Petek je odličen dan za potepanje in spoznavanje Slovenije. A ni?
Predvsem, če se zunaj naredi en lep sončen dan in jo mahnemo v smeri Krasa.
Tisti trenutek, ko nehaš sanjati in ti takoj za tem začne zvoniti budilka. In sem bila vsa navdušena, da se uspela zaključiti sanje, čeprav sedaj niti najmanjšega pojma nimam, kakšne bi lahko bile. Rečem si, budna sem, vendar se zgodi, da v naslednjem trenutku slišim zvoniti dremež. Toliko o moji budnosti. Nekako mi je uspelo zadremati še za dodatnih deset minut. Ampak po tem sem se pa čisto resno spravila s postelje.
Krenila proti Domžalam in mi na vratih razloži, da more iti na faks še nekaj oddat. Krasno. Saj sva res morali še v trgovino. Kaj, samo še en velik ovinek sva naredile. Tam do Ljubljane in nazaj. Nič takšnega.
Peka ogromnih mafinov. Saj pravim, ogromnih, ko jih je na enem pladnju šest in ne dvanajst. Potem pa se ti mafini spremenijo v "kapakolačke" v cupcake s tem, ko jim dodava kapico. Čudnih oblik.
Potrebno je nekaj nastavkov, nekaj različnih teh stvari za stiskat in ugotovitev pri kateri se nasmejeva skoraj do solz.
Presneto sladek je bil. Čisto preveč. Tako, da ti je že malo slabo, ker je bilo preveč kreme. Ampak saj bo. Teh kapakolačkev še nisem popolnoma odkrila. Mislim, se jih naučila delat.
Krenemo eno uro po predvidenem odhodu. Ni se nam mudilo nikamor. S seboj smo imele samo en natisnjen zemljevid, bolj na približno s kraji, kamor je potrebno iti. Bil je tako "od deleč", da nas je zmedel že sam izvoz iz avtoceste. Mislim, tisto, ko prideš do križišča in se odločaš v katero smer. Skratka po nekaj sto metrih vožnje, sem nekako razbrala, da gremo prav. In smo šle.
Izlet v neznano. Dobesedno.
Štanjel. Naš prvi postanek.
Ko vemo kje parkirati in kje ne, jo krenemo proti jedru in turističnim informacijam. Prvo se naučimo pravilno naglasiti. Drugo nam pove kam gremo lahko in kaj videti. Nekaj o cerkve na levo, enkrat po desni. Do stolpa. Do parka. Do kraške hiše.
Na koncu smo se pomikale od sence do sence in iz enega hladnega do drugega hladnega prostora. Vroče je bilo zunaj!
Če bi imel tisti Ferrarijev vrt še modro, modrozeleno vodo namesto rjave, bi bilo vse že preveč luštno.
Impresionirana sem bila nad vsakimi turkiznimi, mint vrati na teh kamnitih hišah. Res je kulj kombinacija. Ampak vsa vrata in vsi odtenki. Čudovito.
Štanjel je ostal za nami. Me pa ustavile ob cesti na počivališču. Sunkovito. Nenadno.
Skratka bil je odličen prostor za pinknik. Ne, nisem se zatipkala.
Miza je pogrnjena z mojim srčkastim šalom. Imela sem še za vsako en mafin in bil je odličen prostor za darila. Imele sva darili za našo slavljenko, ki je pred dnevi praznovala. Lušten trenutek.
Poln zabavnih reakcij. Midve pa se nisva nehali smejat. Nogavice in uhani s samorogi. In knjigica z naslovom Moja nona.
Šle smo okoli gradu. Z avtom, ker se je cesta vila tam. Proti ovčicam smo jo mahnile.
Pliskovica. Tretji postanek. Zaradi označb Pliskine poti. Nismo imele ravno odveč časa, zato je nismo prehodile. Samo po vasi naokoli smo se sprehodile. Da bi sledile ovčicam. Par grozdov smo poskusile in so bili prav odlični. In eno slivo. Ups.
Sežana. Četrti postanek. Ker imajo hrano na študentske bone. Zato.
Skratka za prvo destinacijo smo prehodile pot od številke malo čez dvajset do osemdesetice in še malo. Ostalo jim je precej malo izbire od dnevne ponudbe. Ravno tiste najbolj mamljive stvari so porabili, jih je zmanjkalo. Pa nič. Druga samopostrežna je bila že zaprta. Tista na poti do lenivca. Ni nam ostalo drugega kot, da gremo srečo preizkusit v zadnjo. In sreča je bila tista, ki se nam je nasmehnila. Pa še avto smo ubistvu tam blizu pustile. Skratka. Zmazala sem vse. Juho. Celo pico. In še palačinko za sladico. Super vzdušje. Haštegali smo vse. Ampak največji plus in češnja na vrhu je bila tista palačinka za sladico. Zame. Skratka očitno sem bila lačna kot volk in tega sploh nisem vedela, saj smo imele cel čas neke prigrizke. Ali pa grozdje in slive.
Ljubljana. Peti postanek. Ritem mladosti. Dobesedno smo ugotovile, da smo prestare za ta dogodek. Jaz v momentu, ko sem med množico ljudi iz torbe na plan privlekla Bepanthen in se začela mazat. Sami pijani petnajstletniki. Ampak, če sem pa hotela ne zamudit Jana Plestenjaka. Samo zato, ker je bil na kranjski noči in sem ga zamudila, nisem mogla še tega zamudit. Hihi.
Sicer ne vem s kje je prišlo to "navdušenje", ampak sedaj sem dobra.
Po vsej vožnji, se mi je zapasalo še malo ceste in vožnje, čeprav je bil moj prvotni namen prespati, sem se odpeljala kar domov.
Predvsem, če se zunaj naredi en lep sončen dan in jo mahnemo v smeri Krasa.
Tisti trenutek, ko nehaš sanjati in ti takoj za tem začne zvoniti budilka. In sem bila vsa navdušena, da se uspela zaključiti sanje, čeprav sedaj niti najmanjšega pojma nimam, kakšne bi lahko bile. Rečem si, budna sem, vendar se zgodi, da v naslednjem trenutku slišim zvoniti dremež. Toliko o moji budnosti. Nekako mi je uspelo zadremati še za dodatnih deset minut. Ampak po tem sem se pa čisto resno spravila s postelje.
Krenila proti Domžalam in mi na vratih razloži, da more iti na faks še nekaj oddat. Krasno. Saj sva res morali še v trgovino. Kaj, samo še en velik ovinek sva naredile. Tam do Ljubljane in nazaj. Nič takšnega.
Peka ogromnih mafinov. Saj pravim, ogromnih, ko jih je na enem pladnju šest in ne dvanajst. Potem pa se ti mafini spremenijo v "kapakolačke" v cupcake s tem, ko jim dodava kapico. Čudnih oblik.
Potrebno je nekaj nastavkov, nekaj različnih teh stvari za stiskat in ugotovitev pri kateri se nasmejeva skoraj do solz.
Presneto sladek je bil. Čisto preveč. Tako, da ti je že malo slabo, ker je bilo preveč kreme. Ampak saj bo. Teh kapakolačkev še nisem popolnoma odkrila. Mislim, se jih naučila delat.
Krenemo eno uro po predvidenem odhodu. Ni se nam mudilo nikamor. S seboj smo imele samo en natisnjen zemljevid, bolj na približno s kraji, kamor je potrebno iti. Bil je tako "od deleč", da nas je zmedel že sam izvoz iz avtoceste. Mislim, tisto, ko prideš do križišča in se odločaš v katero smer. Skratka po nekaj sto metrih vožnje, sem nekako razbrala, da gremo prav. In smo šle.
Izlet v neznano. Dobesedno.
Štanjel. Naš prvi postanek.
Ko vemo kje parkirati in kje ne, jo krenemo proti jedru in turističnim informacijam. Prvo se naučimo pravilno naglasiti. Drugo nam pove kam gremo lahko in kaj videti. Nekaj o cerkve na levo, enkrat po desni. Do stolpa. Do parka. Do kraške hiše.
Na koncu smo se pomikale od sence do sence in iz enega hladnega do drugega hladnega prostora. Vroče je bilo zunaj!
Če bi imel tisti Ferrarijev vrt še modro, modrozeleno vodo namesto rjave, bi bilo vse že preveč luštno.
Impresionirana sem bila nad vsakimi turkiznimi, mint vrati na teh kamnitih hišah. Res je kulj kombinacija. Ampak vsa vrata in vsi odtenki. Čudovito.
 |
| Samorog zasede mafin. |
Štanjel je ostal za nami. Me pa ustavile ob cesti na počivališču. Sunkovito. Nenadno.
Skratka bil je odličen prostor za pinknik. Ne, nisem se zatipkala.
Miza je pogrnjena z mojim srčkastim šalom. Imela sem še za vsako en mafin in bil je odličen prostor za darila. Imele sva darili za našo slavljenko, ki je pred dnevi praznovala. Lušten trenutek.
Poln zabavnih reakcij. Midve pa se nisva nehali smejat. Nogavice in uhani s samorogi. In knjigica z naslovom Moja nona.
Šle smo okoli gradu. Z avtom, ker se je cesta vila tam. Proti ovčicam smo jo mahnile.
Pliskovica. Tretji postanek. Zaradi označb Pliskine poti. Nismo imele ravno odveč časa, zato je nismo prehodile. Samo po vasi naokoli smo se sprehodile. Da bi sledile ovčicam. Par grozdov smo poskusile in so bili prav odlični. In eno slivo. Ups.
Skratka za prvo destinacijo smo prehodile pot od številke malo čez dvajset do osemdesetice in še malo. Ostalo jim je precej malo izbire od dnevne ponudbe. Ravno tiste najbolj mamljive stvari so porabili, jih je zmanjkalo. Pa nič. Druga samopostrežna je bila že zaprta. Tista na poti do lenivca. Ni nam ostalo drugega kot, da gremo srečo preizkusit v zadnjo. In sreča je bila tista, ki se nam je nasmehnila. Pa še avto smo ubistvu tam blizu pustile. Skratka. Zmazala sem vse. Juho. Celo pico. In še palačinko za sladico. Super vzdušje. Haštegali smo vse. Ampak največji plus in češnja na vrhu je bila tista palačinka za sladico. Zame. Skratka očitno sem bila lačna kot volk in tega sploh nisem vedela, saj smo imele cel čas neke prigrizke. Ali pa grozdje in slive.
 |
| Na potepu. |
Ljubljana. Peti postanek. Ritem mladosti. Dobesedno smo ugotovile, da smo prestare za ta dogodek. Jaz v momentu, ko sem med množico ljudi iz torbe na plan privlekla Bepanthen in se začela mazat. Sami pijani petnajstletniki. Ampak, če sem pa hotela ne zamudit Jana Plestenjaka. Samo zato, ker je bil na kranjski noči in sem ga zamudila, nisem mogla še tega zamudit. Hihi.
Sicer ne vem s kje je prišlo to "navdušenje", ampak sedaj sem dobra.
 |
| Pa sem ga videla in slišala. |
Po vsej vožnji, se mi je zapasalo še malo ceste in vožnje, čeprav je bil moj prvotni namen prespati, sem se odpeljala kar domov.
Ni komentarjev:
Objavite komentar