Čisto poklapana sem se spravila pod tuš, ko so zdajle zgubili proti Hrvatom. Ampak saj jim gre kljub temu kar dobro. A ne?
Do te tekme so bili neporaženi. Polnijo celjsko dvorano.
Navijamo za naše. Prikovani pred televizijske zaslone. Dokler bo trajalo.
Včerajšnji dan je dobesedno izpuhtel iz mojega spomina. Imam samo še nekaj odsekov.
Z materjo sva šle v nabavo. Sobota je bila. In pri vseh akcijskih ponudbah sestavili jedilnik za štiri dni. Spet smo zunaj pekli. Tokrat so čevapčiči nadomestili pleskavice. V naslednjem trenutku se spomnim glasnega krika ob zmagi. Ni bil moj. Mi smo samo začudeno strmeli.
Med vsem "rihtanjem" sem uspela še speči mafine. Imela sem in jih še imam - rdeče nohte. Šminko. Ter navijaški dres, ki sicer ni letošnji, ampak še vedno se ne rabijo šparat. Ta se je skrival pod rdečim plaščkom.
Spomnim se, da sem se privila v objem. Da sem se smejala, ko je bil v veliko prevelikem dresu. Pižama dresu. Spomnim se, da sva gledala včerajšnjo tekmo na kavču. Navdušena ob zmagi. Potem se spomnim, da sem se res trudila odgovarjati sredi noči, ko me je zbudil.
To so momenti. Pa še kakšen vmes.
Današnji dan pa je skoraj enaka zmeda na tri ure.
Ugotovila sem, da čisto avtomatično začnem pospravljati iz stroja, ko kuham kavo. Vem, da ob mafinih paše kozarec mleka. In vem, da pride čas, ko moram iti. Tokrat na mrežno pečenko.
So me takoj zaposlili, ko sem prišla domov. Na tri urno izmeno sem čuvala in prelagala pole papirja. Vse do konca tretje tretjine.
Facebook?
Do te tekme so bili neporaženi. Polnijo celjsko dvorano.
Navijamo za naše. Prikovani pred televizijske zaslone. Dokler bo trajalo.
 |
| Navijamo za naše. |
Včerajšnji dan je dobesedno izpuhtel iz mojega spomina. Imam samo še nekaj odsekov.
Z materjo sva šle v nabavo. Sobota je bila. In pri vseh akcijskih ponudbah sestavili jedilnik za štiri dni. Spet smo zunaj pekli. Tokrat so čevapčiči nadomestili pleskavice. V naslednjem trenutku se spomnim glasnega krika ob zmagi. Ni bil moj. Mi smo samo začudeno strmeli.
Med vsem "rihtanjem" sem uspela še speči mafine. Imela sem in jih še imam - rdeče nohte. Šminko. Ter navijaški dres, ki sicer ni letošnji, ampak še vedno se ne rabijo šparat. Ta se je skrival pod rdečim plaščkom.
Spomnim se, da sem se privila v objem. Da sem se smejala, ko je bil v veliko prevelikem dresu. Pižama dresu. Spomnim se, da sva gledala včerajšnjo tekmo na kavču. Navdušena ob zmagi. Potem se spomnim, da sem se res trudila odgovarjati sredi noči, ko me je zbudil.
To so momenti. Pa še kakšen vmes.
Današnji dan pa je skoraj enaka zmeda na tri ure.
Ugotovila sem, da čisto avtomatično začnem pospravljati iz stroja, ko kuham kavo. Vem, da ob mafinih paše kozarec mleka. In vem, da pride čas, ko moram iti. Tokrat na mrežno pečenko.
So me takoj zaposlili, ko sem prišla domov. Na tri urno izmeno sem čuvala in prelagala pole papirja. Vse do konca tretje tretjine.
Facebook?
Ni komentarjev:
Objavite komentar