Torek.
Teden restavracij. Prva izmed rezervacij. Harfa.
Kar živahno je bilo ob tej nočni uri, ko je sicer restavracija že nekaj časa zaprta. To je bila najina prva rezervacija ta teden. Prišla sva točno, ampak je bilo parkirišče popolnoma okupirano in je avto ostal malo bolj stran.
Posedli so naju za mizo. Nazdravila sva ob malvaziji in čakala na prvi hod.
Moja izbira je bil ribji meni, medtem ko je bila njegova mesni.
Sicer je bila miza tako velika, da sva bila kar precej oddaljena en od drugega, da bi lahko malo mešala. Pa še prehitro je vsega zmanjkalo.
Morska žaba pripravljena v oglju na dajken repi, bučkinih rezancih in miso omaki. Mogoče me ta žaba ni popolnoma prepričala, ker je bila moja napaka, da sem šla googlati, kako izgleda ta riba. Ampak sem vseeno pojedla. Malo manj z užitkom.
Medtem pa je on bolj užival v rezini pečenih račjih prsi na koromačevem pireju z izbrano solato ter pomarančo in lešnikovo palčko.
Potem sva dobila obadva isto. Pravzaprav vsi naokoli, saj je bilo za sosednjo mizo res polno in živahno. Ajdova juha z repo v kruhovi skodelici. Res simpatično. Taki mafin s pokrovčkom in notri juha. Jaz sem svoj pokrov lepo namakala v juhi in jo potem dokončala. In sem malo načela še skodelico. Vendar je bila količina kruha kar velik zalogaj.
Kot glavna jed file kovača na kremi iz muškatne buče s hrustljavo peso in omako iz bučnic. Vedno boljše je bilo. Takšna riba mi je bila veliko bolj po godu in tista hrustljava pesa tudi. Prav okusno.
On pa se je prehranjeval z ozimecem pečenim na nizki temperaturi v omaki iz divjih brusnic, porta ter s kostanjevim cmokom. Dobro je izgledalo. In hitro mu je zmanjkalo na krožniku vse vsebine.
In nato še sladica. Odlična. V meniju ni bila definirana ampak sva dobila mouse ali nečemu podobno z okusom po kokosu, neko pomarančno zadevo, mogoče strjenko, sladoled in jagodo. Res je bilo dobro. Pa še ob malvaziji sva uživala in je bilo to to.
Kar vesela sva bila, ko sva se spravila nazaj domov. Zaenkrat sem kar navdušena nad tem tednom restavracij. Dobra stvar za preizkusit.
Sreda.
Krištof.
Uživam v dobri hrani ta teden. No, tak je moj cilj v tednu restavracij, ki se odvija.
Danes smo imeli kosilo v gostilni Krištof v Kranju, natančneje v Predosljah.
Ima res tak ambient, ki je čisto domač in toplino peči, ki je tako vztrajno ogrevala prostor, da je bilo že vroče.
Vodo so točili kar iz plutovinaste Flaške. Postregli so nam jabolčnik z ingverjem in sok rdeče pese z ingverjem. Potem je prišla gospodična z dvema košaricama in nam ponudila pozdrav iz kuhinje v obliki mini sendvičev, midva sva se zagrebla za tistega s kranjsko klobaso, medtem ko sta starša jedla tistega, ki je imel skorjo iz rdeče pese. Čista navdušenca nad rdečo peso.
In so se hodi začeli.
Goveji tatar na koromaču s parmezanovo omako in domačim grisinom z ocvirki krškopoljskega prašiča. Za prste obliznit skupaj s popečenim kruhokom.
Za glavno jed smo dobili brancin file »Fonda«, krompirjev pire s tartufi, porovi rezanci in špinačni narastek. In moj krožnik je ostal prazen, vse sem pomazala, tudi zelenjavne zadeve.
In sledila je še sladica. Miške iz buče hokaido, prelite s kostanjevim medom in vaniljev sladoled s kardamomom. Kako dober je bil vaniljev sladole in tudi skupaj s temi miškami. Res sem uživala v hrani.
Tukaj pa se ni končalo. Dobili smo še en pozdrav s kuhinje za zaključek. Grozdje ter male tortice ali čisto miniaturne pite. Ne vem točno kakšne so bile, ampak jaz sem se zagrebla za tisto z borovnico na vrhu. In potem še eno. Res kul.
Zunaj pa zima. Ponoči se je nebo utrgalo, ne samo oblak. Ker povsod poročajo samo o teh tragičnih dogodkih. Videla sem poplavljeno križišče Tržaške, ko sem se peljala mimo. Kaj je res s tem vremenom? Včeraj je bilo toplo. Ponoči dež. Danes mraz in sonce. Čudno, res čudno vreme.
Tako, da sem se dopoldne sprehodila kar čez garažo. Pa me je vseeno zeblo. Malo na obisk k sosedovi gospodični podjetnici, ki je tako blizu. Svojega pa sem pustila, da je imel v miru čas za trening. Moj je bil na vrsti zvečer.
Kar nekaj časa sva čvekali ob čaju male čarovnice. Ali z nekim podobnim naslovom. In res je bil okusen. Mešanica jagode in penine. V čaju.
Še nove podloge za miško sem predala, ki so bile še bolj kulj. Res so neverjetno dobro izpadle.
Potem sem se vrnila nazaj domov. In se prikobacala v posteljo. Čeprav je potem pečica piskala in sva se prestavila na kavč in si naštimala serijo ob hrani. Čeprav ni vzbujala apetita. Prav nasprotno. Tale Forever ni ravno za ob malici. Je pa zanimiva serija. Mislim, da še najboljša letošnja.
Ko je šel dan mimo, sva se podila po avtocesti. No, jaz sem dobila malenkostno prednost, ko se je ustavil še na počivališču, ampak me je dohitel ravno pred izvozom za Kranj-zahod. Pa sem vseeno zmagala in prva pripeljala na parkirišče.
Po kosilu smo si morali privoščiti še eno rundo Ups Enke. Ker nam je res v veselje. Ampak potem je ura kazala vedno več in je šel nazaj domov. Sam.
Četrtek.
Vse te dni sem dobro jedla. V ponedeljek domač golaž. V torek in sredo na tednu restavracij. Danes pa sem imela pavzo pred še enim jutrišnjim dnem.
S sošolko sva se dogovarjali za natančne informacije glede jutrišnjega dne, ker sem jo dobilo za to, da bova šli na izlet.
Začela sem delati na še zadnjem dresu za Ljubljanski maraton. Da kovačeva kobila ne bi bila bosa.
Poskrbela sem tudi za nove podlage za miške.
Ena motivacija je bil giveaway, ki sem ga pripravila, druga motivacija pa je bila, da sem obljubila gospodični podjetnici še eno rundo. In te so res izpadle še boljše, saj so bile veliko bolj ostre, ko so bili narejena na profil, ki je vseboval še enkrat večje število točk na inč. Pa tudi sovica sedaj potuje z menoj in rek: "Srečen si, ko verjameš v srečo."
Teden restavracij. Prva izmed rezervacij. Harfa.
Kar živahno je bilo ob tej nočni uri, ko je sicer restavracija že nekaj časa zaprta. To je bila najina prva rezervacija ta teden. Prišla sva točno, ampak je bilo parkirišče popolnoma okupirano in je avto ostal malo bolj stran.
Posedli so naju za mizo. Nazdravila sva ob malvaziji in čakala na prvi hod.
Moja izbira je bil ribji meni, medtem ko je bila njegova mesni.
Sicer je bila miza tako velika, da sva bila kar precej oddaljena en od drugega, da bi lahko malo mešala. Pa še prehitro je vsega zmanjkalo.
Morska žaba pripravljena v oglju na dajken repi, bučkinih rezancih in miso omaki. Mogoče me ta žaba ni popolnoma prepričala, ker je bila moja napaka, da sem šla googlati, kako izgleda ta riba. Ampak sem vseeno pojedla. Malo manj z užitkom.
Medtem pa je on bolj užival v rezini pečenih račjih prsi na koromačevem pireju z izbrano solato ter pomarančo in lešnikovo palčko.
Potem sva dobila obadva isto. Pravzaprav vsi naokoli, saj je bilo za sosednjo mizo res polno in živahno. Ajdova juha z repo v kruhovi skodelici. Res simpatično. Taki mafin s pokrovčkom in notri juha. Jaz sem svoj pokrov lepo namakala v juhi in jo potem dokončala. In sem malo načela še skodelico. Vendar je bila količina kruha kar velik zalogaj.
Kot glavna jed file kovača na kremi iz muškatne buče s hrustljavo peso in omako iz bučnic. Vedno boljše je bilo. Takšna riba mi je bila veliko bolj po godu in tista hrustljava pesa tudi. Prav okusno.
On pa se je prehranjeval z ozimecem pečenim na nizki temperaturi v omaki iz divjih brusnic, porta ter s kostanjevim cmokom. Dobro je izgledalo. In hitro mu je zmanjkalo na krožniku vse vsebine.
In nato še sladica. Odlična. V meniju ni bila definirana ampak sva dobila mouse ali nečemu podobno z okusom po kokosu, neko pomarančno zadevo, mogoče strjenko, sladoled in jagodo. Res je bilo dobro. Pa še ob malvaziji sva uživala in je bilo to to.
Kar vesela sva bila, ko sva se spravila nazaj domov. Zaenkrat sem kar navdušena nad tem tednom restavracij. Dobra stvar za preizkusit.
 |
| Po neurju ponoči, čudovit dan. |
Sreda.
Krištof.
Uživam v dobri hrani ta teden. No, tak je moj cilj v tednu restavracij, ki se odvija.
Danes smo imeli kosilo v gostilni Krištof v Kranju, natančneje v Predosljah.
Ima res tak ambient, ki je čisto domač in toplino peči, ki je tako vztrajno ogrevala prostor, da je bilo že vroče.
Vodo so točili kar iz plutovinaste Flaške. Postregli so nam jabolčnik z ingverjem in sok rdeče pese z ingverjem. Potem je prišla gospodična z dvema košaricama in nam ponudila pozdrav iz kuhinje v obliki mini sendvičev, midva sva se zagrebla za tistega s kranjsko klobaso, medtem ko sta starša jedla tistega, ki je imel skorjo iz rdeče pese. Čista navdušenca nad rdečo peso.
In so se hodi začeli.
Goveji tatar na koromaču s parmezanovo omako in domačim grisinom z ocvirki krškopoljskega prašiča. Za prste obliznit skupaj s popečenim kruhokom.
Za glavno jed smo dobili brancin file »Fonda«, krompirjev pire s tartufi, porovi rezanci in špinačni narastek. In moj krožnik je ostal prazen, vse sem pomazala, tudi zelenjavne zadeve.
In sledila je še sladica. Miške iz buče hokaido, prelite s kostanjevim medom in vaniljev sladoled s kardamomom. Kako dober je bil vaniljev sladole in tudi skupaj s temi miškami. Res sem uživala v hrani.
Tukaj pa se ni končalo. Dobili smo še en pozdrav s kuhinje za zaključek. Grozdje ter male tortice ali čisto miniaturne pite. Ne vem točno kakšne so bile, ampak jaz sem se zagrebla za tisto z borovnico na vrhu. In potem še eno. Res kul.
Zunaj pa zima. Ponoči se je nebo utrgalo, ne samo oblak. Ker povsod poročajo samo o teh tragičnih dogodkih. Videla sem poplavljeno križišče Tržaške, ko sem se peljala mimo. Kaj je res s tem vremenom? Včeraj je bilo toplo. Ponoči dež. Danes mraz in sonce. Čudno, res čudno vreme.
Tako, da sem se dopoldne sprehodila kar čez garažo. Pa me je vseeno zeblo. Malo na obisk k sosedovi gospodični podjetnici, ki je tako blizu. Svojega pa sem pustila, da je imel v miru čas za trening. Moj je bil na vrsti zvečer.
Kar nekaj časa sva čvekali ob čaju male čarovnice. Ali z nekim podobnim naslovom. In res je bil okusen. Mešanica jagode in penine. V čaju.
Še nove podloge za miško sem predala, ki so bile še bolj kulj. Res so neverjetno dobro izpadle.
Potem sem se vrnila nazaj domov. In se prikobacala v posteljo. Čeprav je potem pečica piskala in sva se prestavila na kavč in si naštimala serijo ob hrani. Čeprav ni vzbujala apetita. Prav nasprotno. Tale Forever ni ravno za ob malici. Je pa zanimiva serija. Mislim, da še najboljša letošnja.
Ko je šel dan mimo, sva se podila po avtocesti. No, jaz sem dobila malenkostno prednost, ko se je ustavil še na počivališču, ampak me je dohitel ravno pred izvozom za Kranj-zahod. Pa sem vseeno zmagala in prva pripeljala na parkirišče.
Po kosilu smo si morali privoščiti še eno rundo Ups Enke. Ker nam je res v veselje. Ampak potem je ura kazala vedno več in je šel nazaj domov. Sam.
 |
| Res fino kosilo. |
Četrtek.
Vse te dni sem dobro jedla. V ponedeljek domač golaž. V torek in sredo na tednu restavracij. Danes pa sem imela pavzo pred še enim jutrišnjim dnem.
S sošolko sva se dogovarjali za natančne informacije glede jutrišnjega dne, ker sem jo dobilo za to, da bova šli na izlet.
Začela sem delati na še zadnjem dresu za Ljubljanski maraton. Da kovačeva kobila ne bi bila bosa.
Poskrbela sem tudi za nove podlage za miške.
Ena motivacija je bil giveaway, ki sem ga pripravila, druga motivacija pa je bila, da sem obljubila gospodični podjetnici še eno rundo. In te so res izpadle še boljše, saj so bile veliko bolj ostre, ko so bili narejena na profil, ki je vseboval še enkrat večje število točk na inč. Pa tudi sovica sedaj potuje z menoj in rek: "Srečen si, ko verjameš v srečo."
Ni komentarjev:
Objavite komentar