Nisem pikapolonica

Miška. Minnie miška sem bila.
Tako malo navihana in sladkosneda. Takšna, ki se prehranjuje s krofi, bobi.

Miška pa krofi.

Presenečena sem bila samo nad tem, da sta bili obe mami prepričani, da sem bila pikapolonica. Ker sem imela pikice na majčki.
Kako?
Saj sem imela tudi ušeska in brkice ter pobarvan nosek.

Šokirana.
Skoraj tako kot sem bila ob zadnjem skoku Petra Prevca. Morala sem si vzeti malo časa, ker danes mi to sploh ni šlo v račun. Kako?
Kako za vraga so nas Nemci prehiteli. Kako smo končali na četrtem mestu in kaj se je zgodilo?
Šla sem samo pod tuš in si sprati živahno miško iz obraza, ker me je potrlo.
Ne znam si razložiti zakaj, ampak vse skupaj mi je "dol padlo". Čisto.

V sredo sem bila že zjutraj sama na čaju, ker je bilo zanj še prezgodaj.
Da sva dorekli. Toliko sva se dogovarjali, da se je v zadnjem momentu vse spremenilo. Zaradi ene poteze in enega dobrega izhodišča.
Popoldne pa sem precej po nesreči odkrila, da so smučarski skoki na sporedu. In izkazalo se je za super odkritje, saj si je Prevc pridobil srebro.

Če sem imela sredo prosto, sem bila zato v četrtek zopet zjutraj v Trzinu. Da sem poslušala ena zanimiva predavanja o zgodbah. O znamčenju in o marmeladi. Taka res luštna, a obenem zelo naporna predavanja. Predvsem zaradi vzdrževanja koncentracije skozi štiri ure. Včasih preprosto pade.

In sem ilustrirala. Četrtek je minil, prav tako petek.
Izgubljala sem se med zajci, ki so se namnožili in med mački s škorenjci.

In danes je tu sobota, ko sem ulovila tistih nekaj sončnih žarkov med enim in drugim dežjem. Ko sem bila mala miška v pikčasti, rdeči oblek in z ušeski.
Danes so odigrali Dinozavra še dvakrat, ampak sem mu morala dati prostor, da je sam zadihal. Da je živel brez mene.

Nina Pušlar - Najlepši spomin

Dve Ikeji in zlato

Punce res presenečajo, res pozitivno presenečajo v Sočiju. In to že za zajtrk.
Ko smo bili na poti v Italijo, smo trepetali tam v okolici Trsta do kam nam bo pravzaprav lovil Val 202, da slišimo kako se bo končal smuk.
In smo poslušali najbolj doživeto prenašanje Tininega smuka. Oba sta poleg s stisnjenimi pestmi vozila smuk, ker smo se smejali kako močno sta se vživela v prenašanje. In skupaj z njima in vsemi, smo se tudi mi veselili, ko je prismučala v cilj z enakim časom kot Švicarka in tako smo kaj kmalu imeli dve prvakinji.
Naša prva zlata medalja v zimskih olimpijskih igrah na sploh. Danes smo vsi verjeli in se vsi veselili. Bil je odličen začetek dneva. In potem okoli tržaškega letališča je tudi Val 202 začel hreščati in smo se začeli posvečati navigaciji.

Skratka našli smo našo ciljno destinacijo in začeli naš poslovni sestanek.
Jaz sem šla za prevajalca. To se je tudi obneslo, saj smo odpeljali natovorjen avto z materialnim in vzorci. Vse se je dalo zmenit in še marsikaj smo izvedeli. Tako, da smo čisto veseli odšli in nadaljevali ta poslovni izlet. Cela firma in še študent.

Natovorjeni.

Kosilo smo imeli kar v Ikeji. Kakopak.
Eno smo zalotili v Padovi, ampak sicer smo imeli namen iti v tisto, kamor se sedaj hodi. Tam blizu Gorice.
Skratka kosilo in en kratek krog, da smo spotoma vzeli zavese in potem smo se že z navigacijo zgubljali po novih cestah. Sedaj vem, da jo je potrebno posodobit.
Ampak je bil takoj za vogalom izvoz, da smo bili nazaj na poti še preden smo dobro vedeli.

Postanek v še eni industrijski coni. Nič ni bilo pametnega. Pa je padla odločitev, da spotoma pogledamo še drugo Ikejo na poti.
Splačalo se je. Združili smo prijetno s koristnim in jaz sem kaj kmalu stala v centru z veliko H&M vrečko, kjer sta bili dve torbici. Tista, ki mi je ponosno služila 6 let, leto gor ali dol, je sedaj odslužila svoje in zdelo se mi je, da bi potrebovala novo. In že nekaj časa gledam za torbicami.
Danes je bila sreča na moji strani, ker sem obe odnesla domov še z dodatnim popustom. Na blagajni sem bila čisto presenečena, ko mi je povedala ceno, saj sem naračunala malce več. Pa sploh nisem opazila plakatov, ki so oznanjali popust, saj sem bila preveč zagnana z odločanjem.

Tudi tako se konča izlet v Ikejo.

Skratka še stekleno posodo za lazanjo sem dobila, ki jo že nekaj časa iščem in dan je bil prav tako odličen kot se je cel dan kazal.
Samo tisti model v trgovini s igralnimi konzolami se mi je kar malo smejal, ko sem mu razlagala, da nam je ameriški napajalnik skuril cel štrom, ko pač pretvornik ni deloval pričakovano. Če kdo ve, kje se lahko že dobi nov napajalnik za Xbox One, se javljam.

Imeli smo pa sonček čez cel dan in petnajst stopinj. To pa je sprememba. Zjutraj nas je sicer pospremil dež, ampak ga je kaj kmalu zmanjkalo.

Skratka po vsem tem smo bili kaj kmalu na hitri cesti, ki je vodila iz Nove Gorice proti notranjosti države in kaj hitro smo bili tudi doma.
Celodnevni izlet, s časovnim zamikom smo ujeli in pogledali vse današnje velike dogodke, sedaj pa z veseljem padem samo še v toplo in udobno posteljo.

Demetra Malalan - V mislih s tabo

Dva brona

Danes po dolgem času je bilo zopet polno adrenalina, ki ga je namenil Radio 1. Ampak končalo se je pravzaprav tako klavrno kot vse do zdaj.
Kot dve muhi, ki se ujameta na limanice, sva.
Zasledovali sva Ibizo. Iskali sva avto. Dvakrat. Iskali sva jeklenko. Skratka, bilo je pestro, ampak nič od tega se ni končalo s kakšnim rezultatom. Tudi polnjenje praznega rezervoarja danes ne.

Sicer popolnoma prazen tank je bil potem napolnjen. Ampak ne s strani Radia 1, je šlo iz mojega žepa. Samo Petrol je bil tako prijazen, da sem zraven dobila še zastonj čaj. In na koncu sem bila vsaj tega zelo vesela.

Pač bilo je pestro. Zastonj so tankali v Kranju in to je privedlo do enega velikega zamaška, do kroženja in do nezadovoljstva. Delili so nasmehe, ampak ta akcija ravno ni bila uspešna.

Hecno je bilo, da ko sem že nekajkrat stala na tistem semaforju in se vozila naokoli bencinske v Kranju, me je na poti domov mami še enkrat poslala po istem krogu, da sem domov prinesla kosilo. Tako za povrh.

Sem bila kar dejavna na Facebooku danes. Predvsem se nekaj pokomentirala tudi samim organizatorjem te nagradne igre.

"Nasmeh, nasmeh... Kakšna ironija. Smejal se je samo Avdić, ki je tankal kot bi se mu sanjalo in tistih 10, ki so še pred dvanajsto stali na OMW-ju še predno so akcijo sploh začeli. Zaštopal ste cel Kranj, policaji niso nobenega spustil, čeprav je bil prostor za avto, kasneje za tri. Sama sem naredila 4 kroge in mi je policaj vsakič mahal naj grem naprej. Zgodba se je končala tako, da sem zadnje hlape porabila, da sem se zapeljala do Petrola in dobila vsaj zastonj čaj.
Radio 1, vaša organizacija žal ni najboljša in danes ste podarjali več nezadovoljstva vsem voznikom na cesti, kot nasmeh tistih nekaj izbrancev.
Najbolj žalostno pa je bilo, da ste vse do konca akcije oglaševali, da naj gremo hitro na pot, ko je bilo vse skupaj oddano, še preden se je začelo."

To pa niti niso bile vse objave. Nekaj jih je sledilo še po res navdušenemu navijanju za naše, ki sta bili danes tako prijetno presenečenje in sta prinesli malo sonca v ta "zagužvan" dan.

"Paramparam! Imamo še bron! In poln tank, ampak ne zaradi Radia 1.
Barvo in čestitke Vesni Fabjan!" 

"Wuuu! To je noro! Bravo naše punce. Čestitke Teja Gregorin! Dva brona!"

Prejšnji večer pa sem gledala slovenski film.
Lahko noč, gospodična.
Zanimivo se v tem filmu ne zgodi nič. Mislim, tako nič takšnega, kar bi dalo težo filmu. Kar bi ga naredilo zapomljivega in bi se ti ob koncu popolnoma razjasnil in ti segel do srca. Konec je tako otopel. Sam film je tak. Ona ugotovi, da jo mož vara. Se pusti zapeljati nekomu. Jo še tisti razočara in potem ostane sama, ali nekaj. Z navdušenjem sem samo spremljala tisto zgodbo o medvedu, ki je bila vmes in vse kar mi je ostalo v spominu je to, da je breza samo gozdna princeska, in za nič ni dobra.
Slovenskim filmom manjka strast. Manjka preobrat. Manjka tisto nekaj, kar te ujame in ne spusti pogleda dokler se ne pojavi odjavna špica. Manjka tisti trenutek, da lahko zreš pred sebe, ker moraš pravzaprav dojeti kaj se je zgodilo in kako genialno je. Tukaj je samo tisto, da strmiš vprašujoče, ker res ne veš kaj se je zgodilo.
Žal.

Za prvi semester imam sedaj vse ocene. Vse izpite zaključene.
Še drugi in diploma.

Klingande - Jubel

Slikanica Jaz

Ta vikend sem pretežno preživela kar pred televizijskim zaslonom. Bila sem najbolj zagreta navijačica smučarskih skokov. Trenutno in že nekaj časa, sem prav navdušena in z največjim veseljem gledam ta zimski šport, saj so naši fantje več kot odlični. In nikoli ne veš kdo zna presenetiti in se povzpeti na stopničke.
Včeraj smo ekipno slavili in izredno dobro je bilo spremljati obe seriji in odlične skoke. Fantje so pokazali kako se stvari streže in kaj pomeni ekipni duh.
Danes pa smo ob dve urnem in pol "spektaklu" in maratonskem spremljanju prve serije vsi po malem kakšno grdo rekli, če vse skupaj. Predvsem čez avstrijskega trenerja in njegove poteze. Kaj, bila je samo "pravica izkazica", žal. Če je že tako taktiziral in čakal na boljši pogoj, mu je vsaj celotna situacija pokazala, da se nima kaj igrati z vsemi in se je vse še enkrat ponovilo. Žal ne kaj v prid skakalce, ampak upam, da ga je izučilo. Tega Pointnerja. Kakšna krepka je letela tudi na njegov račun in verjetno je tudi on kakšno spustil. Vsaj po reakcijah sodeč.
Skratka še enkrat odlično drugo mesto za Prevca in še presenečenje v podobi Nagliča.
Tako zagret navijač še nisem bila. Bom morala še v Planico!

"Ta je pa slep!"

Drugače pa je bil drugi del vikenda v znamenju potikanja po trgovinah. Predvsem po tistih z živilskimi izdelki, saj v trgovinah z oblačili ta letošnja kolekcija preprosto ni bila zame. Nič pametnega nisem odkrila.
Mi gre toliko boljše od rok potikanje po knjigarni. Zadnjič, ko sem zvečer prebirala cel kup slikanic, ki sem jih prinesla iz knjižnice sem naletela na eno, ki je pustila velik vtis, nasmeh na obrazu in veselje. Slikanica, ki bi jo takoj dala za prebrat nekaterim. Slikanica, ki je tako sila preprosta, ampak zna povedati ogromno. Res ogromno.
Skratka s to slikanico sem tudi odšla iz knjigarne.
Philip Waechter: Jaz
Ni samo za najmlajše. Na nas naredi še večji vtis. Včasih rabimo sporočila v tako preprosti obliki. Če jo vidite, jo primite v roke.

Še enkrat sem gledala Volka iz Wall Streeta, ampak priznam, da je bil na velikem zaslonu in prvič bolj impresiven. Sedaj se je del tistega navdušenja izgubil. Ampak je še vedno dober film.

Preostali del pa je bil v znamenju družinskega kvartanja in igranja Catana. Naši tipični družinski vikendi. In tokrat so bile karte obrnjene meni v prid. In to kako.

A Great Big World & Christina Aguilera - Say Something

Včasih tudi izgubimo

S seboj sem prenesla tri različne beležke za tri različne projekte in sem jih malo popisala. Dopolnjevala. Vsako za kakšno stran ali dve. Dan sva preživljala vsak na svojem koncu. Oba malo pridna. Tole definicijo "pridna" bom izrabila do konca. Še kitaro je vmes igral, da sem imela fino muziko. Fletno je tole, ni kaj.

Stala sem na vagi. Mislim na takšni, ki ima veliki V in zraven še board. Sem lovila ravnotežje. Presenečena nad mojimi sposobnostmi sva bila prav oba. Jaz nisem verjela, da mi bo uspelo že tako kmalu ujeti tisto ravnotežje pod nogami. Mogoče sem samo njega opazovala kako miga z boki in se drži na valju.
Verjetno sem se tako smejala in cvilila, da me je slišalo celo naselje. Kako me ne bi, ko sem pa pogruntala sistem in se blazno zabavala.

Tehtnica na vagi.

Prejšnji dan sem preživljala tako, da sem bila malo pridna. Včasih sem tudi tako. Malo pa nisem bila in sem obsedela na kavču, ovita z deko.

Včasih tudi izgubimo. Sebe. Ključe. Denarnico. Ali na tekmi proti Franciji.
Francozom je za priznati tisto premoč, ker nič ni šlo v koš. Parker pa je zadel vse. Pet nas je bilo na kavču, da smo glasno spodbujali. Ubistvu štirje in en na stolu. Ampak smo zadnje sekunde tekme preživeli v tišini.

Drugače pa priznam, da mi je prav fletno ob takšnih dnevih. Sploh se ni za pritoževati. Prehitro bodo spolzeli mimo. Še po kuhinji se skupaj sučeva. Potem pa lahko ob večerih gledava ali Dexterja. Ali pa Head Games ter še za povrh film Live! Ta film sem sicer že enkrat gledala, ampak kaj vse bi naredili za gledanost. Samo še vprašanje časa je, kdaj se bo to vse skupaj začelo. A ni?
Govorim o tem, da so zaradi gledanosti naredili šov z rusko ruleto. Takšno, kjer imaš šest tekmovalcev in od tega en ne preživi. Bi gledali, če bi bilo to na sporedu?
Z New Girl sem včeraj otvorila sezona novih serij in novih sezon.

Michael McArthur - She's No You

Družinski paket mesnih kroglic

Še en izmed izletov. Obe z materjo popolnoma navdušeni. Ker najboljše se je zbuditi v jutro, ko veš, da se greš potepat.
In bil je prelep sončen dan. Za vožnjo. Za potepanje. Za dogodivščine.
V Celovcu sva se znašli tako hitro, da še sami nisva vedeli, kdaj so se vsi ovinki porazgubili za nama. Tako zaklepetani.
Prvi postanek. Adidas outlet. Ker tiste moje fine turkizne adidaske sedaj ne nosijo več prvotne barve in na žalost počasi razpadajo. Tokrat se mi je zdelo, da bo šlo bolj za preizkus sreče, saj zadnjič niso imeli čisto nič pametnega.
Tokrat pa je bila ta sreča na moji strani in moj komentar nad rdečimi čevlji je bil: "Čist hudi!"
Pri tem opisu vztrajam.

Čist hudi čevlji.

Ikea. Vsakič znova malo poskakujem od navdušenja. Če imajo pa tako fine in tako luštne stvari. Čisto zares.
Važno, da sva redni obiskovalki, ampak po vsem tem času še vedno nisva imeli Ikea Family kartice. Skoraj nezaslišano. Dobro, da so jo ravno pred nama eni izdelovali tako, da sva jo imeli v dveh minutah že v rokah. Mati svoji obsežni zbirki raznoraznih kartic ugodnosti dodaja še eno.
En krog naokoli. In ne glede na to kolikokrat vidiš stvari. Še vedno so zanimive. Predvsem vsi kavči na katerih si vzameš pet minut pavze. Predvsem, če so udobni in se kar pogrezneš v njih. Našla sem dinozavra, ampak je potem ostal tam. Teli dinozaverčki me pridno obdajajo.
Ampak našli sva družinski paket mesnih kroglic. Štirideset jih je v paketu. Gora pomfrija. Pa še sokci. Zaenkrat sem dobra z mesnimi kroglicami za nekaj časa.

Kako luštno! Vsi zvezki in zveščiči in beležkice in pikasto in raznobarvno z različnimi motivi. Potem pa stojiš tam v dilemi katera je bolj luštna in vzameš eno. Po minuti zamenjaš. Ugotoviš, da je druga boljša. In potem v kotu odkriješ popolnoma nov svet in druge barve. O tem govorim - link.
Končala sem z roza netopirjem. Črnim čajnikom. In zelenim zvezkom. Komaj sem se premaknila od tam.
V nadaljevanju sva domov prinesli še zavese pa novo luč. Klasično. Že dolgo nisem kupila luči v Ikei. Skratka poln koš stvari, vključno s košem. In posteljnino za štiri eure. Kačing.
Po koncu, ko sem šla še nekaj na informacije vprašat, pa je mami naletela še na strica. Tistega, ki smo ga zadnje čase vsi videli na televiziji, ko je tako navdušeno navijal za naše.

In ko smo že pri košarki. Končala sem pri navijanju v dvoje. Z navijaško opravo sem z zanimanjem spremljala igro naših. In smo premagali še Grke.

The Band Perry - I'm A Keeper

Kuponko bowling

Za cel dan sem se zaposlila. Jutro se je začelo z zvonjenjem telefona.
Ne, nisem bila v Ljubljani. Pridno sem še spala pod toplo odejo.

Presenečeno sem ugotovila, da je nekdo na Pinterestu kar tako našel naš dres in ga delil naprej. Čisto me je presenetilo med "zdolgočasenimi" vsakodnevnim pregledovanjem. In ko sem to šla razložit sem dobila novo zaposlitev.

Bila sem zaposlena s tem, da sem bila namig in priročna pomoč. Tako, da nama je z očetom s skupnimi močmi uspelo pripraviti tri dizajne.
Nato sva se smejala ideji, da bi jaz vzela en monitor, on drugega in bi en poleg drugega delala. Kmalu ni bila več zabavna ideja, ampak realnost. Tako je, ko imaš pri roki dva računalnika in dva monitorja. Tako zelo sem se igrala z vzorčki, da je na koncu nastal en zanimiv velik vzorec in s tega cel komplet.
Še skoraj pol ure pred osmo sem se matrala s postavanjem, ker mi nekaj ni šlo v zakup. Vektorsko sem preživela dan. Vmes sem zviznila zgolj speči kosilo in potem sem nadaljevala s prestavljanjem točk po zaslonu.

ZSPORT: S skupnimi močmi za nove predloge.

Bowling. Na Kuponku sem enkrat naletela na kupone za bowling, kar je seveda bilo za izkoristit. Ampak potem ti ležijo tam in malo že pozabiš na njih, dokler te ne začne čas preganjati. Zato je bila danes odlična priložnost, da gremo na bowling. Sicer smo šele kasneje izvedeli, ko smo že rezervirali, da igrajo naši. Skratka - pa nič za to.
Začeli smo dobro. Začeli smo optimistično. No, ne pretirano. Ampak saj je šlo. Smo se zabavali. Glasno spodbujali drug drugega. Veliko je bilo ploskanja za vse predstave "strikov" in "sparov".
Arena se je počasi spraznila in na koncu smo ostali le še mi in košarka na televizijskem zaslonu. Prijetno s koristnim. Malo smo se rekreirali, metali krogle medtem, ko smo precej glasno navijali za naše.
Sredi košarke smo zaključili z igro. Gladko zadnja, čeprav sem imela nekje vmes zmagoslaven trenutek, ko sem bila tretja od petih. Too!

Sami na bowlingu.

Po večerji, Kaja speče jajčka, smo končali na sedežni garnituri. Takoj, ko sem ugotovila, da smo postali stereotip. Ženski v kuhinji in moški na sedežni ob košarki. Seveda smo bili potem vsi tam. Ob zadnjih minutah je bil izkupiček sedečih in ležečih pet od šestih. Eden izmed njih je bil tudi naš pasji navijač, ki je prinesel srečo in zmago naših nad Italijani. In po sobi so se vili glasni vzkliki in aplavz. Toliko za danes. V soboto s tem nadaljujemo.

Perpetuum Jazzile - Slovenija, od kod lepote tvoje

Prevelik pižama dres

Čisto poklapana sem se spravila pod tuš, ko so zdajle zgubili proti Hrvatom. Ampak saj jim gre kljub temu kar dobro. A ne?
Do te tekme so bili neporaženi. Polnijo celjsko dvorano.
Navijamo za naše. Prikovani pred televizijske zaslone. Dokler bo trajalo.

Navijamo za naše.

Včerajšnji dan je dobesedno izpuhtel iz mojega spomina. Imam samo še nekaj odsekov.
Z materjo sva šle v nabavo. Sobota je bila. In pri vseh akcijskih ponudbah sestavili jedilnik za štiri dni. Spet smo zunaj pekli. Tokrat so čevapčiči nadomestili pleskavice. V naslednjem trenutku se spomnim glasnega krika ob zmagi. Ni bil moj. Mi smo samo začudeno strmeli.
Med vsem "rihtanjem" sem uspela še speči mafine. Imela sem in jih še imam - rdeče nohte. Šminko. Ter  navijaški dres, ki sicer ni letošnji, ampak še vedno se ne rabijo šparat. Ta se je skrival pod rdečim plaščkom.
Spomnim se, da sem se privila v objem. Da sem se smejala, ko je bil v veliko prevelikem dresu. Pižama dresu. Spomnim se, da sva gledala včerajšnjo tekmo na kavču. Navdušena ob zmagi. Potem se spomnim, da sem se res trudila odgovarjati sredi noči, ko me je zbudil.
To so momenti. Pa še kakšen vmes.

Današnji dan pa je skoraj enaka zmeda na tri ure.
Ugotovila sem, da čisto avtomatično začnem pospravljati iz stroja, ko kuham kavo. Vem, da ob mafinih paše kozarec mleka. In vem, da pride čas, ko moram iti. Tokrat na mrežno pečenko.
So me takoj zaposlili, ko sem prišla domov. Na tri urno izmeno sem čuvala in prelagala pole papirja. Vse do konca tretje tretjine.

Facebook?

Olly Murs - Don't You Worry Child