Štiri živali na podlogah

Torek.
Razmišljanje na glas. Ali razmišljanje zapisano.

Luknja sredi ulice.

Okoli naše hiše nastajajo luknje. In celo popoldne je treslo hišo. Kot konstanten potres. Včasih toliko, da so se je slišalo žvenketanje kozarcev v omari.
Modre majčke pridno nastajajo in jaz urejam slike. Delam kosilo iz sestavin, ki so še preostale, kar pomeni makarone s tunino-paradižnikovo omako. In tistim kar je ostalo od kile sira.
Ampak sem pa vidila spot, ki me je po dolgem času navdušil. Tam nekje v kategoriji OneRepublic - All The Right Moves. Ta je od Eda Sheerana in je tak preprost in čudovit. Thinking Out Loud.

Včasih mine preprosto preveč časa, ker se le tega ne najde. In sva se srečali, ker se nisva videli že od Kranjske noči. To je šlo že celo poletje mimo, ali tisto kar naj bi bilo poletje. In zgodilo se je že marsikaj od takrat.

Dogodek dneva so bile divje svinje na gorenjski avtocesti. Da je bila kar debelo uro popolna zapora med izvozom Kranj-Zahod in izvozom Naklo. V obe smeri.

Malo za zdražit.

Sreda.
Po napornem dopoldnevu in popoldnevu, ko ni šlo vse ravno gladko, je bil odhod v center Ljubljane prav prijetna sprememba. Meni se je sicer zdelo, da se mi je naredila ena velika guba sredi čeli in kar še ni hotela izginiti.
Bilo je kot, da smo se cel dan samo pričkali. Vsak je zastopal svojo stran in noben nekako ni hotel popustiti. Ampak saj se je reševalo. Počasi. Vsaj nekaj se je.
No, potem sem šla v Ljubljano. Še prej pa sem obupala nad pečenjem krompirja. Ta kar ni hotel biti ne spečen, ne skuhan in ne ocvrt. Pa vse troje sem počela. Jaz sem pojedla svoje nabodalo, kar s kruhom ob kuhi krompirja, ker se mi je mudilo naprej. Pa še krompir je bil trmast. Ampak se je vse izkazalo za brez veze, ko sem morala v avtu sedeti in čakati na tovornjak da se premakne, ker me je zaparkiral. Čeprav sem zamujala, sem bila prva tam.
In okoli Opere sem srečala 5 belih Up-ov. Očitno je to najbolj kulj avto za iskati parkirišče po centru, ker jaz sem ga zbasala v takšno, ki je bilo kot nalašč samo za moj avto in nič drugega.
Sonce. V Ljubljani, ko je povsod drugje deževalo. Polno turistov, ki so visoko držali svoje fotoaparate in jaz, ki sem čakala, da ju zagledam. S kateregakoli konca že.
Imele smo obhod po stari Ljubljani in iskale slaščičarno, ki jo je IrenaSirena omenila na svojem blogu. Jaz ga te dni še nisem pregledovala, tako da tega nisem videla, ampak smo s pomočjo interneta kmalu ugotovile, da se nahajamo na napačnem koncu Ljubljanice.

Zaparkirana.

Ob Ljubljanskem Dvoru. Smo samo pokukale notri in ugotovile, da je bolj takšna iz nekdanjih časov, s srebrnimi pokrovi pod katerimi se skrivajo sorbeti in sladoledi. Ali karkoli že imajo. Nekako ni najbolj jasno in razločno, kar me je popolnoma zmedlo in smo šle naprej. Do Zvezde, ki je bila seveda polna in naprej do Cacao-a ali Cacao-ta, saj človek ne ve kako bi sklanjal brez, da mu jezik odpade. Tudi tukaj je izgledalo zasedeno, ampak smo dobile mizico za tri pred vhodom, kamor smo se tako vkampirale, da noben ni opazil. Dve kepici sladoleda, muffin in piškot, če se ne motim. En tiramisu. In en mousse z malinami. Moje je bilo zadnje in za prste obliznit. Obožujem kombinacijo čokolade in malin.
Potem smo šle seveda malce v H&M pokukat. Saj sem vedela, da je prenovljen, le videla ga še nisem. In ugotavljale kakšne so tipične obleke za katero.
Do novega mostu ali ribje brvi in do prešerca nazaj k avtu za Opero. Skoraj sem napačnega vzela, ker je bil med mojim in še enim belim Up-om parkiran nek avtomobil. Pa sem se najprej čudila, saj ga nisem imela parkiranega tako proti začetku. In potem se je izkazalo, da res ne.

Lepotec.

Četrtek.
Danes sem bila čisto zagreta za Teden restavracij. Saj že nekaj časa sprašujem in sprašujem, ampak ko to počnem, mesta za rezervacije kar izginjajo. Danes sem si uspela priboriti eno v Kranjski Gori v Skipassu, eno v Harfi v Ljubljani, čeprav naj bi bila ta že zasedena in bila prav ostro zavrnjena s strani Valvasorja. Tako odrezavo je bilo tisto napisano. Za razliko od tete, ki mi je pisala s Harfe, da se je prosto mesto ravno sprostilo, ker je nekdo odpovedal. Očitno imam vsaj malo sreče. Vse fine kot so JB in Strelec na gradu so bile pa verjetno že isti dan, ko se je vse rezerviralo, polne.
Saj sem včeraj ugotovila, da sem ratala čisto fina, ko sedaj razmišljam o restavracijah s tremi hodi in ne o študentskih bonih. Kot, da sem ujeta med dva svetova. Še, ko smo okupirale H&M in probavale stvari je bila med mojimi elegantna obleka, ki je bila, kot sta se izrazili, primerna za večerjo s tremi hodi. Preveč razvajanja. Takšna, le v električno modri barvi.
Sicer bi moral dan steči malo drugače, ampak ker je bioritem takšen, je to težko. Pa sem doma pojedla rižoto in šla na sprehod z Ronom. Zmanjkuje energije, hiša se pa vsak dan trese. Konstanten potres že cel teden. Nekako nadležno je, da ti pobere vso energijo. Z vsakim tresljajem malo.

Petek.
Dobila sem idejo. Podlage za miško z motivi naslovnic rokovnikov za drugo leto. In pripravila en "giveaway" na Facebooku.
Slovenski pregovori skupaj z štirimi živalicami.

Jelen in "Življenje je večen kompromis."

Zajec in "Govor ljubezni je v očeh."

Sova in "Srečen si, ko verjameš v srečo."

Lisica in "Če želiš biti ljubljen, ljubi."

Impulzivna poteza. Poslala sem portofolio ter življenjepis na Jelovico. Držim pesti.

Sobota.
Upala sem, da se po celem tednu lahko sprostim, pa ni šlo. Ker je šlo vse narobe. Ker sem tako na hitro skupaj zmetala in imela še nekaj v mislih, da mi je par stvari ušlo iz misli. Kot na primer polnilec za računalnik. In čisto trivialna stvar me potem vrže iz tira.
Ampak ko iz mene zvabi smeh, tudi ko nisem ravno dobro, to nekaj šteje. In potem zaspi ob Suitsih.
Jaz pa sem zaspala ob televiziji. Game On je zanimiva oddaja.

Ed Sheeran - Thinking Out Loud