Vinkulacija

Nedelja.
Čisto čudno. Pokonci pred menoj. To pa je prvič.
Zajtrk v postelji. Luksuz.
In potem je bil dan tako nenavadno dolg. Res. Ponavadi sva bila na dopustu nekje v istem bioritmu ali vsaj zelo podobnem. Sedaj pa doma, da je že kar čudno. In vedno je nedelja, ko se nekaj nameniva.
Je pa res, da sva imela do treh, ko se trgovine zaprejo, še kar nekaj časa. Napram temu dolgemu dopoldnevu.
Na kosilo sva šla kar v mehiško v Supernovi. Saj je bilo uredu, le mogoče bi naslednjič želela, da je tista BBQ omaka posebej in ne po vseh teh lepljivih prstkih. Mogoče sem njega spravila v garderobo, da je kaj navlekel nase, če že sebe nisem. No, skoraj nisem, ker je res da sem probala ene zelo neelastične in trde kavbojke. Ker tiste, ki sem jih imela oblečene so res božanske.

Zajtrk v postelji.

Novo stanovanje.
Kot da dobrih štirinajst dni nismo bili v istem prostoru. S tistim rumenozeleno sedežno je čisto poživet prostor. Čutiti je bilo življenje, da nekdo živi tam.
Saj sta rekla, da če bi ga prejšnji lastniki videli ne bi verjeli, da gre za isto stanovanje. Tako sta si ga prikrojila po svojem okusu. In res izgleda dobro. Simpatično.
Jedla sem prvi kostanj te sezone. Ne obožujem ga ravno, kakšnega sem pa tja pojem in to je nekako to. Ta kostanj pa je bil samo predjed. Ker se je miza potem kar šibila pod narezki. Oziroma pod lososom zavitim v tortiljo in narezanim na kolobarčke, kar je res dobro izpadlo. Nekaj koščkov sem snedla, pa sem bila že nažrta od kosila.
Potem sva imela nekaj časa zase. Dokler naju ni zmanjkalo.

Ponedeljek.
Tale ponedeljek se ni ravno izkazal za optimističnega. Kar pobiralo mi je energijo. Vse do tedaj, ko nisem ob štirih samo zaključila in obležala v postelji. Malo vročična, malo prezebla, popolnoma brez energije in z bolečimi mišicami. Pa me je zbudil telefon. Pri kosilu je nekje na polovici nastal čuden občutek v prsih in sem se malo ulegla. In potem sem spala. Sanjala, da sem dobila juhico. Ampak zbudila sem se sama. Žal.
Čudno je, da se zbuja pred menoj. Da je bil pokonci, ko sem jaz vstala in se spakirala, da bi šla na delo, domov. Tu je bilo še vse ok. In čez dan mi je potem začelo zmanjkovati energije. Vmes sva sicer uspeli registrirati avto, ampak potem sem govorila s stranko po telefonu in sem imela občutek, da me je zmanjkovalo, meglilo pred očmi in sem se ulegla za nekaj minut. Potem sem prišla nazaj in nadaljevala za urico in še malo, ampak nisem bila tista prava. Kje.

Torek.
Kdo bi si mislil, da čas tako hitro beži, da sem leto poprej iz Celja pripeljala avto. No, sedaj mi družbo dela že eno leto in prevoženih dobrih štirinajst tisoč kilometrov.
Praznovala nisva ravno skupaj, sam sem okupirala kavč in tam počivala cel dan. Bil je potreben dan počitka, vsaj telo je to zahtevalo. Televizija je vrtela filme v prazno, oddaje in ostale temu podobne stvari.
Warm Bodies. Obupala sem. Resno, zakaj bi kdo kaj takšnega gledal. Prostovoljno. Tudi ta film je tekel v prazno. In sem ga prekinila pred koncem. Nočem vedeti kako se konča. Sploh ga nisem hotela gledati. Po treh lekadolih in enemu aspirinu sem že morala biti dobro. Ali pa vsaj boljše. Do večera.
Da sem šla po celodnevnem počivanju lahko spat.

Skozi jesensko listje.

Sreda.
Boljše in bolj optimistično.
Toliko bolj optimistično, da sem že postavljala drese in jih pripravljala za nadaljevanje.
Tako, da sem bila zopet v polni energiji. Ali vsaj nekaj podobnega.
No, napolnila sem se še dodatno, ko sem kuža peljala na sprehod. Potem pa sem dobila klic. Iz Jelovice, za razgovor. Naslednji dan. Popolnoma presenečena.
In prvo sem klicala mojega. Kako ne bi delila veselih novic. Samo je telefon zvonil v prazno. Sem pa hitro dobila povratnic klic.
Vse sem si pripravila in serija pred spanjem.

Empire Of The Sun - Walking On A Dream