Izlet. Juhu.
Mogoče bom mogla razvozlati zakaj gojim takšno navdušenje nad izleti, ko mi je pa slabo v avtu. No, ne tako zelo kot mi je bilo včasih. Ampak ponavadi se hitro pokaže ta trenutek šibkosti, če moram kaj pogledati na telefon ali takoj, ko se ne posvečam vožnji.
Ironično imam potem rada izlete povsod naokoli.
Z različnimi ljudmi.
Še ena sobota.
Nabralo se je en kup drobnih opravkov. Takšnih, ki jih sestaviš skupaj da dobiš celoten dan.
Začne se tako, kot skoraj vsako soboto. Znajdem se v trgovini. Tisto, ko greš iskat stvari za jest za današnji dan in za jutrišnji dan, da fanta preskrbiš. Oziroma, da se bosta lahko sama, ko žensk ne bo pri hiši.
Tri trgovine. En krog. Parkirišča. Nakupovalne košarice. Ljudje. Polno izbire. En nakupovalni seznam in en cilj. Gibala sem se med policami in iskala točno določene stvari. Tiste, ki sem jih potrebovala. Nič distrakcij.
Dve nakupovalni vreči sem prinesla domov.
Z bratom sva nekaj skladala fascikle. Jaz sem nabrala goro papirja in ta se je s samokolnico prepeljala na kup. Potem sem bila že za štedilnikom. Za pečico. In za štedilnikom.
Spekla sem mini palačinke. Za malico. Za izlet.
Potepanja sem se veselila. Še prej pa v Ljubljano. Da mi zjutraj ni bilo treba. In četudi rečem, da mogoče ne bom uspela priti, si vedno premislim. Ne morem ne iti. Ker se vedno zavem, da ostajajo trenutki, ki jih preprosto moram izkoristiti.
Dejstvo je, da ne znam odpreti havbe pri lastnem avtomobilu. Neizpodbitno dejstvo. Dotočit sem morala tekočino za čiščenje stekel, pa se je zataknilo. Deset minut sem vztrajala preden sem se predala in odšla iskat očeta, da mi pomaga. Dobro da sem, ker sva ugotovila, da sem imela čisto premalo olja. Kako naj to vem, če se havbe ne znam odpreti. Po štirih letih.
Zdaj sem se naučila. Zdaj vem.
Izlet do Benetk. Tokrat.
Druščina petih ljudi. Midva. Njegovi sestri in od ene fant. Pa še geparda/leoparda smo imeli. Še zdaj ne vem za katero so se potem strinjali, da je bil.
Lep dan se je naredil. Mi pa smo se vozili po italijanskih avtocestah. Je še kdo menja, da so čudne? Imajo precej kratke uvoze in izvoze, da se komaj vključiš. Imajo zapleten sistem, ki te ves čas vozi nekam naokoli in moja orientacija je tako ali tako šla po zlu.
Smo pa našli tisti outlet center, ki smo ga iskali. Iz prve.
Jaz sem na plano privlekla palačinke, da smo se malo posladkali. Nekaj že moraš imeti s seboj na izletu. Ali pa imam to samo v genih.
Obhodili smo cel šoping center. Dvakrat. Mogoče trikrat.
Neverjetno je, kako imajo Italijani to izpeljano. Mislim, da postavijo in uredijo celotno mestece za same fensi trgovine. Nisem našla prav nič, kar bi mi pritegnilo pozornost. Ampak nismo vsi odšli praznih rok. Ko sedimo pred trgovino in se pride pred vhod pokazat v srajčki, takrat pa tista naprava pri vhodu začne piskati. Ups. Važno, da ima srajčko sedaj.
Hoteli smo v Benetke. Najprej nas je pot peljala po vseh obvozih, čisto naokoli. Tri nič vodim v igri - morje. Ampak smo končali pred garažno hišo, ki ni imela urne tarife in si premislili s celotno situacijo imenovano kot ogled Benetk. Premalo časa. Preveč gneče. Premalo parkirišč. In preveč ljudi.
Obrnili smo in se napotili proti letališču, kamor je bil tudi naš namen priti. Mislim prepeljati dva potnika, da poletita na Portugalsko. Pa smo sedeli in opazovali gospoda kako je ležal v travi. Tako ali pa tako pa smo bili čez cel dan precej "neočitni", ko smo komentirali vse povprek.
Pot nazaj proti domu. Kjer nas je pospremilo čudovito obarvano nebo. Kjer se je vse malo zakadilo in razkadilo na cesti, ko so izginila vsa zoženja. Ampak smo se zopet znašli v koloni na naši strani, ko smo zapustili cesto pri Logatcu in se počasi premikali vse do in mimo Vrhnike do naslednjega uvoza.
Samo še spanec je bil na vidiku. In nekaj smeha.
Mogoče bom mogla razvozlati zakaj gojim takšno navdušenje nad izleti, ko mi je pa slabo v avtu. No, ne tako zelo kot mi je bilo včasih. Ampak ponavadi se hitro pokaže ta trenutek šibkosti, če moram kaj pogledati na telefon ali takoj, ko se ne posvečam vožnji.
Ironično imam potem rada izlete povsod naokoli.
Z različnimi ljudmi.
Nabralo se je en kup drobnih opravkov. Takšnih, ki jih sestaviš skupaj da dobiš celoten dan.
Začne se tako, kot skoraj vsako soboto. Znajdem se v trgovini. Tisto, ko greš iskat stvari za jest za današnji dan in za jutrišnji dan, da fanta preskrbiš. Oziroma, da se bosta lahko sama, ko žensk ne bo pri hiši.
Tri trgovine. En krog. Parkirišča. Nakupovalne košarice. Ljudje. Polno izbire. En nakupovalni seznam in en cilj. Gibala sem se med policami in iskala točno določene stvari. Tiste, ki sem jih potrebovala. Nič distrakcij.
Dve nakupovalni vreči sem prinesla domov.
Z bratom sva nekaj skladala fascikle. Jaz sem nabrala goro papirja in ta se je s samokolnico prepeljala na kup. Potem sem bila že za štedilnikom. Za pečico. In za štedilnikom.
Spekla sem mini palačinke. Za malico. Za izlet.
Potepanja sem se veselila. Še prej pa v Ljubljano. Da mi zjutraj ni bilo treba. In četudi rečem, da mogoče ne bom uspela priti, si vedno premislim. Ne morem ne iti. Ker se vedno zavem, da ostajajo trenutki, ki jih preprosto moram izkoristiti.
Dejstvo je, da ne znam odpreti havbe pri lastnem avtomobilu. Neizpodbitno dejstvo. Dotočit sem morala tekočino za čiščenje stekel, pa se je zataknilo. Deset minut sem vztrajala preden sem se predala in odšla iskat očeta, da mi pomaga. Dobro da sem, ker sva ugotovila, da sem imela čisto premalo olja. Kako naj to vem, če se havbe ne znam odpreti. Po štirih letih.
Zdaj sem se naučila. Zdaj vem.
 |
| Na izlet do sem. |
Izlet do Benetk. Tokrat.
Druščina petih ljudi. Midva. Njegovi sestri in od ene fant. Pa še geparda/leoparda smo imeli. Še zdaj ne vem za katero so se potem strinjali, da je bil.
Lep dan se je naredil. Mi pa smo se vozili po italijanskih avtocestah. Je še kdo menja, da so čudne? Imajo precej kratke uvoze in izvoze, da se komaj vključiš. Imajo zapleten sistem, ki te ves čas vozi nekam naokoli in moja orientacija je tako ali tako šla po zlu.
Smo pa našli tisti outlet center, ki smo ga iskali. Iz prve.
Jaz sem na plano privlekla palačinke, da smo se malo posladkali. Nekaj že moraš imeti s seboj na izletu. Ali pa imam to samo v genih.
 |
| Nazajgrede. |
Obhodili smo cel šoping center. Dvakrat. Mogoče trikrat.
Neverjetno je, kako imajo Italijani to izpeljano. Mislim, da postavijo in uredijo celotno mestece za same fensi trgovine. Nisem našla prav nič, kar bi mi pritegnilo pozornost. Ampak nismo vsi odšli praznih rok. Ko sedimo pred trgovino in se pride pred vhod pokazat v srajčki, takrat pa tista naprava pri vhodu začne piskati. Ups. Važno, da ima srajčko sedaj.
Hoteli smo v Benetke. Najprej nas je pot peljala po vseh obvozih, čisto naokoli. Tri nič vodim v igri - morje. Ampak smo končali pred garažno hišo, ki ni imela urne tarife in si premislili s celotno situacijo imenovano kot ogled Benetk. Premalo časa. Preveč gneče. Premalo parkirišč. In preveč ljudi.
Obrnili smo in se napotili proti letališču, kamor je bil tudi naš namen priti. Mislim prepeljati dva potnika, da poletita na Portugalsko. Pa smo sedeli in opazovali gospoda kako je ležal v travi. Tako ali pa tako pa smo bili čez cel dan precej "neočitni", ko smo komentirali vse povprek.
Pot nazaj proti domu. Kjer nas je pospremilo čudovito obarvano nebo. Kjer se je vse malo zakadilo in razkadilo na cesti, ko so izginila vsa zoženja. Ampak smo se zopet znašli v koloni na naši strani, ko smo zapustili cesto pri Logatcu in se počasi premikali vse do in mimo Vrhnike do naslednjega uvoza.
Samo še spanec je bil na vidiku. In nekaj smeha.
Ni komentarjev:
Objavite komentar