Sedaj se bliža začetek novega šolskega leta in tista norija, ko je potrebno odnesti vsa potrdila o vpisu na raznorazna mesta.
Za začetek tedna sem si zadala nalogo, da opravim čim več naenkrat.
To je pomenilo, da nisem bila edina, ki si je zastavila tak cilj. Količina prometa, ki se je vila po centru Kranja je bila kar malo pretirana. Krožišča in križišča so bila polna avtomobilov. Parkirišča so bila polna avtomobilov in vsi smo v koloni stali v upanju, da se nam kdo pred nami umakne. No, nekdo se tudi je. Pred menoj. Drugi krog. To si že skoraj štejem v dosežek.
Banka. En klub študentov. Dva študentska servisa. In center za socialno delo. Za štipendijo.
Uredila bi si še bone, pa je bilo prav nepriročno na ponedeljek zaprto. Šment.
Golaž sem skuhala. Drugi dosežek v dnevu.
Mislim mami mi je bila v pomoč, ampak sedaj imam recept in predstavo koliko česa in kako. Super je bil.
Vsakič znova in znova sem presenečena kako se potrudi zame. Ko sem prišla skozi vrata, je dišalo. Dišalo po mesnih kroglicah. No, po mesnih kroglah pravzaprav. Kar nisem mogla verjeti. Čeprav je rekel, da se mu ni izšlo najboljše, je bilo zame dovolj že to, da je pomislil na možnost, da se je lotil. Ampak so bile okusne. Če bo obupal, bom sama preizkusila ta recept.
Vino. Kroglice. Pikčast prtiček. In moje navdušenje.
Iz junaškega življenja meščanov. Gledališka predstava, ki traja tri ure in tri četrt. Maratonsko.
Ne vem zakaj ima oznako - komedija. Vedno bolj in bolj "temačna" postaja. Z vsako igro.
Zanimivo predstavi različne generacije ene družine v različnih življenjskih obdobjih. Kako se vsi ženejo za neko stvarjo, potem na "stara" leta pa ugotovijo, da morda to le ni vse. Če ugotovijo. Vsi si postopoma poskušajo pridobiti ugled in bogastvo, ampak ko je enkrat doseženo, pride naslednja generacija, ki to uniči.In res je kar so rekli. Revni so lačni kruha, bogati pa ugleda, oblasti.
Nikoli ne bomo siti ali nasitni. Vedno bomo lačni nečesa.
Za začetek tedna sem si zadala nalogo, da opravim čim več naenkrat.
To je pomenilo, da nisem bila edina, ki si je zastavila tak cilj. Količina prometa, ki se je vila po centru Kranja je bila kar malo pretirana. Krožišča in križišča so bila polna avtomobilov. Parkirišča so bila polna avtomobilov in vsi smo v koloni stali v upanju, da se nam kdo pred nami umakne. No, nekdo se tudi je. Pred menoj. Drugi krog. To si že skoraj štejem v dosežek.
Banka. En klub študentov. Dva študentska servisa. In center za socialno delo. Za štipendijo.
Uredila bi si še bone, pa je bilo prav nepriročno na ponedeljek zaprto. Šment.
 |
| Po štiriurni predstavi. |
Golaž sem skuhala. Drugi dosežek v dnevu.
Mislim mami mi je bila v pomoč, ampak sedaj imam recept in predstavo koliko česa in kako. Super je bil.
Vsakič znova in znova sem presenečena kako se potrudi zame. Ko sem prišla skozi vrata, je dišalo. Dišalo po mesnih kroglicah. No, po mesnih kroglah pravzaprav. Kar nisem mogla verjeti. Čeprav je rekel, da se mu ni izšlo najboljše, je bilo zame dovolj že to, da je pomislil na možnost, da se je lotil. Ampak so bile okusne. Če bo obupal, bom sama preizkusila ta recept.
Vino. Kroglice. Pikčast prtiček. In moje navdušenje.
Iz junaškega življenja meščanov. Gledališka predstava, ki traja tri ure in tri četrt. Maratonsko.
Ne vem zakaj ima oznako - komedija. Vedno bolj in bolj "temačna" postaja. Z vsako igro.
Zanimivo predstavi različne generacije ene družine v različnih življenjskih obdobjih. Kako se vsi ženejo za neko stvarjo, potem na "stara" leta pa ugotovijo, da morda to le ni vse. Če ugotovijo. Vsi si postopoma poskušajo pridobiti ugled in bogastvo, ampak ko je enkrat doseženo, pride naslednja generacija, ki to uniči.In res je kar so rekli. Revni so lačni kruha, bogati pa ugleda, oblasti.
Nikoli ne bomo siti ali nasitni. Vedno bomo lačni nečesa.
Ni komentarjev:
Objavite komentar