Vam razložim situacijo.
Popolnoma prazna gorenjska avtocesta. No, pretiravam. Ker so bili poleg mene res še trije avtomobili v celotni dolžini.
Totalno okupirana parkirišča okoli Koloseja.
Dejansko nisem vedela in pričakovala, da je v nedeljo zvečer toliko ljudi, ki zahajajo v kino. Poznam situacije, ko smo bili štirje v kinu ali v takšnih malih številkah. Ampak ne to nedeljo.
Parkirišče pred Kolosejem je bilo nabito polno. Seveda nisem pričakovala.
Ujela sem tisti znani avto, ampak se mi je tako blazno čudno zdelo, zakaj ne zavije na parkirišče. To sem izvedela v naslednji sekundi, ko sem se znašla v prometnem zastoju, ko so vsi poskušali na mestu obračati in so imeli pred seboj isti cilj kot jaz - najti prazen parkirni prostor.
Potrebovala sem dva kroga, da sem se vdala in se napotila pred Atlantis in tam pustila avto. Saj, ne da je tam kaj bolj optimistično kazalo. Ampak se je našlo parkirišče za enega malčka.
Tako kot vsi ljudje, ki so napolnjevali preddverje Koloseja, smo se tudi mi namenili gledati najbolj zaželen film v zadnjem času.
The Wolf of Wall Street.
In vsi smo imeli presneto dober razlog za to. Zasedba in režija sta bili zelo obetavni. Govorice, ki so krožile od ust do ust pa so tudi potrjevale vreden ogled filma. In izkazalo se je za upravičeno.
Mogoče bom izdala kaj, kar ne želite vedeti. Mogoče pa ne.
Leonardo DiCaprio je blestel v svoji vlogi. Kapo dol, kako je vse skupaj odigral.
Scorsese se je znova dokazal. Nekateri prizori so bili prav vrhunski izpeljani. Tisti, ko se je dogajanje tako popestrilo, da je vse skupaj lahko preglasila le glasna glasba. Skratka super. Vse je lahko povedano le v superlativih.
Zanimivo je, da je pri takšni dolžini cel čas izredno napet in te ves čas drži na trnih, da niti za trenutek ne uspeš pomisliti na to koliko je v resnici čas.
Zgodba je izredno lepo speljana. Lepo teče.
Skratka nekatere scene pa so res prav posrečene. In noro vzdušje je, ko se polna dvorana v en glas smeji.
Včasih bi rekla, da ni kaj fino biti v polni dvorani, ker vedno naletiš na nekoga, ki ti malo kvari vse, ampak ne tokrat. Zdelo se je, kot da smo prav vsi uživali v filmu.
Katarina Čas pa se je res zavzela za promocijo Slovenije. Ni kaj. Kakorkoli pogledaš. In tista zastava prav preseneti. Ah, kaj zastava, ona preseneti.
Film, ki je dobil sam pozitiven odziv in smo o njem razpravljali še celo pot do avtomobilov. In pravim, da ni bila ravno kratka pot.
Zjutraj sem si vzela dopust. Če sem šla v petek za brezveze na faks, pa danes nisem šla. Sploh.
Rajši sem izkoristila jutro in dan. Zelo.
Potem sem peljala malčka na posodobitev. Šla na sprehod z materjo in psom. In pogledala zaključek novoletne turneje smučarskih skokov, ki se je prav dobro iztekel.
To bo moj dan danes. Ležeren ponedeljek.
Popolnoma prazna gorenjska avtocesta. No, pretiravam. Ker so bili poleg mene res še trije avtomobili v celotni dolžini.
Totalno okupirana parkirišča okoli Koloseja.
Dejansko nisem vedela in pričakovala, da je v nedeljo zvečer toliko ljudi, ki zahajajo v kino. Poznam situacije, ko smo bili štirje v kinu ali v takšnih malih številkah. Ampak ne to nedeljo.
 |
| Storžič s kapco. |
Parkirišče pred Kolosejem je bilo nabito polno. Seveda nisem pričakovala.
Ujela sem tisti znani avto, ampak se mi je tako blazno čudno zdelo, zakaj ne zavije na parkirišče. To sem izvedela v naslednji sekundi, ko sem se znašla v prometnem zastoju, ko so vsi poskušali na mestu obračati in so imeli pred seboj isti cilj kot jaz - najti prazen parkirni prostor.
Potrebovala sem dva kroga, da sem se vdala in se napotila pred Atlantis in tam pustila avto. Saj, ne da je tam kaj bolj optimistično kazalo. Ampak se je našlo parkirišče za enega malčka.
Tako kot vsi ljudje, ki so napolnjevali preddverje Koloseja, smo se tudi mi namenili gledati najbolj zaželen film v zadnjem času.
The Wolf of Wall Street.
In vsi smo imeli presneto dober razlog za to. Zasedba in režija sta bili zelo obetavni. Govorice, ki so krožile od ust do ust pa so tudi potrjevale vreden ogled filma. In izkazalo se je za upravičeno.
Mogoče bom izdala kaj, kar ne želite vedeti. Mogoče pa ne.
Leonardo DiCaprio je blestel v svoji vlogi. Kapo dol, kako je vse skupaj odigral.
Scorsese se je znova dokazal. Nekateri prizori so bili prav vrhunski izpeljani. Tisti, ko se je dogajanje tako popestrilo, da je vse skupaj lahko preglasila le glasna glasba. Skratka super. Vse je lahko povedano le v superlativih.
Zanimivo je, da je pri takšni dolžini cel čas izredno napet in te ves čas drži na trnih, da niti za trenutek ne uspeš pomisliti na to koliko je v resnici čas.
Zgodba je izredno lepo speljana. Lepo teče.
Skratka nekatere scene pa so res prav posrečene. In noro vzdušje je, ko se polna dvorana v en glas smeji.
Včasih bi rekla, da ni kaj fino biti v polni dvorani, ker vedno naletiš na nekoga, ki ti malo kvari vse, ampak ne tokrat. Zdelo se je, kot da smo prav vsi uživali v filmu.
Katarina Čas pa se je res zavzela za promocijo Slovenije. Ni kaj. Kakorkoli pogledaš. In tista zastava prav preseneti. Ah, kaj zastava, ona preseneti.
Film, ki je dobil sam pozitiven odziv in smo o njem razpravljali še celo pot do avtomobilov. In pravim, da ni bila ravno kratka pot.
Zjutraj sem si vzela dopust. Če sem šla v petek za brezveze na faks, pa danes nisem šla. Sploh.
Rajši sem izkoristila jutro in dan. Zelo.
Potem sem peljala malčka na posodobitev. Šla na sprehod z materjo in psom. In pogledala zaključek novoletne turneje smučarskih skokov, ki se je prav dobro iztekel.
To bo moj dan danes. Ležeren ponedeljek.
Ni komentarjev:
Objavite komentar