Komaj verjamem, da je že leto naokoli. In bilo je čudovito leto. Res. Čisto zares.
Lani sem bila tak čas popolnoma zmedena nad dogajanjem. Letos sem srečna. Letos mi je fletno. Predvsem, ko je nastopil današnji dan. Sedaj pa se lahko spravim spat z lepimi željami za lahko noč.
Nič nič je kazala ura na telefonu. Odložil je kitaro...
Lahko bi rekla, da sva prav luštna. Osladno simpatično luštna, v najboljšem pomenu. Predvsem, ko se pod zlatim srčkom skriva črna škatlica s kartami. Te pa razkrivajo štiriinpetdeset razlogov.
Ko je zjutraj zvonila budilka, bi jo najraje ignorirala. Najraje bi se vrnila v večer in močno upala, da mi ne bi bilo potrebno tako zgodaj vstati. Pa ta trenutek ni prišel. Samo jaz vsa zalimana v kopalnici.
Začelo se je novo šolsko leto. In mi v Trzinu.
Ja, dejansko je to sedaj resnična stvar. Ko se parkiram pred tisto rumeno-rdečo stavbo in s pomakanjem kakršnegakoli navdušenja obupano pogledam navzgor. Na moji levi pa sošolka, ki kaj kmalu ugotovi, da je tudi njo pravkar vse minilo. Mene je že, ko sem prvič stala pred to stvarjo.
Saj bi rekla, da bomo preživeli in zdržali, ampak nekako ne verjamem čisto.
Začeli smo že s prvo nalogo in v kompletu s tem je prišel tudi ogled filma.
La vita è bella. Zdelo se mi je, kot da sem ta film že gledala, pa sem se motila. Samo v spominu mi odzvanja naslov. Ironija naslova. Ko se začne super optimistično s situacijskim humorjem, gre vedno bolj in bolj navzdol. Dokler na koncu, čisto na koncu ne posije zopet žarek upanja.
Film je drugače super. Ta odnos med družino. Zabavljaški, šaljiv in neresen odnos očeta do življenja in stvari na splošno, otroška naivnost sina in neizmerna ljubezen ter predanost matere. Kombinacija, ki pripelje do nenavadnih zapletov.
Ne hvala. Res sem že jedla.
Lani sem bila tak čas popolnoma zmedena nad dogajanjem. Letos sem srečna. Letos mi je fletno. Predvsem, ko je nastopil današnji dan. Sedaj pa se lahko spravim spat z lepimi željami za lahko noč.
Nič nič je kazala ura na telefonu. Odložil je kitaro...
Lahko bi rekla, da sva prav luštna. Osladno simpatično luštna, v najboljšem pomenu. Predvsem, ko se pod zlatim srčkom skriva črna škatlica s kartami. Te pa razkrivajo štiriinpetdeset razlogov.
 |
| Uživam. |
Ko je zjutraj zvonila budilka, bi jo najraje ignorirala. Najraje bi se vrnila v večer in močno upala, da mi ne bi bilo potrebno tako zgodaj vstati. Pa ta trenutek ni prišel. Samo jaz vsa zalimana v kopalnici.
Začelo se je novo šolsko leto. In mi v Trzinu.
Ja, dejansko je to sedaj resnična stvar. Ko se parkiram pred tisto rumeno-rdečo stavbo in s pomakanjem kakršnegakoli navdušenja obupano pogledam navzgor. Na moji levi pa sošolka, ki kaj kmalu ugotovi, da je tudi njo pravkar vse minilo. Mene je že, ko sem prvič stala pred to stvarjo.
Saj bi rekla, da bomo preživeli in zdržali, ampak nekako ne verjamem čisto.
Začeli smo že s prvo nalogo in v kompletu s tem je prišel tudi ogled filma.
La vita è bella. Zdelo se mi je, kot da sem ta film že gledala, pa sem se motila. Samo v spominu mi odzvanja naslov. Ironija naslova. Ko se začne super optimistično s situacijskim humorjem, gre vedno bolj in bolj navzdol. Dokler na koncu, čisto na koncu ne posije zopet žarek upanja.
Film je drugače super. Ta odnos med družino. Zabavljaški, šaljiv in neresen odnos očeta do življenja in stvari na splošno, otroška naivnost sina in neizmerna ljubezen ter predanost matere. Kombinacija, ki pripelje do nenavadnih zapletov.
Ne hvala. Res sem že jedla.
Ni komentarjev:
Objavite komentar