Petek.
Še za zadnji delavni dan v tednu. Prejšnji večer nekako nisem ostala v Ljubljani, ker sem bila brez moje pikčaste košarice in vseh potrebnih stvari v njej. Pa še nekaj dela me je čakalo pred tem. In trening. Po vsej spontanosti rabim malo napakirano skupaj za kakšen dan ali dva.
Ob koncu popoldneva je bilo vse odkljukano in opravljeno.
Za pas sem si obesila števec korakov, ker sem že zjutraj predvidevala, da bo prehodila kilometre. In sem jih. S pomočjo tega, ko sem bila cel čas v nizkem startu, da sem čuvala tiskalnik.
1000 korakov.
Vsaj mislim, da jih je dvojno štel, ker mi jih je pokazal 2000, v petih urah dela.
Medtem pa so nam živo mejo pobrali ven, ki je bila na drugi strani ograje, tako da sedaj naša ulica izgleda kot dvopasovnica. Skoraj je že tako široka, da ima lahko črto po sredini. Ali pa so vsaj na ta račun šale napeljane.
Prišla sem v prazno stanovanje. Še vedno je bil pri najinih sosedih na obisku.
Ampak saj sem že tako domača, da sem si pripravila hrano in se spravila pred televizijo z novim delom serije. Ko se je enkrat vmes prikazal. In se nasmehnil ob pogledu name.
Velika krizna ugotovitev in sva morala v Hofer, še preden se je zaprl. Če bi šel peš, grem z njim. Pa je šel.
Slišala sva čričke po naselju. Kar je bilo malo nenavadno, če sedaj pomislim. Pa še presneto glasni so bili in nisem jih slišala nikoli poleti. Res čudno.
Ob temni poti je začel zvoniti telefon. Pa ga izvleče iz žepa in je ugasnjen. Zvok zvonečega telefona pa je bil še vedno slišen. Pa je zopet segel v žep in ugotovil, da ima še enega.
Težave ljudi z enakimi iPhoni.
No, tako da sva šla vrnit telefon. Ki se je razvlekel v obisk in peko kostanja in klepet in vse skupaj.
Lušno imajo. Pa še Inchi se je crkljal.
In na koncu sva izvedela, da so bili ti črički zvonjenje.
Sobota.
Pokonci sva bila že malo čez šest. On dobesedno pokonci, jaz pa v postelji, ker sem se trudila še malo zaspati pa nikakor ni šlo. Sem samo obsedela z računalnikom v naročju in bila čist budna.
Kako je dolg dan, ko s soncem vstaneš.
Za dobro jutro sem imela že Spotify na računalniku za katerega sva slišala prejšnji večer.
In raziskovala sem tiste ure, ki jih vsi objavljajo na instagramu in imajo DW na njih. Daniel Wellington. Res so tako brezčasno klasične.
Trening. Napačen trening. Na hitro sem kliknila Rip't nekaj in sva šele po petih minutah ugotovila, da delava trening, ki je predviden v naslednjem obdobju. Nekako se nobenemu ni dalo preklopiti in sem dvigovala dva tetrapaka.
Morda je bila to čisto napačna odločitev, saj sva imela po tem še bowling.
Sva pa vsaj dobro jedla. Pire krompir s smetanovo omako in piščančje zvitke s skuto in pršutom. Da sva si povrnila malo moči.
Bowling. Na robniku na tleh sva čakala soseda, da sta prišla iz garaže in smo šli skupaj do izbrane destinacije. Uleteli smo ravno v času, ko je bil cel "vrtec" otrok na bowlingu. Vse steze levo od nas so preplavljali otroci, samo desno od nas so bili eni ati, ki so metali krogle. In mi.
Prve tri so šle v "kanal", ker sem komaj dvignila kroglo. Čisto zares. Roke sem imela kar malo otrple od treninga.
Nekaj smo se zmetali. Meni je šlo bolj slabo, pa dobro. Je šlo toliko boljše sestri od gospodične podjetnice. Mi pa smo bili nekje zadaj.
In smo želeli loviti sončne žarke, pa so se že pred nami skrili. Samo še mraz je ostal.
Za "dvajset" minut sva se ustavila na obisku. Seveda ni bilo ravno dvajset minut, ampak saj smo malo poklepetali. Ujeli trenutek v katerem se je razkazovalo čudovito nebo sončnega zahoda.
Nedelja.
Če meni rečeš, da bo treba hodit v hrib, me kar malo zvije. Malo sem se potuhnila in upala, da ne bo potrebno prav daleč.
In ni bilo klica ne z ene, ne z druge strani. Pa sva igrala areno.
Šla sva na obisk. Opremljena. S supergami seboj in oba v belih majicah.
Na obisku. Mogoče nismo bili ravno na isti valovni dolžini. Ampak na koncu smo zunaj na sončku igrali ups enko, ko je pripekalo v hrbet.
In ko nas je poppadla lakota smo klicali Cirilo. Halo Cirilo, ker drugi pač niso vozili do Šmartnega. Je bilo že predaleč.
Midva sva odšla naprej. Na kavo in vodo. Kjer sem prebirala knjig o "punsih", besednih igrah.
South Park. Nikoli ga nisem gledala ali razumela navdušenja. In mislim, da se ni nič spremenilo, no pogledali smo en del.
Ponedeljek.
Zjutraj sem štartala iz Ljubljane, da sem bila ob devetih doma. In od takrat naprej je bilo samo delo, delo, delo. Norišnica pred ljubljanskim maratonom. Neka naročila so se še vsula, ker se bo za vikend zgodil maraton. Pa so ob naročilu dopoldne, želeli izvedeno že pojutrišnjem. Skratka, devet ur in naporen trening. Top 4 sem si pogledala v treh obrokih. Za malico malo. Za kosilo malo. In za večerjo mi je ostal še en del.
In potem sem lahko samo še padla v posteljo. No, ko bi vsaj. Morala sem priplezati do nje.
Še za zadnji delavni dan v tednu. Prejšnji večer nekako nisem ostala v Ljubljani, ker sem bila brez moje pikčaste košarice in vseh potrebnih stvari v njej. Pa še nekaj dela me je čakalo pred tem. In trening. Po vsej spontanosti rabim malo napakirano skupaj za kakšen dan ali dva.
Ob koncu popoldneva je bilo vse odkljukano in opravljeno.
Za pas sem si obesila števec korakov, ker sem že zjutraj predvidevala, da bo prehodila kilometre. In sem jih. S pomočjo tega, ko sem bila cel čas v nizkem startu, da sem čuvala tiskalnik.
1000 korakov.
Vsaj mislim, da jih je dvojno štel, ker mi jih je pokazal 2000, v petih urah dela.
Medtem pa so nam živo mejo pobrali ven, ki je bila na drugi strani ograje, tako da sedaj naša ulica izgleda kot dvopasovnica. Skoraj je že tako široka, da ima lahko črto po sredini. Ali pa so vsaj na ta račun šale napeljane.
Prišla sem v prazno stanovanje. Še vedno je bil pri najinih sosedih na obisku.
Ampak saj sem že tako domača, da sem si pripravila hrano in se spravila pred televizijo z novim delom serije. Ko se je enkrat vmes prikazal. In se nasmehnil ob pogledu name.
Velika krizna ugotovitev in sva morala v Hofer, še preden se je zaprl. Če bi šel peš, grem z njim. Pa je šel.
Slišala sva čričke po naselju. Kar je bilo malo nenavadno, če sedaj pomislim. Pa še presneto glasni so bili in nisem jih slišala nikoli poleti. Res čudno.
Ob temni poti je začel zvoniti telefon. Pa ga izvleče iz žepa in je ugasnjen. Zvok zvonečega telefona pa je bil še vedno slišen. Pa je zopet segel v žep in ugotovil, da ima še enega.
Težave ljudi z enakimi iPhoni.
No, tako da sva šla vrnit telefon. Ki se je razvlekel v obisk in peko kostanja in klepet in vse skupaj.
Lušno imajo. Pa še Inchi se je crkljal.
In na koncu sva izvedela, da so bili ti črički zvonjenje.
 |
| Spet bowlamo. |
Sobota.
Pokonci sva bila že malo čez šest. On dobesedno pokonci, jaz pa v postelji, ker sem se trudila še malo zaspati pa nikakor ni šlo. Sem samo obsedela z računalnikom v naročju in bila čist budna.
Kako je dolg dan, ko s soncem vstaneš.
Za dobro jutro sem imela že Spotify na računalniku za katerega sva slišala prejšnji večer.
In raziskovala sem tiste ure, ki jih vsi objavljajo na instagramu in imajo DW na njih. Daniel Wellington. Res so tako brezčasno klasične.
Trening. Napačen trening. Na hitro sem kliknila Rip't nekaj in sva šele po petih minutah ugotovila, da delava trening, ki je predviden v naslednjem obdobju. Nekako se nobenemu ni dalo preklopiti in sem dvigovala dva tetrapaka.
Morda je bila to čisto napačna odločitev, saj sva imela po tem še bowling.
Sva pa vsaj dobro jedla. Pire krompir s smetanovo omako in piščančje zvitke s skuto in pršutom. Da sva si povrnila malo moči.
Bowling. Na robniku na tleh sva čakala soseda, da sta prišla iz garaže in smo šli skupaj do izbrane destinacije. Uleteli smo ravno v času, ko je bil cel "vrtec" otrok na bowlingu. Vse steze levo od nas so preplavljali otroci, samo desno od nas so bili eni ati, ki so metali krogle. In mi.
Prve tri so šle v "kanal", ker sem komaj dvignila kroglo. Čisto zares. Roke sem imela kar malo otrple od treninga.
Nekaj smo se zmetali. Meni je šlo bolj slabo, pa dobro. Je šlo toliko boljše sestri od gospodične podjetnice. Mi pa smo bili nekje zadaj.
In smo želeli loviti sončne žarke, pa so se že pred nami skrili. Samo še mraz je ostal.
Za "dvajset" minut sva se ustavila na obisku. Seveda ni bilo ravno dvajset minut, ampak saj smo malo poklepetali. Ujeli trenutek v katerem se je razkazovalo čudovito nebo sončnega zahoda.
Nedelja.
Če meni rečeš, da bo treba hodit v hrib, me kar malo zvije. Malo sem se potuhnila in upala, da ne bo potrebno prav daleč.
In ni bilo klica ne z ene, ne z druge strani. Pa sva igrala areno.
Šla sva na obisk. Opremljena. S supergami seboj in oba v belih majicah.
Na obisku. Mogoče nismo bili ravno na isti valovni dolžini. Ampak na koncu smo zunaj na sončku igrali ups enko, ko je pripekalo v hrbet.
In ko nas je poppadla lakota smo klicali Cirilo. Halo Cirilo, ker drugi pač niso vozili do Šmartnega. Je bilo že predaleč.
Midva sva odšla naprej. Na kavo in vodo. Kjer sem prebirala knjig o "punsih", besednih igrah.
South Park. Nikoli ga nisem gledala ali razumela navdušenja. In mislim, da se ni nič spremenilo, no pogledali smo en del.
Ponedeljek.
Zjutraj sem štartala iz Ljubljane, da sem bila ob devetih doma. In od takrat naprej je bilo samo delo, delo, delo. Norišnica pred ljubljanskim maratonom. Neka naročila so se še vsula, ker se bo za vikend zgodil maraton. Pa so ob naročilu dopoldne, želeli izvedeno že pojutrišnjem. Skratka, devet ur in naporen trening. Top 4 sem si pogledala v treh obrokih. Za malico malo. Za kosilo malo. In za večerjo mi je ostal še en del.
In potem sem lahko samo še padla v posteljo. No, ko bi vsaj. Morala sem priplezati do nje.
Ni komentarjev:
Objavite komentar