Same lepe stvari so se zgodile v okviru podaljšanega vikenda.
Petek je bil "faksa prost dan". Tako, da sem nekaj časa preždela tudi pred računalnikom, ko sem skupaj sestavljala moško različico majčk, ki so bile zadnjič narejene. Mislim, da še vedno čakam odgovor. Pri mojih majčkah pa se vse razvija precej počasi, ker ko sem sama za to, se zelo težko osredotočim. Oziroma počasi napredujem. Korak za korakom.
Petek je bil v enem takem preblisku. Kot tisti zadnjič z avtomobilom. No, saj je tudi ta vseboval avtomobil in vožnjo v Celje. Sicer nekako nismo uspeli priti do tja. Ustavila nas je nesreča in posledično zastoj, ki je nastal tam kjer se srečata severna in vzhodna obvoznica. No, mi smo potrebovali 40 minut, da smo se od izvoza za Tomačevo znašli pri izvozu Sneberje. Tako, da je načrt zaradi časovne stiske za ta dan odpadel in smo vse skupaj premaknili za en dan.
Ampak, ko si že v Ljubljani se seveda to izkoristi. V Citypark gremo na bon jest. Pica se deli na pol, poleg pa še solata z jagodami in melonami. Ne zame, ne se ustrašit.
In ker je Rudnik skoraj na poti, s tam rabimo pa par stvari smo se tako zapeljali v tisti smeri. Obvoznice po Ljubljani so mi sedaj že čisto domače.
Luči v Bauhausu. Z materjo sva stali sredi trgovin s sončnimi očali in gledali pikice, ki se pojavijo v LED lučkah.
Zvečer sem bila malenkost nervozna, ampak je tudi spanec nekje prišel in prinesel novo jutro. Novo jutro in nov dan. Novo dogodivščino.
Napokali smo se in se spravili v Celje. Kar tako. Ker smo videli oglas na internetu. En bel malček je bil tam. Saj niti ne vem kaj naj rečem. Ne vem kaj naj si mislim. Samo opazovala sem kako se vse počasi odvija pred mojimi očmi. Je to narobe?
Ampak doma je bilo tudi zanimivo. Ko smo se do sitega najedli pri mami. Deklca od brata je bila tam. In kaj kmalu smo jo naštimali, da se je pridružila našim družinskim družabnim igram. In ko smo se gledali in si gledali v karte, smo se v naslednjem trenutku do solz nasmejali ob besedah kot je - čuvar in podobne oblike besede, ki bi morala biti čuvaj. Bilo je prav luštno.
Nedelja je minila še hitreje. Vsi smo bili pridni in čuvali tiskalnik. V izmenah, takšnih, da pri moji pade notri še kosilo. Pa dobro. Jaz sem svoje malo zamenjala, da sem lahko šla prej v Ljubljano. Tam pa me je čakal pingvin. Iiiii.
In karte za Imagine Dragons. Wow.
Pa sem brez besed in v naročju držim plišastega pingvina.
Zjutraj pa že zgodaj napoti. Da mi še kljuka pade z vrat. Dobesedno.
Na faksu se širi valj navdušenja. Vsaj s strani profesorice, če smo že študentje zombiji po malem. Delam za sproti. Delam za jutri. Delam zase. Delam za firmo. Vsega po malem. Da sem potem čisto zmedena.
Ker smo v petek med BTCjem in Rudnikom vmes stisnili še en avtosalon, smo izvedeli, da imajo v ponedeljek Up!-a na testni vožnji. Za izkoristit! Ta malček je čudovit. Prav veselje se je preganjat z njim po Ljubljani gor in dol, vse do Kranja in nazaj. Šele, ko sem se usedla v svoj avto, sem čutila kako robusten in težak deluje. Vse je izredno trdo. Ta malček pa je bil tako lepo ukrotljiv, nežen in ubogljiv.
Mislim, da skoraj nisem skrivala navdušenja. Najprej sem se pripeljala na parkirišče pred blok in ga zvabila ven s telefonskim klicem. Takoj sva naredila en majhen krog in mu je dal veliko kljukico. Potem sem še domače presenetila, ko sem tega malčka pripeljala pred hišo. Pa smo šli en zelo majhen krog, ker sem ga morala zamenjat nazaj. Za svojega. Svojo formulco.
Petek je bil "faksa prost dan". Tako, da sem nekaj časa preždela tudi pred računalnikom, ko sem skupaj sestavljala moško različico majčk, ki so bile zadnjič narejene. Mislim, da še vedno čakam odgovor. Pri mojih majčkah pa se vse razvija precej počasi, ker ko sem sama za to, se zelo težko osredotočim. Oziroma počasi napredujem. Korak za korakom.
 |
| Midva se pa testirava. |
Petek je bil v enem takem preblisku. Kot tisti zadnjič z avtomobilom. No, saj je tudi ta vseboval avtomobil in vožnjo v Celje. Sicer nekako nismo uspeli priti do tja. Ustavila nas je nesreča in posledično zastoj, ki je nastal tam kjer se srečata severna in vzhodna obvoznica. No, mi smo potrebovali 40 minut, da smo se od izvoza za Tomačevo znašli pri izvozu Sneberje. Tako, da je načrt zaradi časovne stiske za ta dan odpadel in smo vse skupaj premaknili za en dan.
Ampak, ko si že v Ljubljani se seveda to izkoristi. V Citypark gremo na bon jest. Pica se deli na pol, poleg pa še solata z jagodami in melonami. Ne zame, ne se ustrašit.
In ker je Rudnik skoraj na poti, s tam rabimo pa par stvari smo se tako zapeljali v tisti smeri. Obvoznice po Ljubljani so mi sedaj že čisto domače.
Luči v Bauhausu. Z materjo sva stali sredi trgovin s sončnimi očali in gledali pikice, ki se pojavijo v LED lučkah.
Zvečer sem bila malenkost nervozna, ampak je tudi spanec nekje prišel in prinesel novo jutro. Novo jutro in nov dan. Novo dogodivščino.
Napokali smo se in se spravili v Celje. Kar tako. Ker smo videli oglas na internetu. En bel malček je bil tam. Saj niti ne vem kaj naj rečem. Ne vem kaj naj si mislim. Samo opazovala sem kako se vse počasi odvija pred mojimi očmi. Je to narobe?
Ampak doma je bilo tudi zanimivo. Ko smo se do sitega najedli pri mami. Deklca od brata je bila tam. In kaj kmalu smo jo naštimali, da se je pridružila našim družinskim družabnim igram. In ko smo se gledali in si gledali v karte, smo se v naslednjem trenutku do solz nasmejali ob besedah kot je - čuvar in podobne oblike besede, ki bi morala biti čuvaj. Bilo je prav luštno.
Nedelja je minila še hitreje. Vsi smo bili pridni in čuvali tiskalnik. V izmenah, takšnih, da pri moji pade notri še kosilo. Pa dobro. Jaz sem svoje malo zamenjala, da sem lahko šla prej v Ljubljano. Tam pa me je čakal pingvin. Iiiii.
In karte za Imagine Dragons. Wow.
Pa sem brez besed in v naročju držim plišastega pingvina.
 |
| Guzlarja. |
Zjutraj pa že zgodaj napoti. Da mi še kljuka pade z vrat. Dobesedno.
Na faksu se širi valj navdušenja. Vsaj s strani profesorice, če smo že študentje zombiji po malem. Delam za sproti. Delam za jutri. Delam zase. Delam za firmo. Vsega po malem. Da sem potem čisto zmedena.
Ker smo v petek med BTCjem in Rudnikom vmes stisnili še en avtosalon, smo izvedeli, da imajo v ponedeljek Up!-a na testni vožnji. Za izkoristit! Ta malček je čudovit. Prav veselje se je preganjat z njim po Ljubljani gor in dol, vse do Kranja in nazaj. Šele, ko sem se usedla v svoj avto, sem čutila kako robusten in težak deluje. Vse je izredno trdo. Ta malček pa je bil tako lepo ukrotljiv, nežen in ubogljiv.
Mislim, da skoraj nisem skrivala navdušenja. Najprej sem se pripeljala na parkirišče pred blok in ga zvabila ven s telefonskim klicem. Takoj sva naredila en majhen krog in mu je dal veliko kljukico. Potem sem še domače presenetila, ko sem tega malčka pripeljala pred hišo. Pa smo šli en zelo majhen krog, ker sem ga morala zamenjat nazaj. Za svojega. Svojo formulco.
Ni komentarjev:
Objavite komentar