Četrtek.
Mislim, da sem si včeraj in prejšnji dan napolnila baterije, ker sem lahko delala s polno paro. In ne samo to, dan je bil zelo pester in zanimiv.
Začela sem zelo pridno. Doma. Mislim, vse je bilo postavljeno, natisnjeno, narisano in označeno. Preverjala sem, da nič ne manjka, da sem vse pojasnila in da vse štima. In tako pridno je šel dopoldan v popoldan. In še preden sem se zavedala, je bila ura že nekaj čez drugo.
Jaz pa ob treh razgovor.
Ko sem naslednjič pogledala je bila že pol in sem se na hitro preoblekla, pograbila tablico in z avtom odhitela proti novi dogodivščini.
A veste, pride dan, ko si povabljen na razgovor.
In takrat ti verjetno v glavo udari prav vsa kri, predvsem v lica. Če nisem bila čisto rdeča, potem je moralo res mene samo zažigati v lica. S prijazno teto iz marketinga sva razpravljali o mojih izkušnjah, o mojih projektih, kaj bi delo zajemalo. In počasi se je kamen valil od srca in je živčnost popuščala. Tako, da sva si segli v roko in sedaj čakam na odgovor, drugi teden.
Držimo pesti. Potihem in pomalem.
In prvo kar naredim imam telefon v roki in delim svoje občutke, z osebo s katero si to najbolj želim deliti. Ker vem, da bo na drugi strani navdušen glas. Da bom dobila tisto malo potrdilo, da mogoče še bo nekaj iz mene. In je tudi bil tisti navdušen glas na drugi strani, ki mi je rekel, da je med treningom držal pesti, da se čim boljše odrežem. In res sem mu hvaležna za te geste.
Obljubila sem pol ure in po pol ure sem bila tudi na parkirišču. Kakšno minuto sem sicer stopila skozi vhodna vrata in nekaj trenutkov zatem se je prikazal, svež iz kopalnice in z nasmehom na obrazu. Vse fantazije na stran, sestradana sem bila. Ko je živčnost in črvičenje v želodcu popustilo, se je pokazala lakota.
Kar sem se naučila je to, da so piščančji fileji v pečici izvrstni. Petindvajset minut miru in pečenja v pečici in potem imaš pomfri in meso naenkrat pripravljeno. Pa samo pladenj umazan. Luksuz.
Na poti proti morju. A veš tista romantika, ko se pelješ v sončni zahod. Kot, da bi šla na morje gledat sončni zahod. In ravno po tistem, ko je sonce dokončno zašlo, sva se znašla na parkirišču, ulico proč od dogajanja. Razstave EX:PO, kjer so študenti iz naše fakultete razstavljali svoja pokrivala. Saj to še ne bi bilo tako zanimivo, če se za njimi ne bi skrivale moje fotografije. V razmerju 70x100 mm so visele tam zadaj na zidu. Še preden sva stopila notri, sem mu že navdušeno razlagala, da so tiste tri na zidu zadaj moje. Ko sem stopila notri, pa sta bili še dve na drugem zidu, tudi moji fotografiji. Waaw.
Očitno sem res zadela tisti smisel fotografiranja v Stožicah, davno nazaj, ko sem se bolj kot modelu, posvetila pokrivalom, katere smo pravzaprav slikali. In to se je izkazalo za zadetek v polno, predvsem ko sem lahko opazovala svoje delo na zidu. Kaj naj še dodam.
Koper je tak lučkast. Zvečer je prav lušten za videti. Lučke povsod in z njimi moje navdušenje.
Pa sva se usedla v lokal ob promenadi in meni je tako zasedla limonada. Pa tega ne naročim prav velikokrat, pravzaprav skoraj nikoli. Ampak ta večer je bil za limonado. In ne za sladkor ali sladoled z borovnicami. Pravi, da je kot Monte Carlo, ko sva se sprehajala proti avtomobilu.
Mogoče, mogoče pa res.
Doma sem dvakrat prizanesla neki živali. Ali pa dvem različnim, ampak po zbeganosti in raztresenosti le te, bi človek lahko trdil, da je šlo za eno.
Najprej se je pojavila malo pred izvozom Kranj-zahod. Čisto zmedena žival, ki je divjala sem ter tja na avtocesti. Na srečo sem jo pravočasno zagledala in jo obvozila, ko je stekla ravno v nasprotno smer. In samo upala sem, da jo tisti za menoj niso zbili.
Ampak ko sem prišla naokoli, je na polju, ki je neposredno ob tistem odseku avtoceste, zopet proti cesti tekala popolnoma raztresena žival. In bi trdila da je bila ista. Kar je povzročilo, da sem močno pritisnila na zavoro in je zopet stekla proč od avta. Res upam, da se je pomirila in še živi.
Tristo trinajst kilometrov. Tri ure in dvaintrideset minut.
Mislim, da sem si včeraj in prejšnji dan napolnila baterije, ker sem lahko delala s polno paro. In ne samo to, dan je bil zelo pester in zanimiv.
Začela sem zelo pridno. Doma. Mislim, vse je bilo postavljeno, natisnjeno, narisano in označeno. Preverjala sem, da nič ne manjka, da sem vse pojasnila in da vse štima. In tako pridno je šel dopoldan v popoldan. In še preden sem se zavedala, je bila ura že nekaj čez drugo.
Jaz pa ob treh razgovor.
Ko sem naslednjič pogledala je bila že pol in sem se na hitro preoblekla, pograbila tablico in z avtom odhitela proti novi dogodivščini.
A veste, pride dan, ko si povabljen na razgovor.
In takrat ti verjetno v glavo udari prav vsa kri, predvsem v lica. Če nisem bila čisto rdeča, potem je moralo res mene samo zažigati v lica. S prijazno teto iz marketinga sva razpravljali o mojih izkušnjah, o mojih projektih, kaj bi delo zajemalo. In počasi se je kamen valil od srca in je živčnost popuščala. Tako, da sva si segli v roko in sedaj čakam na odgovor, drugi teden.
Držimo pesti. Potihem in pomalem.
In prvo kar naredim imam telefon v roki in delim svoje občutke, z osebo s katero si to najbolj želim deliti. Ker vem, da bo na drugi strani navdušen glas. Da bom dobila tisto malo potrdilo, da mogoče še bo nekaj iz mene. In je tudi bil tisti navdušen glas na drugi strani, ki mi je rekel, da je med treningom držal pesti, da se čim boljše odrežem. In res sem mu hvaležna za te geste.
Obljubila sem pol ure in po pol ure sem bila tudi na parkirišču. Kakšno minuto sem sicer stopila skozi vhodna vrata in nekaj trenutkov zatem se je prikazal, svež iz kopalnice in z nasmehom na obrazu. Vse fantazije na stran, sestradana sem bila. Ko je živčnost in črvičenje v želodcu popustilo, se je pokazala lakota.
Kar sem se naučila je to, da so piščančji fileji v pečici izvrstni. Petindvajset minut miru in pečenja v pečici in potem imaš pomfri in meso naenkrat pripravljeno. Pa samo pladenj umazan. Luksuz.
Na poti proti morju. A veš tista romantika, ko se pelješ v sončni zahod. Kot, da bi šla na morje gledat sončni zahod. In ravno po tistem, ko je sonce dokončno zašlo, sva se znašla na parkirišču, ulico proč od dogajanja. Razstave EX:PO, kjer so študenti iz naše fakultete razstavljali svoja pokrivala. Saj to še ne bi bilo tako zanimivo, če se za njimi ne bi skrivale moje fotografije. V razmerju 70x100 mm so visele tam zadaj na zidu. Še preden sva stopila notri, sem mu že navdušeno razlagala, da so tiste tri na zidu zadaj moje. Ko sem stopila notri, pa sta bili še dve na drugem zidu, tudi moji fotografiji. Waaw.
Očitno sem res zadela tisti smisel fotografiranja v Stožicah, davno nazaj, ko sem se bolj kot modelu, posvetila pokrivalom, katere smo pravzaprav slikali. In to se je izkazalo za zadetek v polno, predvsem ko sem lahko opazovala svoje delo na zidu. Kaj naj še dodam.
 |
| Razstava EX:PO in moje fotografije. |
Koper je tak lučkast. Zvečer je prav lušten za videti. Lučke povsod in z njimi moje navdušenje.
Pa sva se usedla v lokal ob promenadi in meni je tako zasedla limonada. Pa tega ne naročim prav velikokrat, pravzaprav skoraj nikoli. Ampak ta večer je bil za limonado. In ne za sladkor ali sladoled z borovnicami. Pravi, da je kot Monte Carlo, ko sva se sprehajala proti avtomobilu.
Mogoče, mogoče pa res.
Doma sem dvakrat prizanesla neki živali. Ali pa dvem različnim, ampak po zbeganosti in raztresenosti le te, bi človek lahko trdil, da je šlo za eno.
Najprej se je pojavila malo pred izvozom Kranj-zahod. Čisto zmedena žival, ki je divjala sem ter tja na avtocesti. Na srečo sem jo pravočasno zagledala in jo obvozila, ko je stekla ravno v nasprotno smer. In samo upala sem, da jo tisti za menoj niso zbili.
Ampak ko sem prišla naokoli, je na polju, ki je neposredno ob tistem odseku avtoceste, zopet proti cesti tekala popolnoma raztresena žival. In bi trdila da je bila ista. Kar je povzročilo, da sem močno pritisnila na zavoro in je zopet stekla proč od avta. Res upam, da se je pomirila in še živi.
Tristo trinajst kilometrov. Tri ure in dvaintrideset minut.
Ni komentarjev:
Objavite komentar