Punce res presenečajo, res pozitivno presenečajo v Sočiju. In to že za zajtrk.
Ko smo bili na poti v Italijo, smo trepetali tam v okolici Trsta do kam nam bo pravzaprav lovil Val 202, da slišimo kako se bo končal smuk.
In smo poslušali najbolj doživeto prenašanje Tininega smuka. Oba sta poleg s stisnjenimi pestmi vozila smuk, ker smo se smejali kako močno sta se vživela v prenašanje. In skupaj z njima in vsemi, smo se tudi mi veselili, ko je prismučala v cilj z enakim časom kot Švicarka in tako smo kaj kmalu imeli dve prvakinji.
Naša prva zlata medalja v zimskih olimpijskih igrah na sploh. Danes smo vsi verjeli in se vsi veselili. Bil je odličen začetek dneva. In potem okoli tržaškega letališča je tudi Val 202 začel hreščati in smo se začeli posvečati navigaciji.
Skratka našli smo našo ciljno destinacijo in začeli naš poslovni sestanek.
Jaz sem šla za prevajalca. To se je tudi obneslo, saj smo odpeljali natovorjen avto z materialnim in vzorci. Vse se je dalo zmenit in še marsikaj smo izvedeli. Tako, da smo čisto veseli odšli in nadaljevali ta poslovni izlet. Cela firma in še študent.
Kosilo smo imeli kar v Ikeji. Kakopak.
Eno smo zalotili v Padovi, ampak sicer smo imeli namen iti v tisto, kamor se sedaj hodi. Tam blizu Gorice.
Skratka kosilo in en kratek krog, da smo spotoma vzeli zavese in potem smo se že z navigacijo zgubljali po novih cestah. Sedaj vem, da jo je potrebno posodobit.
Ampak je bil takoj za vogalom izvoz, da smo bili nazaj na poti še preden smo dobro vedeli.
Postanek v še eni industrijski coni. Nič ni bilo pametnega. Pa je padla odločitev, da spotoma pogledamo še drugo Ikejo na poti.
Splačalo se je. Združili smo prijetno s koristnim in jaz sem kaj kmalu stala v centru z veliko H&M vrečko, kjer sta bili dve torbici. Tista, ki mi je ponosno služila 6 let, leto gor ali dol, je sedaj odslužila svoje in zdelo se mi je, da bi potrebovala novo. In že nekaj časa gledam za torbicami.
Danes je bila sreča na moji strani, ker sem obe odnesla domov še z dodatnim popustom. Na blagajni sem bila čisto presenečena, ko mi je povedala ceno, saj sem naračunala malce več. Pa sploh nisem opazila plakatov, ki so oznanjali popust, saj sem bila preveč zagnana z odločanjem.
Skratka še stekleno posodo za lazanjo sem dobila, ki jo že nekaj časa iščem in dan je bil prav tako odličen kot se je cel dan kazal.
Samo tisti model v trgovini s igralnimi konzolami se mi je kar malo smejal, ko sem mu razlagala, da nam je ameriški napajalnik skuril cel štrom, ko pač pretvornik ni deloval pričakovano. Če kdo ve, kje se lahko že dobi nov napajalnik za Xbox One, se javljam.
Imeli smo pa sonček čez cel dan in petnajst stopinj. To pa je sprememba. Zjutraj nas je sicer pospremil dež, ampak ga je kaj kmalu zmanjkalo.
Skratka po vsem tem smo bili kaj kmalu na hitri cesti, ki je vodila iz Nove Gorice proti notranjosti države in kaj hitro smo bili tudi doma.
Celodnevni izlet, s časovnim zamikom smo ujeli in pogledali vse današnje velike dogodke, sedaj pa z veseljem padem samo še v toplo in udobno posteljo.
Ko smo bili na poti v Italijo, smo trepetali tam v okolici Trsta do kam nam bo pravzaprav lovil Val 202, da slišimo kako se bo končal smuk.
In smo poslušali najbolj doživeto prenašanje Tininega smuka. Oba sta poleg s stisnjenimi pestmi vozila smuk, ker smo se smejali kako močno sta se vživela v prenašanje. In skupaj z njima in vsemi, smo se tudi mi veselili, ko je prismučala v cilj z enakim časom kot Švicarka in tako smo kaj kmalu imeli dve prvakinji.
Naša prva zlata medalja v zimskih olimpijskih igrah na sploh. Danes smo vsi verjeli in se vsi veselili. Bil je odličen začetek dneva. In potem okoli tržaškega letališča je tudi Val 202 začel hreščati in smo se začeli posvečati navigaciji.
Skratka našli smo našo ciljno destinacijo in začeli naš poslovni sestanek.
Jaz sem šla za prevajalca. To se je tudi obneslo, saj smo odpeljali natovorjen avto z materialnim in vzorci. Vse se je dalo zmenit in še marsikaj smo izvedeli. Tako, da smo čisto veseli odšli in nadaljevali ta poslovni izlet. Cela firma in še študent.
Kosilo smo imeli kar v Ikeji. Kakopak.
Eno smo zalotili v Padovi, ampak sicer smo imeli namen iti v tisto, kamor se sedaj hodi. Tam blizu Gorice.
Skratka kosilo in en kratek krog, da smo spotoma vzeli zavese in potem smo se že z navigacijo zgubljali po novih cestah. Sedaj vem, da jo je potrebno posodobit.
Ampak je bil takoj za vogalom izvoz, da smo bili nazaj na poti še preden smo dobro vedeli.
Postanek v še eni industrijski coni. Nič ni bilo pametnega. Pa je padla odločitev, da spotoma pogledamo še drugo Ikejo na poti.
Splačalo se je. Združili smo prijetno s koristnim in jaz sem kaj kmalu stala v centru z veliko H&M vrečko, kjer sta bili dve torbici. Tista, ki mi je ponosno služila 6 let, leto gor ali dol, je sedaj odslužila svoje in zdelo se mi je, da bi potrebovala novo. In že nekaj časa gledam za torbicami.
Danes je bila sreča na moji strani, ker sem obe odnesla domov še z dodatnim popustom. Na blagajni sem bila čisto presenečena, ko mi je povedala ceno, saj sem naračunala malce več. Pa sploh nisem opazila plakatov, ki so oznanjali popust, saj sem bila preveč zagnana z odločanjem.
Skratka še stekleno posodo za lazanjo sem dobila, ki jo že nekaj časa iščem in dan je bil prav tako odličen kot se je cel dan kazal.
Samo tisti model v trgovini s igralnimi konzolami se mi je kar malo smejal, ko sem mu razlagala, da nam je ameriški napajalnik skuril cel štrom, ko pač pretvornik ni deloval pričakovano. Če kdo ve, kje se lahko že dobi nov napajalnik za Xbox One, se javljam.
Imeli smo pa sonček čez cel dan in petnajst stopinj. To pa je sprememba. Zjutraj nas je sicer pospremil dež, ampak ga je kaj kmalu zmanjkalo.
Skratka po vsem tem smo bili kaj kmalu na hitri cesti, ki je vodila iz Nove Gorice proti notranjosti države in kaj hitro smo bili tudi doma.
Celodnevni izlet, s časovnim zamikom smo ujeli in pogledali vse današnje velike dogodke, sedaj pa z veseljem padem samo še v toplo in udobno posteljo.
Ni komentarjev:
Objavite komentar