Kako hitro beži čas. Dve luštni leti sta za nama, polni dogodivščin potepanj in ur preživetih ob gledanju serij.
On je priden v Kranjski Gori, zato sem rekla, da ga obiščem, ker imam samo 10 kilometrov več in deset minut več, kot če bi šla do njega. In včeraj mi je povedal, da bo verjetno lepo vreme in sem mu verjela na besedo. Zgleda kot, da mu ne bi smela, ker me je malo po tistem, ko sem zavila z avtoceste dobil dež. Oh, dež.
Vmes sem srečala še avto v jarku, ampak sprva sploh nisem dojela kaj sem videla. Saj se je v naslednjem trenutku že mimo pripeljal policijski avtomobil.
Sledila sem danim navodilom, in se mi ni uspelo zgubiti. Našla sem avto iz prve. Veliko boljše kot garmin. Samo gospa pri sosedni hiši me je kar malo postrani gledala, ko sem prišla. V glavi se mi je odvrtel film, da bo šla samo še po metlo v hišo in se spravila nad avto. Izgledala je kot, da ji ni po godu, da se parkiram na precej prazno parkirišče pred njeno hiše.
Ampak je prišel princ, ki je imel poleg mene belega konja ali pa vsaj konjske moči avtomobila in me rešil. Potem je izginila v hišo in vseh težav je bilo konec.
Razen tega, da sem bila kar lačna in utrujena po naporni seriji treningov, ki so na vrsti ta teden.
In začel se je reševati še drug problem. Šla sva jest. V restavracijo Skipass hotela. Mislim, da je moralo biti pred kratkim narejeno, ker je bilo čisto sveže in novo in izredno lepo. Moderno, ki se pomeša z lesom. Na mojem meniju se je za predjed znašel odprti raviol z zajčjim ragujem in kremo mascarpona in limone. Za glavno jed pa file pegatke na mehki polenti s parmezanom, opečeno slanino in svežo zelenjavo. Oboje izredno okusno. Sploh pa ta pegatka, kar za prste obliznit. Pospremljeno z penečo rebulo, da sva nazdravila na naju ter še nečim za namazat pred vsem tem.
Štiri v vrsto v zanimivem ovojnem papirju ter čudovita sestavljena zapestnica.
Dež je čudežno nehal, ko sva se šla peljat do Jasne in zlatoroga, da bi se malo sprehodila. Mislim, da sva bila sicer malo premalo oblečena za ta hlad, pa dobro, je bilo pa bolj za stiskat. Naštela sva petdeset račk, ki so plavale po jezeru, vključno z racakom karolinke. Saj ga ne bi izrecno omenjala, če ne bi tako izstopal po barvah izmed vseh ostalih rac.
En kratek krog naokoli in potem sva sedela pred plakatom s pečenico. Čisto sita, da je bilo že težko gledati. Zato sva se šla še malo peljat. Do Zelencev pa malo naokoli, ampak ker je bil tako turoben dan in hlad, sva se raje vrnila v zavetje avtomobila.
In sem šla domov. Tako utrujena, da sem imela že težavo spremljati dogajanje na cesti. Ampak, ko je do avtoceste poraba 3,2 je to veselje. Na avtocesti pa je požrl liter več in je čisto solidno priti iz Kranjske Gore do doma. Čisto naključno dejstvo.
On je priden v Kranjski Gori, zato sem rekla, da ga obiščem, ker imam samo 10 kilometrov več in deset minut več, kot če bi šla do njega. In včeraj mi je povedal, da bo verjetno lepo vreme in sem mu verjela na besedo. Zgleda kot, da mu ne bi smela, ker me je malo po tistem, ko sem zavila z avtoceste dobil dež. Oh, dež.
Vmes sem srečala še avto v jarku, ampak sprva sploh nisem dojela kaj sem videla. Saj se je v naslednjem trenutku že mimo pripeljal policijski avtomobil.
Sledila sem danim navodilom, in se mi ni uspelo zgubiti. Našla sem avto iz prve. Veliko boljše kot garmin. Samo gospa pri sosedni hiši me je kar malo postrani gledala, ko sem prišla. V glavi se mi je odvrtel film, da bo šla samo še po metlo v hišo in se spravila nad avto. Izgledala je kot, da ji ni po godu, da se parkiram na precej prazno parkirišče pred njeno hiše.
Ampak je prišel princ, ki je imel poleg mene belega konja ali pa vsaj konjske moči avtomobila in me rešil. Potem je izginila v hišo in vseh težav je bilo konec.
Razen tega, da sem bila kar lačna in utrujena po naporni seriji treningov, ki so na vrsti ta teden.
 |
| Pegatka na mehki polenti. |
In začel se je reševati še drug problem. Šla sva jest. V restavracijo Skipass hotela. Mislim, da je moralo biti pred kratkim narejeno, ker je bilo čisto sveže in novo in izredno lepo. Moderno, ki se pomeša z lesom. Na mojem meniju se je za predjed znašel odprti raviol z zajčjim ragujem in kremo mascarpona in limone. Za glavno jed pa file pegatke na mehki polenti s parmezanom, opečeno slanino in svežo zelenjavo. Oboje izredno okusno. Sploh pa ta pegatka, kar za prste obliznit. Pospremljeno z penečo rebulo, da sva nazdravila na naju ter še nečim za namazat pred vsem tem.
Štiri v vrsto v zanimivem ovojnem papirju ter čudovita sestavljena zapestnica.
Dež je čudežno nehal, ko sva se šla peljat do Jasne in zlatoroga, da bi se malo sprehodila. Mislim, da sva bila sicer malo premalo oblečena za ta hlad, pa dobro, je bilo pa bolj za stiskat. Naštela sva petdeset račk, ki so plavale po jezeru, vključno z racakom karolinke. Saj ga ne bi izrecno omenjala, če ne bi tako izstopal po barvah izmed vseh ostalih rac.
En kratek krog naokoli in potem sva sedela pred plakatom s pečenico. Čisto sita, da je bilo že težko gledati. Zato sva se šla še malo peljat. Do Zelencev pa malo naokoli, ampak ker je bil tako turoben dan in hlad, sva se raje vrnila v zavetje avtomobila.
In sem šla domov. Tako utrujena, da sem imela že težavo spremljati dogajanje na cesti. Ampak, ko je do avtoceste poraba 3,2 je to veselje. Na avtocesti pa je požrl liter več in je čisto solidno priti iz Kranjske Gore do doma. Čisto naključno dejstvo.
Ni komentarjev:
Objavite komentar