal še prevoz do doma. Luštno mi je, vem!
--
Ne pa tako zelo, ko moram zjutraj že prezgodaj vstat in še pridno spi poleg mene. In vem, da lahko še nekaj časa to počne, ko moram jaz že biti na faksu.
Ampak mu pustim drobna sporočilca za lepši dan na različnih mestih.
Na faksu smo ravno toliko, da sem že ob enajstih doma. Pridne smo bile ravno dovolj, da imamo še nekaj za popravit in potem bomo pripravljene za zaključek semestra in še zadnjo predstavitev.
--
V četrtek je bilo še bolj pestro.
Dobili smo se zjutraj pred garažami v Stožice. No, najprej v garažah, nakar smo ugotovili, da nismo v pravih in smo čakali, da se zberemo vsi. Ko se je nabralo dovolj avtomobilov, smo v koloni odrinili naokoli in v drugo garažo, kjer so nas enega za drugim spuščali notri.
Imeli smo dan rezerviran za modno fotografijo v garaži Stožic. Improviziranje. Igranje z neonskimi lučmi in fotografiranje. V hladnih prostorih, čez cel dan.
Če smo na začetku še kazali zagon, nas je proti koncu čisto, čisto zmanjkalo.
Ampak imam nekaj zanimivih fotografij, ki sedaj čakajo na urejanje.
Naredila sem najboljšo stvar. Takšno, ki me je od srca zabavala in se mi zdela prav simpatična. Ušpičila sem traparijo. Takšno, ki je vključevala to, da sem šla v pikčasti pižami z avtomobilom v Ljubljano. Ker sem lahko. In ker sem si želela.
--
Današnji dan je bil zadnji dan v prvem semestru. Sedaj je pred nami samo še izpitno obdobje. Potem pa drugi semester. Skratka me smo predstavile tisto, kar smo skupaj spackale v torek. Nekaj o takšni embalaži, ki se lahko zloži skupaj in je uporabna.
Pogostitev.
Moja družina je čisto zmešana. Bi lahko rekli.
Naštimali so me in še ata in mamo poleg, da smo šli na Bled v kazino.
In smo preživeli nekaj časa na ruleti, nekaj časa pred avtomati, ampak nič od tega ni prineslo kakšne pretirane sreče.
In največja ironija je tista, ko se po nekaj urah hazardiranja usedeš v avto in je pesem, ko se prižge radio tista od Smolarja - Je treba delat.
Sedaj vemo.
Tako ali drugače. In dogaja se, da sem sedaj ob tistem času, ko ponavadi pišem blog, malo zaposlena. Ali pa na poti, da kaj ušpičim.
Ali pa zaspim že ob tako zgodnjih urah, da to ni za nikamor.
Izginem. Čist res.
--
Torek je bil pester.
Na faksu smo bili čisto predolgo. Ker smo - prvič - imeli predstavitve in - drugič - ker smo imeli sestanek za četrtek.
Skratka tiste predstavitve s nadaljnjimi korekturami so se kar zavlekle. In eno izmed dveh prezentacij smo imeli kar dvakrat.
Enkrat za profesorico in drugič za dva iz slovensko-nemške gospodarske zbornice, za katere smo pripravljali projekt. Jaz sem imela manjše-večji nesporazum s tiskalnikom in sem preprosto obupala. Kar nisem se uspela sestavit skupaj.
Bolj kot zaključujem s projekti, bolj povožena sem. Mislim tako, brez volje. Ker se mi zdi, da potem sploh ne vem kaj naj naprej počnem. Grozno.
Po prezentacijah sestanek, ker nismo izvedeli prav nič koristnega. In med tem iskanje idej za kosilo. Zadnje čase se zanašam na tortilje, ker so najbolj enostavne za skupaj spackat - tako na hitro. Rabim zelo razširit svojo bazo receptov, ker se mi zdi, da to pa sedaj res ni za nikamor.
Potem, ko enkrat začnem ugotavljati kaj sploh znam, pridem do sklepa, da pripravit piščanca na nekaj načinov, ampak ne kaj dosti drugega.
Ta dan je bil res dolg, ker sem se še zvečer dobila s sošolkami, da smo ob kozarcu ali dveh skupaj sestavile seminarsko in predstavitev za naslednji dan. Oziroma za danes - če upoštevamo, da je petek.
Že dolgo nisem bila na troli. Sploh pa ne iz tako daleč izven centra. In bila sem z zelo dobro usklajenim časom, saj se je vse poklapalo in se prišla samo deset minut kasneje, v drugem primeru bi bila tam dvajset minut prekmalu.
Skratka skupaj smo vse spackale ob vinu, prigrizkih in zabavnih pogovorih. Ni kaj, čas je kar hitro stekel mimo in ob misli, da moramo vseeno zjutraj ostati smo se poslovile. Ko me je za prvim ovinkom čakal še prevoz do doma. Luštno mi je, vem!
--
Ne pa tako zelo, ko moram zjutraj že prezgodaj vstat in še pridno spi poleg mene. In vem, da lahko še nekaj časa to počne, ko moram jaz že biti na faksu.
Ampak mu pustim drobna sporočilca za lepši dan na različnih mestih.
 |
| Sporočilce za lepši dan. |
Na faksu smo ravno toliko, da sem že ob enajstih doma. Pridne smo bile ravno dovolj, da imamo še nekaj za popravit in potem bomo pripravljene za zaključek semestra in še zadnjo predstavitev.
--
V četrtek je bilo še bolj pestro.
Dobili smo se zjutraj pred garažami v Stožice. No, najprej v garažah, nakar smo ugotovili, da nismo v pravih in smo čakali, da se zberemo vsi. Ko se je nabralo dovolj avtomobilov, smo v koloni odrinili naokoli in v drugo garažo, kjer so nas enega za drugim spuščali notri.
Imeli smo dan rezerviran za modno fotografijo v garaži Stožic. Improviziranje. Igranje z neonskimi lučmi in fotografiranje. V hladnih prostorih, čez cel dan.
Če smo na začetku še kazali zagon, nas je proti koncu čisto, čisto zmanjkalo.
Ampak imam nekaj zanimivih fotografij, ki sedaj čakajo na urejanje.
 |
| Šolski fotošuting. |
Naredila sem najboljšo stvar. Takšno, ki me je od srca zabavala in se mi zdela prav simpatična. Ušpičila sem traparijo. Takšno, ki je vključevala to, da sem šla v pikčasti pižami z avtomobilom v Ljubljano. Ker sem lahko. In ker sem si želela.
--
Današnji dan je bil zadnji dan v prvem semestru. Sedaj je pred nami samo še izpitno obdobje. Potem pa drugi semester. Skratka me smo predstavile tisto, kar smo skupaj spackale v torek. Nekaj o takšni embalaži, ki se lahko zloži skupaj in je uporabna.
Pogostitev.
 |
| Zadi zadi. |
Moja družina je čisto zmešana. Bi lahko rekli.
Naštimali so me in še ata in mamo poleg, da smo šli na Bled v kazino.
In smo preživeli nekaj časa na ruleti, nekaj časa pred avtomati, ampak nič od tega ni prineslo kakšne pretirane sreče.
In največja ironija je tista, ko se po nekaj urah hazardiranja usedeš v avto in je pesem, ko se prižge radio tista od Smolarja - Je treba delat.
Sedaj vemo.
Ni komentarjev:
Objavite komentar