Skok čez Korensko sedlo

Torek.
Te dni sem bila bolj kot naš vajenec, ki je na dopustu. Pucala sem folijo, bolj kot delala na računalniku. Visela sem pri mami v delavnici in poslušala Gorenjca ter vse kandidate za glasovanje o valčku in polki. To mi je očitno tako prišlo pod kožo, da sem potem popoldne malo poplesavala in si v mislih sestavljala uvodno lekcijo, nekaj o tem kako se giblješ. Tako, da sem poslušala same plesne komade in jih iskala po Spotifyju ter gledala kako so plesali na Dancing with the Stars. Luštno.
Potem sva imeli z mami še en krog po trgovinah. Pravzaprav sva odšli zamenjati daljinski upravljalec za televizijo, ker so nam tipke po desni strani crknile. Tiste za preskakovanje reklam, kar je bil cel "safr". Šla sem iskat še tiste čevlje, ki niso hotele iti iz glave še od vikenda. Precej netipični so zame, ampak sem jih vzela za svoje. Pa še vrste ni bilo.

Dobro jutro še zamrznjeno.

Sreda.
Jutranji sestanek BNI. Nadomeščala sem, ampak ne družinskega podjetja. Pravzaprav me je soseda, za katero še zmeraj ne vem kje je doma, prosil, če jo lahko nadomeščam. Imela sem vse napisano in plačano. Samo povedati sem morala.
Bila sem tam še pred sočnim vzhodom. Avtomobili so zamrznili.
Kdo takrat vstaja? Če si absolvent, bolj ne.
Ampak dobro, se človek sprijazni. Pove in poje in gre.
To je bil dan, ko sem očeta in brata zmedla s tem, ko sem prejšnji dan narobe nastavila uro. Nekaj sem se na hitro trudila in pri tem, ko sem zraven govorila še po telefonu pač ni šlo. Tako je šla za tri ure naprej in potem za eno nazaj. Ravno toliko, da je povzročila pravo zmedo.
Očetu ni bilo čisto nič jasno, kje sva izgubila tisti dve uri iz tega, ko smo imeli sestanek pa do tega, ko sva prišla domov. Da res nisva bila tako dolgo na zajtrku. In da bo kar ostal obut, ker mora potem tako naprej ob opoldne. Ampak je šele kasneje ugotovil, da je ura veliko manj.
Šli smo na kosilo. V Bufa. Na bon, na pico tisto super kraško z dvojnim pršutom. Kuhanim in navadnim.
Zvečer pa sem še brata zmedla, ko je prišel vmes za nekaj časa domov in se mu je čudno zdelo, da ima samo še nekaj časa preden ga njegova pride iskat.

Četrtek.
Odločila sem se, da ne bom naredila nič koristnega, kar se dela tiče. Da se bom rajši spopadla z goro oblačil in likala. Saj pride včasih tudi tak dan.
Nobenega klica. Samo moj me je dvakrat klical.
Trening. Pakiranje in potem sem se odpravila porti Kranjski Gori. Za vikend. Oziroma te dni pred njim.
Bil je že čas, da ga malo obiščem, čeprav tam ostaja samo še naslednji teden. Da ga vidim, da sva skupaj. In da sva sama.
Bila sva tako produktivna, da naju je zmanjkalo na kavču, ko sva pogledala dva dela serije. In šele kasneje se je on panično zbudil, da je zaspal, meni pa nič jasno. Samo v posteljo sem se prestavila.

Ta pasji zaspanec.

Petek.
Kako čudovit dan je bil tu v Kranjski Gori. Tista igra svetlobe in sence, ki se je igrala na gorski kulisi je bila neizmerno čudovita. Nisem imela pri roki pravega fotoaparata, da bi to ujela. Vsakič sem bila za trenutek prepozna, saj sem rajši v živo občudovala okolico, ki se je razprostrla vse do koder je segel pogled. Prav uživala sem v vožnji, v razgledu. V vse smeri. Sploh tisto, na moji levi.

Precej tradicionalno sem izkoristila dan reformacije za šoping v sosednji Avstriji. Nekako se zdi primeren dan, saj je pri nas vse zaprto, oziroma je bilo vsaj do sedaj, tam pa je normalen delavni dan. Pa še izlet je.
Ker ravno preživljam dni na obisku v Kranjski Gori, sva skočila v sosednji Beljak.
Jaz sem mu rekla, da samo morava nekam iti. Mogoče še enkrat čez Zelence, ker takrat ni bil pravi dan. Ali pa v sosednji Beljak, tako da sva se odločila za slednjega.

Pred tem sem imela del dneva namenjen za visenje na internetu, urejanje zapiskov in idej. Gledanje serij. Obsedena sem z Grey's Anatomy in me je strah, da jo bom prehitro pogledala. Ko je ostal in sva sprejela sklep, sva se šla peljat, malo naokoli.
Skočila sva čez Korensko sedlo na drugo stran.

Takoj, ko se približaš mestu, te čaka pred teboj ogromen šoping center.
Njegovih razsežnosti se zaveš, ko stopiš notri in je ogromno trgovin, da še meni orientacija izgine.

Izbira moških denarnic. Prešnofala sva vse kar so jih imeli, vendar sva jim dala še en krog. Da vse ostalo pregledava in se vrneva. Predvsem po kovček. Velik kovček, za vsa njegova potepanja.
Najprej sva zavila v nenavadno trgovino. Še preden si stopil vanjo, je imela posebno oblikovan vhod. Z lestencem in vhodom levo ter desno. In notri je bilo nenavadno temno, osvetljene pa samo police. Nekako se mi ta slog ne dopade najboljše. Čeprav je bilo povsod na veliko napisano, da imajo vse ceneje, sem preizkusila nekaj kosov, pa so bile tudi garderobe precej zatemnjene in mi vse pač ni šlo skupaj. Rajši sem se odpravila s dobri stari H&M.
Po trenirke. Primanjkovalo mi jih je. Kar naenkrat so bile vse strgane ali v pranju, v omari pa nobene.
V garderobi sem vlekla nase trenirke, ko mi je rekel, če je to vse. In sem mu odvrnila, da ja. In ga ni bilo nikjer več. Sem mislila, da je šel malo na svež zrak, zato sem šla plačat in odšla proti izhodu, vendar ga ni bilo na vidiku. Najbolje, da sem ga poklicala in izvedela, da je v garderobi v zgornjem nadstropju in sem se počutila pozabljeno tam v trgovini. Rajši imam nakupovanje v dvoje ali troje. Da se počakamo. Dogovorimo, ne vsak po svoje, da ga potem ne najdem.

Dopoldanski razgled.

Kosilo pavza. McDonalds je imel premalo stolov in vse je bilo polno, zato sva šla v nekaj italijanskega. Na pico in zrezek na žaru. Jaz sem dobila svoj pomfri, vse skupaj ni bil ravno kakšen presežek, bilo je za pojest, sploh če si lačen.

Te akcije, ko so, da moraš kupiti 3 pa enega dobiš zastonj, so takšne, da si vsiljuješ izdelke. Da kupiš nekaj samo zato, ker dobiš potem enega. Nisem se niti trudila, da bi jih več vzela. Nekako m inič ni padlo v oči. Trgovina je bila polna in vse je bilo čudno ozko. Našla sem si zgolj eno majčko, v simpatični barvi in sem jo vzela. Ko sva se na blagajni malo grdo gledala, mi je vsaj prodajalka dala en kompliment, ko mi je povedala, da se ji zdi, da mi bo ta barva res pristajala. In tako je bilo vse boljše.
Sploh v naslednji trgovini je bilo. Okupirala sva sosednjo trgovino. Njeno garderobo.
Postal je moj osebni sluga in mi nosil kupe kavbojk in puloverjev v garderobo. Res kupe. Ampak takšen način mi je bolj simpatičen. In se tlačim v vse. Tako, da sem odšla s trgovine res s polno vrečko novih stvari.
Tukaj sva obadva kar malo utrujena, zaključila. No, z izjemo novega kovčka, ki je še čakal. In pikčastega dežnika za nameček.

Sledila je vožnja po popolni temi nazaj domov, čez vse ovinke, nazaj do doma. Čeprav so se še vedno poznali obrisi gora nekje na temnem nebu.

Toby Love - Tengo Un Amor