Noro. Luštno. Neizmerno neverjetno. Še kaj naštejem?
Prevozila sem ogromno kilometrov za en dan. V različnih avtomobilih. V različnih smereh.
Skratka dan sem začela v Trzinu. Pokazati sem morala vse kar sem naredila, kar sem naredila v dneh, ko se nisem potepala naokoli. Pridni smo morali biti - od začetka do konca. Čeprav interneta kar ni bilo. Res. Delal je kot modem v starih časih. Skoraj ni.
Vedno se najde še kaj, kar lahko nadgradiš. Kar lahko dodaš. Ali odvzameš.
Svojo "formulco", "fitipaldija" oziroma Hyndaička sem peljala še na zadnjo vožnjo.
Dejansko sem se avtu zahvalila, da me je spremljal na vseh mojih potepanjih, da mi je super služil in da si zasluži malo počitka. Preden ga brat ali kdo drug dobi v roke. Super spremljevalec je bil, le malo preveč je pil.
Nisva bila sama, ker sem še eno poznano spotoma pobrala, ker je šla v mojo smer tako, da sva lahko poklepetali.
Še preden sem se dodobra zavedala je bil brez tablic. Petnajst petinsedemdeset c.
To je bilo to. Hvala Hyundai.
Papirologije, da kar glava boli preden sva dobili v roko nove tablice in z materjo odšli na štajerski konec po avto. Kr ma.
Stal je tam na parkirišču. Čisto sveže opran. Čisto "spucan". Čakal je name.
Še zadnji podpisi. Zadnji stiski rok. In ključ v rokah.
Avtomobilčič.
Malček je z novo tablico in kranjsko registracijo prav zaživel. Nova priložnost. Nove dogodivščine. In sva odpeljala s parkirišča. Na pot proti domu, da se bolje spoznava.
Sprejela sem ga z navdušenjem in ga pozdravila. Mu povedala, da upam, da se bova imela fino in da bova dobro izkoristila vse prepeljane kilometre, kot sva jih s formulco.
Najprej sva se "zabavala", ko kar ni in ni šlo odpreti tistega predela za gorivo, ampak napolnjen je lažje švigal.
Poskočen malček. Izredno živahen, ampak obenem pa izjemno krotljiv. Res sva švigala po avtocesti, ko naju je njegov veliki "bodigard" zvesto zasledoval. Včasih sva našemu zelenemu enoprostorcu, ki je zvesto vozil zadaj, malo ušla. Pa se je zopet pojavil zadaj. Da čuva, to malo zverco.
Ni kaj. Jaz sem nad njim popolnoma navdušena, upam, da se tudi ta mala zverca dobro počuti v mojih rokah.
Presrečna sem bila. Oče pravi, da dobro, da imam ušesa, drugače bi šel nasmeh kar naokoli. S ključi sem veselo mahala in ga pustila skoraj na sredi ulice, da so ga vsi videli. En krog smo se takoj peljali. Še v klanec poln avto odlično povleče.
Same dobre stvari.
Proti Ljubljani, da ga seznanim. Peljal ga je en krog in ga z največjim navdušenjem odobril. Ni kaj, tudi fant je navdušen nad njim. Pa še presneto luštno izgleda.
Poraba za ta dan pa štiri in pol. Hudo.
Vse se zgodi ob pravem času, na pravem mestu - z razlogom.
Tako sem slišala.
Še enkrat. Čokolada.
Prevozila sem ogromno kilometrov za en dan. V različnih avtomobilih. V različnih smereh.
Skratka dan sem začela v Trzinu. Pokazati sem morala vse kar sem naredila, kar sem naredila v dneh, ko se nisem potepala naokoli. Pridni smo morali biti - od začetka do konca. Čeprav interneta kar ni bilo. Res. Delal je kot modem v starih časih. Skoraj ni.
Vedno se najde še kaj, kar lahko nadgradiš. Kar lahko dodaš. Ali odvzameš.
 |
| Moj novi spremljevalec. |
Svojo "formulco", "fitipaldija" oziroma Hyndaička sem peljala še na zadnjo vožnjo.
Dejansko sem se avtu zahvalila, da me je spremljal na vseh mojih potepanjih, da mi je super služil in da si zasluži malo počitka. Preden ga brat ali kdo drug dobi v roke. Super spremljevalec je bil, le malo preveč je pil.
Nisva bila sama, ker sem še eno poznano spotoma pobrala, ker je šla v mojo smer tako, da sva lahko poklepetali.
Še preden sem se dodobra zavedala je bil brez tablic. Petnajst petinsedemdeset c.
To je bilo to. Hvala Hyundai.
Stal je tam na parkirišču. Čisto sveže opran. Čisto "spucan". Čakal je name.
Še zadnji podpisi. Zadnji stiski rok. In ključ v rokah.
Avtomobilčič.
Malček je z novo tablico in kranjsko registracijo prav zaživel. Nova priložnost. Nove dogodivščine. In sva odpeljala s parkirišča. Na pot proti domu, da se bolje spoznava.
Sprejela sem ga z navdušenjem in ga pozdravila. Mu povedala, da upam, da se bova imela fino in da bova dobro izkoristila vse prepeljane kilometre, kot sva jih s formulco.
Najprej sva se "zabavala", ko kar ni in ni šlo odpreti tistega predela za gorivo, ampak napolnjen je lažje švigal.
Poskočen malček. Izredno živahen, ampak obenem pa izjemno krotljiv. Res sva švigala po avtocesti, ko naju je njegov veliki "bodigard" zvesto zasledoval. Včasih sva našemu zelenemu enoprostorcu, ki je zvesto vozil zadaj, malo ušla. Pa se je zopet pojavil zadaj. Da čuva, to malo zverco.
Ni kaj. Jaz sem nad njim popolnoma navdušena, upam, da se tudi ta mala zverca dobro počuti v mojih rokah.
Same dobre stvari.
Proti Ljubljani, da ga seznanim. Peljal ga je en krog in ga z največjim navdušenjem odobril. Ni kaj, tudi fant je navdušen nad njim. Pa še presneto luštno izgleda.
Poraba za ta dan pa štiri in pol. Hudo.
Vse se zgodi ob pravem času, na pravem mestu - z razlogom.
Tako sem slišala.
The 1975 - Chocolate
Še enkrat. Čokolada.
Ni komentarjev:
Objavite komentar