Danes po dolgem času je bilo zopet polno adrenalina, ki ga je namenil Radio 1. Ampak končalo se je pravzaprav tako klavrno kot vse do zdaj.
Kot dve muhi, ki se ujameta na limanice, sva.
Zasledovali sva Ibizo. Iskali sva avto. Dvakrat. Iskali sva jeklenko. Skratka, bilo je pestro, ampak nič od tega se ni končalo s kakšnim rezultatom. Tudi polnjenje praznega rezervoarja danes ne.
Sicer popolnoma prazen tank je bil potem napolnjen. Ampak ne s strani Radia 1, je šlo iz mojega žepa. Samo Petrol je bil tako prijazen, da sem zraven dobila še zastonj čaj. In na koncu sem bila vsaj tega zelo vesela.
Pač bilo je pestro. Zastonj so tankali v Kranju in to je privedlo do enega velikega zamaška, do kroženja in do nezadovoljstva. Delili so nasmehe, ampak ta akcija ravno ni bila uspešna.
Hecno je bilo, da ko sem že nekajkrat stala na tistem semaforju in se vozila naokoli bencinske v Kranju, me je na poti domov mami še enkrat poslala po istem krogu, da sem domov prinesla kosilo. Tako za povrh.
Sem bila kar dejavna na Facebooku danes. Predvsem se nekaj pokomentirala tudi samim organizatorjem te nagradne igre.
To pa niti niso bile vse objave. Nekaj jih je sledilo še po res navdušenemu navijanju za naše, ki sta bili danes tako prijetno presenečenje in sta prinesli malo sonca v ta "zagužvan" dan.
Prejšnji večer pa sem gledala slovenski film.
Lahko noč, gospodična.
Zanimivo se v tem filmu ne zgodi nič. Mislim, tako nič takšnega, kar bi dalo težo filmu. Kar bi ga naredilo zapomljivega in bi se ti ob koncu popolnoma razjasnil in ti segel do srca. Konec je tako otopel. Sam film je tak. Ona ugotovi, da jo mož vara. Se pusti zapeljati nekomu. Jo še tisti razočara in potem ostane sama, ali nekaj. Z navdušenjem sem samo spremljala tisto zgodbo o medvedu, ki je bila vmes in vse kar mi je ostalo v spominu je to, da je breza samo gozdna princeska, in za nič ni dobra.
Slovenskim filmom manjka strast. Manjka preobrat. Manjka tisto nekaj, kar te ujame in ne spusti pogleda dokler se ne pojavi odjavna špica. Manjka tisti trenutek, da lahko zreš pred sebe, ker moraš pravzaprav dojeti kaj se je zgodilo in kako genialno je. Tukaj je samo tisto, da strmiš vprašujoče, ker res ne veš kaj se je zgodilo.
Žal.
Za prvi semester imam sedaj vse ocene. Vse izpite zaključene.
Še drugi in diploma.
Kot dve muhi, ki se ujameta na limanice, sva.
Zasledovali sva Ibizo. Iskali sva avto. Dvakrat. Iskali sva jeklenko. Skratka, bilo je pestro, ampak nič od tega se ni končalo s kakšnim rezultatom. Tudi polnjenje praznega rezervoarja danes ne.
Sicer popolnoma prazen tank je bil potem napolnjen. Ampak ne s strani Radia 1, je šlo iz mojega žepa. Samo Petrol je bil tako prijazen, da sem zraven dobila še zastonj čaj. In na koncu sem bila vsaj tega zelo vesela.
Pač bilo je pestro. Zastonj so tankali v Kranju in to je privedlo do enega velikega zamaška, do kroženja in do nezadovoljstva. Delili so nasmehe, ampak ta akcija ravno ni bila uspešna.
Hecno je bilo, da ko sem že nekajkrat stala na tistem semaforju in se vozila naokoli bencinske v Kranju, me je na poti domov mami še enkrat poslala po istem krogu, da sem domov prinesla kosilo. Tako za povrh.
Sem bila kar dejavna na Facebooku danes. Predvsem se nekaj pokomentirala tudi samim organizatorjem te nagradne igre.
"Nasmeh, nasmeh... Kakšna ironija. Smejal se je samo Avdić, ki je tankal kot bi se mu sanjalo in tistih 10, ki so še pred dvanajsto stali na OMW-ju še predno so akcijo sploh začeli. Zaštopal ste cel Kranj, policaji niso nobenega spustil, čeprav je bil prostor za avto, kasneje za tri. Sama sem naredila 4 kroge in mi je policaj vsakič mahal naj grem naprej. Zgodba se je končala tako, da sem zadnje hlape porabila, da sem se zapeljala do Petrola in dobila vsaj zastonj čaj.
Radio 1, vaša organizacija žal ni najboljša in danes ste podarjali več nezadovoljstva vsem voznikom na cesti, kot nasmeh tistih nekaj izbrancev.
Najbolj žalostno pa je bilo, da ste vse do konca akcije oglaševali, da naj gremo hitro na pot, ko je bilo vse skupaj oddano, še preden se je začelo."
To pa niti niso bile vse objave. Nekaj jih je sledilo še po res navdušenemu navijanju za naše, ki sta bili danes tako prijetno presenečenje in sta prinesli malo sonca v ta "zagužvan" dan.
"Paramparam! Imamo še bron! In poln tank, ampak ne zaradi Radia 1.
Barvo in čestitke Vesni Fabjan!"
"Wuuu! To je noro! Bravo naše punce. Čestitke Teja Gregorin! Dva brona!"
Prejšnji večer pa sem gledala slovenski film.
Lahko noč, gospodična.
Zanimivo se v tem filmu ne zgodi nič. Mislim, tako nič takšnega, kar bi dalo težo filmu. Kar bi ga naredilo zapomljivega in bi se ti ob koncu popolnoma razjasnil in ti segel do srca. Konec je tako otopel. Sam film je tak. Ona ugotovi, da jo mož vara. Se pusti zapeljati nekomu. Jo še tisti razočara in potem ostane sama, ali nekaj. Z navdušenjem sem samo spremljala tisto zgodbo o medvedu, ki je bila vmes in vse kar mi je ostalo v spominu je to, da je breza samo gozdna princeska, in za nič ni dobra.
Slovenskim filmom manjka strast. Manjka preobrat. Manjka tisto nekaj, kar te ujame in ne spusti pogleda dokler se ne pojavi odjavna špica. Manjka tisti trenutek, da lahko zreš pred sebe, ker moraš pravzaprav dojeti kaj se je zgodilo in kako genialno je. Tukaj je samo tisto, da strmiš vprašujoče, ker res ne veš kaj se je zgodilo.
Žal.
Za prvi semester imam sedaj vse ocene. Vse izpite zaključene.
Še drugi in diploma.
Ni komentarjev:
Objavite komentar