Četrtek.
Vrgla sem se v številke in ugotovila, da sem odkar imam nov avto predvidoma privarčevala za 391,22 L bencina. Predvidoma, saj lahko samo predvidevam kakšno porabo bi imela s starim avtomobilom, ampak bi se približala nekje osmim litrom na sto kilometrov. Sedaj pa jo imam pod petimi. Saj, če rečem, da bi to naneslo slabih 570€ se še ne sliši toliko, kot če rečeš, da je to skoraj 400 L bencina. Nekaj je. In to je skoraj polovica leta odplačevanja avtomobila.
Videli sva čisto pravi mercedezov retro avtobus parkiran pred Lidlom. Prava atrakcija, in nisem bila edina, ki se je ustavila in ga fotografirala.
Dva treninga v enem dnevu. Samo še na kavč in noge v luft pa se ne premaknem do nadaljnega.
Petek.
Po dveh dneh sem bila zopet v Kranjski Gori. Pred tem dolgo nič, potem pa v tako kratkem času kar dvakrat. Tako kot zadnjič v Celju, ko sem bila trikrat v razmaku enega tedna.
Skratka dobila sem zapestnico, ki mi je bila rahlo prevelika pa sva šla zamenjati. Ampak za to sva "morala" na izlet. Želela iti na izlet. Vsaj jaz sem vedno za izlete.
Sploh, če se še sonček kaže, če se narava barva v jesen in če je čudovito zunaj. Med goram za kuliso in pobarvanimi drevesi. Čudovito.
Pred tem pa delo, barve, delo, kroji, barve, barve in potem sem nabirala kilometre. Skoraj dvesto v enem dnevu. Najprej sem šla v Komendo oddat majice, potem sem šla potrditi barve v oblikovalski studio, kjer sicer dela moja profesorica. Nekaj trenutkov, me je gledala, ker sem si je zdela znana, ampak ni vedela kam me dati. Naposled je vpraša in sem ji povedala, da iz šole. Verjetno jo je potem prešinilo, ker je spraševala, če sem že diplomirala, vendar je odgovor na to še nikalni, ker me delo zaposluje. Čas za diplomo so bo res treba vzeti, ker se želim posvetiti samo eni stvari.
Pa domov. Za kratek čas, toliko da sem izgubila živce s programom, ki ga ne razumem, sem se preoblekla in sem letela podaljšati vse študentske klube in študentske servise ter že bila na poti v Kranjsko.
No, preden sva se odpravila je bilo potrebnih še pet minut počitka, saj te ti Total Body Circuit-i res uničijo. Jaz trening šparam za naslednji dan, ker sem imela včeraj dva in bila fuč. Dan za regeneracijo in potem naprej. Skratka in potem sva šla. Čez Korensko sedlo na drugo stran. Pot je izgledala kot bi se vozil po napačni strani hriba v Celovec. Pa klanci so bili malce bolj strmi in pot krajša. Tudi mestno središče izgleda nekako podobno in brez problemov za parkirišče. Samo cerkev ima sredi vsega. Za razliko od Celovca.
Brez kakšnih dodatnih vprašanj sem takoj dobila manjšo zapestnico. Dobro, ni kaj.
In potem naju je premamila lakota, saj noben še ni jedel pravega kosila. In če sva že v avstriji, zakaj se ne bi lotila kar enega "šnicla". In naju je tista prijazna prodajalka za povrhu svoje ustrežljivosti napotila v najbolj tipični "šnicl" lokal v mestu. Čez cesto. Taka lovska restavracija je bila. Samo trofeja na steni je manjkala, ali pa je bila morda v sosednjem prostoru.
In dobro priporočilo nama je dala, saj sva se samo čudila hrani na krožniku in jo z užitkom jedla. Jaz nisem ravno ljubitelj "pravega" dunajskega zrezka, zato imam rajši piščančjega in ta je bil tako slasten, da je kar v trenutku izginil s krožnika. No, v parih trenutkih, skupaj s krompirjevo solato. Tudi moj se je trudil, ampak tako velik zalogaj je bil skoraj za dva, saj je zasedal celotno površino krožnika.
Tako, da sva se sita sprehodila skozi mestno in naokoli do avtomobila. Vmes so naju ustavili entuziastični Estonci na turneji, ampak žal so bile denarnice prazne po takšnem kosilu.
Očitno je v mojem prepričanju ena velika zmeda in zmota, ker sem mislila, da Karavank ni potrebno plačati. Ampak so mi vsi, vključno z internetom razložili, da se plačuje vsaj 7€ na avto, da prideš skozi. Pa je bilo kosilo na moj račun.
Sobota.
Dopoldne smo na kup zbirali ves papir pri hiši, vključno z vsem, ki je odpadni od tiska, da smo ga peljali na zbirno mesto, kjer so zbirali papir za živali. Društvo za zaščito živali Kranj je organiziralo to akcijo in midve z mami sva pripeljali poln prtljažnik papirja. Seveda ni šlo še brez srečelova, kjer so iskali številke in smo vlekli listke. Bolj je bil srečelov v tem smislu, da si moral potegniti listek, katerega predmet s številko mogoč najti. Domov sva se vrnili z vazo in tistim mini mačkom, ki je rahlo strašljiv.
Potem smo se pa zopet napokali v avto in odšli v šoping. Še skupaj z bratom in njegovo, ker je on potreboval mnenje in financ ministra ter mi malo letanja po trgovinah. Končalo se je tako, da sem jaz izkoriščala bon za popust v H&M-u, pa še hlače in najbolj simpatičen hoodie sem si kupila. Mali je končal z novo jopico, mami pa z novim plaščkom. Temu bi se reklo učinkovit šoping.
Ura pa je tako hitro zletela mimo, da smo bili že v času kosila, mi pa še nič narejeno, lazanja pa v mislih. In uro kasneje se je bohotila na naših krožnikih pa še mama in ata, ki sta prišla na obisk sta dobila polovico kosa v poizkušnjo. V naši ulici kopljejo in naša parcela nekako dobiva drugačno podobo. S polovico žive meje in z nič žive meje, brez štorov in tako naprej.
Ampak zvečer pa vedno ostane čas za eno Ups Enko. Včasih je bolj podobna Človek ne jezi se.
Nedelja.
Ta vikend sva imela boljši polovici na obisku v izmenah. Da je bilo pokrito peto mesto in da nam ni bilo dolgčas. In nam res ni bilo.
Nekaj sem se trudila pospravljati. Klasična kombinacija kosila in sprehoda z Ronom, potem pa se je počasi že pojavil. Ko sem pogledala najbolj kul epizodo Grey's Anatomy, čisto sem navdušena nad to serijo in za povrh se pojavi še epizoda, kjer pojejo in je moje navdušenje še toliko bolj izrazito. Noro.
In ko sva odigrala svojo areno, ko je izginil še preostanek pečenke, takrat je napočil čas za maratonsko igranje Ups Enke, ampak res maratonsko. Jaz sem sicer pridno zasedala zadnje mesto, ker sem imela nesrečo s kartami, drugače pa smo se zabavali. Tam nekje tri ure, mogoče še malo več. Pa še serija ali tri in potem je bil že naslednji dan.
Žal pa trenutno nisva v istem ali podobnem bioritmu, zato sem dobila še poljub za lahko noč in sva šla vsak po svoje.
Ponedeljek.
Ko spiš kot top in se kar naenkrat iz nič, sredi sanj zbudiš in imaš občutek, da moraš vstati, čeprav bi po drugi strani še malo pospal. In potem kot zaspan zombi hodim naokoli. Sicer se je to zgodilo ob pol devetih, ko bi morala biti že kar zbujena, ampak dobro.
Tako sem potem cel dan urejala slike in bila povsod, ker nisem vedela, kaj bi sama s seboj. Sem pa oddala dokumente, podaljšala študentske bone in kupila kilo narezane Gaude v Lidlu. Tudi to je nekaj. Tudi to je nekaj.
Ko me je zmanjkalo, ko sva se vrnila s sprehoda in me zeblo in se nočem ničesar nalezti in sem se dodobra prešvicala s prvim dnem prvega tedna v Beti. Focus T25.
Vrgla sem se v številke in ugotovila, da sem odkar imam nov avto predvidoma privarčevala za 391,22 L bencina. Predvidoma, saj lahko samo predvidevam kakšno porabo bi imela s starim avtomobilom, ampak bi se približala nekje osmim litrom na sto kilometrov. Sedaj pa jo imam pod petimi. Saj, če rečem, da bi to naneslo slabih 570€ se še ne sliši toliko, kot če rečeš, da je to skoraj 400 L bencina. Nekaj je. In to je skoraj polovica leta odplačevanja avtomobila.
Videli sva čisto pravi mercedezov retro avtobus parkiran pred Lidlom. Prava atrakcija, in nisem bila edina, ki se je ustavila in ga fotografirala.
Dva treninga v enem dnevu. Samo še na kavč in noge v luft pa se ne premaknem do nadaljnega.
 |
| Res retro. |
Petek.
Po dveh dneh sem bila zopet v Kranjski Gori. Pred tem dolgo nič, potem pa v tako kratkem času kar dvakrat. Tako kot zadnjič v Celju, ko sem bila trikrat v razmaku enega tedna.
Skratka dobila sem zapestnico, ki mi je bila rahlo prevelika pa sva šla zamenjati. Ampak za to sva "morala" na izlet. Želela iti na izlet. Vsaj jaz sem vedno za izlete.
Sploh, če se še sonček kaže, če se narava barva v jesen in če je čudovito zunaj. Med goram za kuliso in pobarvanimi drevesi. Čudovito.
Pred tem pa delo, barve, delo, kroji, barve, barve in potem sem nabirala kilometre. Skoraj dvesto v enem dnevu. Najprej sem šla v Komendo oddat majice, potem sem šla potrditi barve v oblikovalski studio, kjer sicer dela moja profesorica. Nekaj trenutkov, me je gledala, ker sem si je zdela znana, ampak ni vedela kam me dati. Naposled je vpraša in sem ji povedala, da iz šole. Verjetno jo je potem prešinilo, ker je spraševala, če sem že diplomirala, vendar je odgovor na to še nikalni, ker me delo zaposluje. Čas za diplomo so bo res treba vzeti, ker se želim posvetiti samo eni stvari.
Pa domov. Za kratek čas, toliko da sem izgubila živce s programom, ki ga ne razumem, sem se preoblekla in sem letela podaljšati vse študentske klube in študentske servise ter že bila na poti v Kranjsko.
No, preden sva se odpravila je bilo potrebnih še pet minut počitka, saj te ti Total Body Circuit-i res uničijo. Jaz trening šparam za naslednji dan, ker sem imela včeraj dva in bila fuč. Dan za regeneracijo in potem naprej. Skratka in potem sva šla. Čez Korensko sedlo na drugo stran. Pot je izgledala kot bi se vozil po napačni strani hriba v Celovec. Pa klanci so bili malce bolj strmi in pot krajša. Tudi mestno središče izgleda nekako podobno in brez problemov za parkirišče. Samo cerkev ima sredi vsega. Za razliko od Celovca.
Brez kakšnih dodatnih vprašanj sem takoj dobila manjšo zapestnico. Dobro, ni kaj.
In potem naju je premamila lakota, saj noben še ni jedel pravega kosila. In če sva že v avstriji, zakaj se ne bi lotila kar enega "šnicla". In naju je tista prijazna prodajalka za povrhu svoje ustrežljivosti napotila v najbolj tipični "šnicl" lokal v mestu. Čez cesto. Taka lovska restavracija je bila. Samo trofeja na steni je manjkala, ali pa je bila morda v sosednjem prostoru.
In dobro priporočilo nama je dala, saj sva se samo čudila hrani na krožniku in jo z užitkom jedla. Jaz nisem ravno ljubitelj "pravega" dunajskega zrezka, zato imam rajši piščančjega in ta je bil tako slasten, da je kar v trenutku izginil s krožnika. No, v parih trenutkih, skupaj s krompirjevo solato. Tudi moj se je trudil, ampak tako velik zalogaj je bil skoraj za dva, saj je zasedal celotno površino krožnika.
Tako, da sva se sita sprehodila skozi mestno in naokoli do avtomobila. Vmes so naju ustavili entuziastični Estonci na turneji, ampak žal so bile denarnice prazne po takšnem kosilu.
Očitno je v mojem prepričanju ena velika zmeda in zmota, ker sem mislila, da Karavank ni potrebno plačati. Ampak so mi vsi, vključno z internetom razložili, da se plačuje vsaj 7€ na avto, da prideš skozi. Pa je bilo kosilo na moj račun.
 |
| Po izletu. |
Sobota.
Dopoldne smo na kup zbirali ves papir pri hiši, vključno z vsem, ki je odpadni od tiska, da smo ga peljali na zbirno mesto, kjer so zbirali papir za živali. Društvo za zaščito živali Kranj je organiziralo to akcijo in midve z mami sva pripeljali poln prtljažnik papirja. Seveda ni šlo še brez srečelova, kjer so iskali številke in smo vlekli listke. Bolj je bil srečelov v tem smislu, da si moral potegniti listek, katerega predmet s številko mogoč najti. Domov sva se vrnili z vazo in tistim mini mačkom, ki je rahlo strašljiv.
Potem smo se pa zopet napokali v avto in odšli v šoping. Še skupaj z bratom in njegovo, ker je on potreboval mnenje in financ ministra ter mi malo letanja po trgovinah. Končalo se je tako, da sem jaz izkoriščala bon za popust v H&M-u, pa še hlače in najbolj simpatičen hoodie sem si kupila. Mali je končal z novo jopico, mami pa z novim plaščkom. Temu bi se reklo učinkovit šoping.
Ura pa je tako hitro zletela mimo, da smo bili že v času kosila, mi pa še nič narejeno, lazanja pa v mislih. In uro kasneje se je bohotila na naših krožnikih pa še mama in ata, ki sta prišla na obisk sta dobila polovico kosa v poizkušnjo. V naši ulici kopljejo in naša parcela nekako dobiva drugačno podobo. S polovico žive meje in z nič žive meje, brez štorov in tako naprej.
Ampak zvečer pa vedno ostane čas za eno Ups Enko. Včasih je bolj podobna Človek ne jezi se.
Nedelja.
Ta vikend sva imela boljši polovici na obisku v izmenah. Da je bilo pokrito peto mesto in da nam ni bilo dolgčas. In nam res ni bilo.
Nekaj sem se trudila pospravljati. Klasična kombinacija kosila in sprehoda z Ronom, potem pa se je počasi že pojavil. Ko sem pogledala najbolj kul epizodo Grey's Anatomy, čisto sem navdušena nad to serijo in za povrh se pojavi še epizoda, kjer pojejo in je moje navdušenje še toliko bolj izrazito. Noro.
In ko sva odigrala svojo areno, ko je izginil še preostanek pečenke, takrat je napočil čas za maratonsko igranje Ups Enke, ampak res maratonsko. Jaz sem sicer pridno zasedala zadnje mesto, ker sem imela nesrečo s kartami, drugače pa smo se zabavali. Tam nekje tri ure, mogoče še malo več. Pa še serija ali tri in potem je bil že naslednji dan.
Žal pa trenutno nisva v istem ali podobnem bioritmu, zato sem dobila še poljub za lahko noč in sva šla vsak po svoje.
Ponedeljek.
Ko spiš kot top in se kar naenkrat iz nič, sredi sanj zbudiš in imaš občutek, da moraš vstati, čeprav bi po drugi strani še malo pospal. In potem kot zaspan zombi hodim naokoli. Sicer se je to zgodilo ob pol devetih, ko bi morala biti že kar zbujena, ampak dobro.
Tako sem potem cel dan urejala slike in bila povsod, ker nisem vedela, kaj bi sama s seboj. Sem pa oddala dokumente, podaljšala študentske bone in kupila kilo narezane Gaude v Lidlu. Tudi to je nekaj. Tudi to je nekaj.
Ko me je zmanjkalo, ko sva se vrnila s sprehoda in me zeblo in se nočem ničesar nalezti in sem se dodobra prešvicala s prvim dnem prvega tedna v Beti. Focus T25.
Ni komentarjev:
Objavite komentar