Še petkova rezervacija

Petek.
Res nisem želela preklicati rezervacije za petkovo večerjo v Skipassu, ampak sem si našla zamenjavo, če me je moj zavrnil. Oziroma so se plani čez teden malo spremenili, pa sva se obadva malo prilagodila. In sem presenetljivo dobila sošolko, ki jo nisem videla že od morja, da je imela čas in je bila za dogodivščino.
Ta je vsebovala izlet do Kranjske Gore in večerjo.
Da se ne bi vozila gor in dol, je potem prišla še na "počitnice" k meni. Oziroma na en "sleepover".
Jaz sem pred tem cel dan delala. Dobila sem odgovor z Jelovice z novo nalogo in datumom za drugi razgovor. Skratka tisti dres za očeta se je printal. Delalo se je naprej in urejalo slikce. Malo bolj umirjeno po dveh ali treh tednih norišnice. In še z zadnjima dresoma smo se približali številki 370. Tole pa so bili nori tedni. Ampak je bilo vse oddano in narejeno, še nekaj dni pred maratonom, da so vsi lahko poslali majice naokoli.
Zaključila sem za ta teden in čakala, da se moja sošolka pripelje iz Velenjskega konca. Še z Ronom sva skočila na en kratek sprehod, ko je bila potem ob pol šestih pri meni, saj sva imeli ob šestih rezervacijo. Celotno pot in večer sva namenili, da sva obredli vse kar se je dogajalo v preteklih mesecih, ko se nisva uspeli videti. Še od tistih poletnih dni v juniji se nisva videli. Saj se toliko stvari potem zgodi, da niti ne veš kje začeti. Vedno končaš pri najnovejših, najbolj svežih. Potem pa se počasi vračaš nazaj po spominu, ko ti kaj pade na pamet.
Ampak pot do Kranjske Gore je bila preprosto čudovita. Tisto nebo, ki se je barvalo, ko je sonce zahajalo. Tiste rožnate gore in oblaki na nebu. Res sva ujeli ravno pravi trenutek.

Vse je bilo videti tako fino. In sva imeli eno super večerjo v Skipass restavraciji.
Najprej je sledil pozdrav iz kuhinje, piščančja pašteta s curryjem pa še nekaj, kar je ušlo z glave. Lososov tatarski na piri, masleni preliv z medom in domača kisla smetana. Res je izgledalo simpatično, tako okroglo in dobro. Same ribe jem povsod in mi je res fino.
Za glavno jed so na vrsto prišli linguini z zajčjim ragujem in limonino kremo. In to taka količina, da sem bila že precej sita in sem komaj dobro polovico pojedla. Medtem, ko si je moja družba izbrala drugo jed, ki je bila na voljo - file bele ribe na pikantni leči z rdečo vinsko omako in pehtranom. Po tistem, kar sem poskusila sta bila okusa popolnoma si nasprotna in sem zase izbrala boljšo opcijo. Ampak nič pa ni bilo boljšega kot sladica. Pomarančna tortica z olivnim oljem, espumo bele čokolade in kandirana pomaranča z rožmarinom. Za prste obliznit. In za na instagram dat.
Ko je zmanjkalo hrane in je čas kar bežal mimo, sva krenili nazaj, do mene domov. Kjer sva se spravili gledat film. Obe sva bili za nekaj butastega, kakšno romantično komedijo in je klasika, Bridget Jones padla na pamet. In sva se smejali.

Spet dobro jem.

Sobota.
Sva se obe kar dobro naspali, potem pa še najedli za zajtrk. Samo dobro jem ta teden. Moj šefov šmorn je bil na sporedu. Ta recept mi je kar prirasel k srcu predvsem, če ne rabim beljaka na roko stepat.
Zanimiva naključja. Njena prijateljica iz našega konca, sedaj ne živi nekaj vasi proč, ampak samo čez most, praktično v neposredni bližni. Tako sva jo odšli pozdravit. Na krajši klepet in potem sva odšli vsaka svojo pot.
Jaz sem nekako celo popoldne preživela na računalniku. Človek bi težko rekel, da produktivno. Saj niti ne vem zakaj se je šlo.
Sem si vsaj zvečer vzela malo odklopa in pogledala en francoski film, ki je že dolgo na računalniku.
20 ans d'écart. Res tak simpatičen film malo za spremembo. Tole bo kratko in jedrnato, nimam kaj več ali manj za dodat.

Včeraj se je printalo, jutri bo med tekači.

Nedelja.
Jutro je bilo čudno, ko je bila ura na telefonu že pravilno nastavljena in je kazala sedem spredaj. Sem vzela tablico in pogledala en del zdravnikov. Da je bila potem vsaj pol deveta.
Potem sva šli nakupovat za kosilo danes, saj so se vsi javili, da se zglasijo.
Hofer. Musli in sladoled pa srčkast kalup za torte. Srečali sva sorodnike in novo psičko.
Lidl. Kruh in nemška Nutella. Pa sir in salama.
Spar. Vse kar je še preostalo na seznamu. In pred tem pa sva prešnofali še trgovine naokoli. Ampak je bila povsod že skoraj decembrska gneča, tako da me potem ni mikalo stati na blagajni. Drug dan.

Sladica pred kosilom. Vsaj pekla se je že prej. Po receptu mame za orehovo pecivo. V obliki srca. Ker sta mala imela obletnico. Pa sva z mami ušpičili to. Danes sem bila jaz glavni kuhar, ona pa mi je priskočila na pomoč. Puranovi zvitki in pire krompir. Tisto super kosilo, ki ga je zadnjič pohvalil.

Kosilo. Vsi so se nabrali. Počasi in iz raznoraznih koncev. Pokrili smo prihod iz Komende, Kranjske Gore in Ljubljane. Pa smo dobro jedli in se še boljše posladkali.
Upss Enka. Tukaj nihče ni tvoj prijatelj, je samo bojno polje. Vsi smo se od časa do časa grdo gledali. Gladko sem izgubila.
Moj je odpeketal domov, preostali pa smo gledali nedeljske talente.

Veliko čokoladno srce.

Ponedeljek.
Danes sem imela še dopoldne drugi razgovor. Pogledala sem, če imam vse pripravljeno, pograbila sem tablico in se odpeljala malo naprej od izvoza Kranj-vzhod.
Ravno ob času sem se sprehodila do tretjega nadstropja. Zopet tista steklena soba z oranžnimi stoli. Tokrat sem imela dve nasproti.
Izgledalo je optimistično po tistih četrt ure, ko smo šli v vse podrobnosti, prineseno delo in tako. Ne vem.
Popoldne sem se dobila še z bivšo sošolko iz NTF-ja, ki je do sedaj delala na tem delavnem mestu. Pa že tako sva se nekaj lovili, ko se je vozila ravno v nasprotno smer zjutraj, ko sem hodila proti Trzinu na faks. Pa se nama je šele danes sešlo.
En čaj v Roni. In klepet o vsem, kar se nama je pripetilo čez poletje, sedaj, skratka čez celo leto. O diplomah. O projektih in podobo. Skratka luštno je bilo tako malo priti na tekoče.
Kot gargamel. In smrkec miška se je ujela na mišelovko. Spomnim se samo tistega njenega repa. Boga mala miška.

Diana Ross & Marvin Gaye - Stop, Look, Listen to Your Heart